Zakaj sem boljša teta kot sem mama?

Foto: Shutterstock

Pred kratkim sem ponovno postala teta. Čudovit občutek. Kot bi se ti rodil nov otrok, le da drugim prepustiš porodne bolečine, vse neprijetnosti dojenja, jokanje ob kolikah in neprespane noči. In od teh malih bitij dobiš le najboljše – z njimi se crkljaš in igraš in ko postanejo jokavi, jih preprosto vrneš v naročje staršev.

In podobno, kot dobiš, njim tudi daješ le najboljši del sebe. Večkrat se zalotim (in tudi moji otroci mi to pogosto podrobijo pod nos), da sem bistveno boljša teta kot sem mama.

Kot teta, na primer, sploh ne kričim. Kot mama veliko. Pa sem kot teta ravno tako kot mama pripeljana do skrajnih meja svoje potrpežljivosti in vendar zmorem kot teta vse mirno sprejeti in razložiti, medtem ko kot mama norim.

Kot teta sem sposobna v nedogled odgovarjati na ponavljajoča se in včasih nepotrebna vprašanja. Kot mama odgovorim dvakrat, morda trikrat, nato so deležni pogleda, ki sporoča, da ne bom prenesla niti enega vprašanja več.

Kot teta imam visoko toleranco na hrup, jok, piskajoče prošnje in glasne (nevljudno postavljene) zahteve. Kot mama je sploh nimam.

Kot teta sem brez težav pripravljena iti v hladilnik po drug okus jogurta, namazati nov kos kruha na način, ki je za nečake sprejemljiv in se celo igrati igre, ki pripravijo otroke do tega, da več (ali vsaj nekaj) pojedo. Kot mama delujem po načelu »pojej ali pa bodi lačen«.

Kot teta, na primer, sploh ne kričim. Kot mama veliko.Ko nečakinja polije sok, se nasmehnem in pobrišem. Povem ji, da se to pač zgodi vsakomur, medtem pa slišim, kako ji eden izmed mojih sinov pritajeno šepeta: »Če bi se to zgodilo meni, se ne bi tako mirno končalo. Pa še sam bi moral brisati.«

Kot teta sem izredno zabavna oseba. Z njimi lahko neutrudno počnem vragolije in jih učim novih neumnosti. Kot mama se pri vsem tem neverjetno hitro utrudim.

Kot teta sem lahko včasih tudi malo neodgovorna – o vsem raje ne bi pisala, za vsak slučaj, ker ne vem, kdo vse bo tole bral. Ampak včasih, na primer, jim dam več čokolade, kot bi smela. In vse to se zdi mojim otrokom strašno krivično.

Kot teta nikoli nimam občutka, da imajo preveč igrač ali oblek. Vedno se najde še kaj, kar je potrebno kupiti. Kot mama sem že večkrat grozila, da jim nikoli ne kupim ničesar več.

V zgornjem opisu sem predstavljena kot idealna teta in kot klavrna mama. Ne prvo ne drugo seveda ne drži, a dejstvo je, da smo tete od mam bistveno manj tečne, veliko bolj ustrežljive in, no, prijaznejše. A prav to je naše poslanstvo: za razliko od mam, ki jim (nam) poleg vzgoje včasih zmanjka moči za stvari, kjer znamo (znajo) najbolje vskočiti prav – tete. In hvala Bogu, da jo imajo tudi najini otroci.