Življenje je lepo in otrok je dar

Foto: Canva

Življenje je pot. Je pot učenja, pot vzponov in pot padcev, pot novih možnosti in novih priložnosti, predvsem pa je pot odločitev. Včasih pravih, včasih vprašljivih
in dvomljivih; pomembno je, da zavestnih. Odločitev, sprejetih v trenutku ali po tehtnem premisleku.

Vse skupaj je prepleteno z mnogimi čustvi. Včasih z razumnimi, drugič malo manj. Pomembna sta zaupanje in vera. Zaupanje v Boga, da se dogodki zgodijo z
namenom. Končno je pomembno poslušanje in zaupanje sebi, ki nam edino prinese srečo v različnih oblikah. Najvišja je verjetno notranji mir in potrditev
sprejetih odločitev.

Vedno je pot, vedno je vredno, če na koncu tunela vidiš svetlobo. Si hvaležen za majhne dragocenosti okoli sebe, pa če je to samo ptiček ali cvetlica.

Moja zgodba

Sem mama petim otrokom, vsak posebej je svojevrsten in vsi skupaj so krasna celota. Pa vendar je najmlajši poseben čudež, sedaj vem, da mi (nama) je bil dan
s posebnim namenom.

Po težki moževi bolezni, ko se je z žarom in voljo vrnil nazaj v življenje, si je želel še enega otroka, a sva sprejela odločitev, da so štirje zdravi otroci dovolj
velik dar in blagoslov. Takrat nisem vedela, da so božji načrti drugačni.

Z idejo o dojenčku me je ponovno presenetil takrat najmlajši otrok, ki je zelo samozavestno izjavil: »Veš, mami, saj bomo imeli še enega dojenčka.« Brez razmisleka sem odvrnila, da mislim, da ne. Pa je imel prav. Kmalu sem zanosila, dejstvo mi je na rednem pregledu brez mojega suma o nosečnosti podala zelo srčna ginekologinja.

V tistem trenutku priznam, da se mi je svet pod nogami precej zamajal. Namesto veselja ob razvijajočem novem življenju me je prevzel val strahu. Vse skupaj pa je podkrepilo še poslabšanje zdravja pri možu. Tudi v njem je bilo veliko strahu, predvsem pa vprašanj, kaj bo rekla okolica. Slednje je v meni prebudilo neverjetno notranjo moč zaupanja, da bova zmogla. V sebi sem sprejela trdno odločitev, da naredim vse, kar je v moji moči, da otroka sprejmeva z odprtimi rokami.

Dnevi so tekli, moževo stanje se je slabšalo. Sama pa sem globoko v sebi čutila, da kar koli se že zgodi, je prav. Moža sem po večini sama vozila na dogovorjene terapije, ob tem sva imela čas samo za naju in pogovor je nanesel tudi na ime prihajajočega člana in botre, ki bi jih imel. Takrat niti slutila nisem, da se bo mož v kratkem času poslovil in da mi predaja zanj zelo pomembna sporočila.

Življenje je pot učenja, pot vzponov in pot padcev, pot novih možnosti in novih priložnosti, predvsem pa je pot odločitev.

Hvaležna za novo življenje

V šestem mesecu moje nosečnosti je mož tiho zaspal. Sama sem razumela, da je bila to njegova pot. Da ni bilo mogoče nič spremeniti. To je bil tudi trenutek, ko
sem spoznala, da mi je dana priložnost, da nadaljujem pot, ki jo on ni več zmogel. Lahko pa jo nadaljujem jaz z najinimi otroki. Priznam, da nisem imela ne časa ne
volje, da bi se smilila sama sebi in se obremenjevala z vsem, kar sem nekako vedela, da me čaka. Mali junak je prijokal na svet pred predvidenim rokom
poroda, ki je bil sicer na rojstni dan moža. Bil je nova luč, nova pot in predvsem novo upanje.

Če se ozrem nazaj, ni bilo lahko, včasih zelo težko, vendar ob podpori in veri je šlo in nam nekako gre. Vsak dan znova sem hvaležna za vse, za našega junaka, ki nam je pomagal, da smo šli lažje čez pot žalovanja. Je nekdo, ki je povezal mojo (najino) družino, in je sonce, ki sije vsak dan.

Hvaležna sem za dosedanje preizkušnje, ki so me utrdile in me obogatile za mnoga spoznanja, ki jih mogoče sicer še ne bi bila deležna.
Vedno je pot, vedno je vredno, če na koncu tunela vidiš svetlobo. Si hvaležen za majhne dragocenosti okoli sebe, pa če je to samo ptiček ali cvetlica.

Kakor koli, hvaležna sem, da sem v tem trenutku lahko ženska, mama, kmetica in učiteljica. Vse to z mirom v srcu in ponosom, saj sem takrat sprejela za razum in
okolico mogoče povsem nerazumno odločitev. Nikakor si ne upam predstavljati, kaj bi se dogajalo za mano in nenazadnje z najino družino, če temu ne bi bilo tako.

Namen mojega pisanja je podpora ženskam, ki so v težkih situacijah, da poslušajo sebe in nadaljujejo zanje pravo pot …

S hvaležnostjo!
Meta