Trenutno nedosegljiva ali kako sem izgubila mobitel

Foto: Envato

Pred kratkim sem izgubila svoj telefon. Ker sem bila sredi projektov in sem sodelovala z različnimi ljudmi, se mi je zdelo, da brez njega ne morem biti dolgo. Vse sem preiskala, vse pregledala, vendar ga ni bilo nikjer niti naslednji dan. Začela se je podrobna iskalna akcija, preiskala sem celotno hišo, vse pospravila in uredila, posesala in prebrisala, razstavila kavč, vse predale, pregledala, prestavila in posesala pod vsemi posteljami, šla dosledno od sobe do sobe, mobitela pa nikjer.

Dnevi so minevali in vedno več ljudi sem obvestila, da sem dosegljiva le preko maila. Nisem hotela kar takoj v nabavo novega telefona, saj je stari še delal. Čas brez telefona pa je bil zelo zanimiv, čist, kar bister. Ko sem šla od doma, sem vzela samo dve stvari – denarnico in ključe za avto. Torej ena skrb manj. Oči in ušesa so se pošteno spočila. Bila sem brez motilca moje pozornosti, ki le – to odvrača od mojih otrok in sedanjega trenutka.

Maili so prihajali in vse sem se zmenila, svet je normalno tekel naprej. Med čakanjem otrok na dejavnostih mi ni bilo treba gledati na uro (zaradi česar ponavadi vzamem mobi s seboj), ker sem opazila, da so ure čisto povsod, v vsaki učilnici, telovadnici.

Pravljice sem otrokom lahko do konca prebrala, nihče me ni zmotil vmes. Zjutraj pred službo sva z možem naredila plan za dan, kdo koga pobira in če je bila še kakšna dodatna vožnja. Komaj sem čakala, da pride mož iz službe, ker si čez dan nisva izmenjala nobenega sms-sa.

Tudi z drugimi ljudmi sem bila točno dogovorjena, brez prestavljanja terminov srečanja, brez zamujanja. Organizacija je stekla na precej višjem nivoju kot sicer. Ker ni bilo izbire.

Bolje sem opazovala, videla marsikaj, česar dotlej nisem. Jesen je bila v razcvetu. Če bi imela mobitel, bi vse poslikala … ptice, barvno listje, otroke, ki plezajo na drevo. Tako pa sem si vtisnila v spomin tudi veter in naš smeh, ko smo šli na sprehod.

Gledala sem ljudi, ki sklonjenih glav hodijo okrog in se spraševala, kako bi se nam danes smejal 1,6 milijona let star Homo erectus – Pokončni človek. Dolgo je potreboval, da je postal pokončen, zdaj pa človeška vrsta spet postaja sključena. Zaradi telefona, brez katerega misli, da ne more živeti.

Brez telefona sem bila 10 dni. Vmes sem imela živahno življenje – snemali smo videospot in to v drugem delu Slovenije, kjer ni bilo malo organizacije, šli smo na potovanje z družino. Vse se je rešilo. Brez telefona se torej da preživeti. V resnici bi vsem privoščila nekaj dni čisto brez telefona – dieta mobi detox. Da se vklopijo še drugi čuti, ki jih imamo, da se vrne fokus in kompas, kaj je res pomembno. Da bi bili bolj mirni, misli pa bolj bistre.

Z novim mobitelom sem naredila križ že kar v začetku. Zmenila sva se, da bom jaz glavna in on moj pomočnik. In da bom ostala pokončni človek. Sklonjenih je že tako veliko.

Vsako leto za naše naročnike pripravimo adventno akcijo. Letos bo nekaj posebnega. Izjemen človek z izjemno življenjsko zgodbo. Z globokim smislom za duhovnost in humor. Z nami bo duhovnik in glasbenik Pavel Kodelja, ki se sooča s hudo boleznijo in z Bogom. Vabljeni vsi, ki čutite, da vas srce kliče k globljemu in bolj pristnemu življenju. Začnemo to nedeljo in veselimo se vaše prijave!