Zakaj je novi predlog zakona o nalezljivih boleznih sporen

cepljenje

Avtorici prispevka: Maja Vovk in Mateja de Laat


Če bo novi predlog Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB) sprejet, otroka, ki ni cepljen v skladu s programom cepljenja, ne bo dovoljeno vključiti v javni vrtec in v javno sofinanciran zasebni vrtec; oseb, ki niso bile cepljene v skladu s programom cepljenja, ne bo dovoljeno vpisati v programe srednjih in visokošolskih zavodov ter fakultet s področja zdravstva, vzgoje in izobraževanja ter socialnega varstva; osebe, ki niso bile cepljene v skladu s programom cepljenja, pa se ne bodo smele udeleževati organiziranih letovanj, ki so financirana iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Predlog zakona je diskriminatoren in s tem v nasprotju z ustavo in človekovimi pravicami

Po novem predlogu zakona otroci, ki niso cepljeni po programu, ne bodo sprejeti v javni vrtec in nekatere druge programe. Tu se na podlagi cepljenja popolnoma diskriminira otroke, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov niso cepljeni. Pri tem je potrebno omeniti, da cepljenje večinoma odklanjajo starši, kjer je otrok že utrpel poškodbe zaradi cepljenja ali pa so imeli takšno izkušnjo v ožjem sorodstvu, V javna sredstva, s katerimi se financira tudi vrtec in šolske ustanove, prispevamo vsi, tudi starši necepljenih ali nepopolno cepljenih otrok.recimo pri starejšem sorojencu. Kot da ni dovolj, da se morajo sami ukvarjati s posledicami cepljenja, bodo za nameček deležni še dodatne diskriminacije. Ne pozabimo, da zdrav otrok v ničemer ne ogroža drugih. Zbolijo lahko tako necepljeni otroci kot tudi cepljeni in s tem postanejo vir okužbe za druge otroke. Zato bi bilo veliko bolj smiselno delovanje v smeri, da bolni otroci dejansko ostanejo doma in se tam tudi pozdravijo. Žal pa se veliko staršev (tudi iz strahu pred izgubo službe) poslužuje antibiotikov in sredstev za zniževanje temperature, da lahko (še) bolnega otroka pripeljejo v vrtec. 

Nenazadnje je ukrep diskriminatoren tudi z vidika financiranja. V javna sredstva, s katerimi se financira tudi vrtec in šolske ustanove, prispevamo vsi, tudi starši necepljenih ali nepopolno cepljenih otrok. Torej še dodatna diskriminacija.

Cepljenje kot zagotavljanje čredne imunosti

Člen o obveznosti cepljenja, ki navaja, da je obvezno cepljenje proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, okužbam s hemofilusom influence tip b, otroški paralizi, hepatitisu B ter ošpicam, mumpsu in rdečkam, se nanaša na cepljenje otrok. Pri tem pa se hote ali nehote pozablja na vso preostalo populacijo. Vemo, da tudi osebe, ki so bile cepljenje v otroštvu, niso več nujno odporne na bolezni, proti katerim so bile cepljene. To dokazujejo tudi lanski izbruhi ošpic, kjer so bili med obolelimi tudi (ali morda celo večinoma) odrasle osebe, ki so bile v otroštvu cepljene. Torej bi za zagotavljanje tako imenovane čredne imunosti morali cepiti tudi odrasle. Pa vendarle novi predlog zakona tega ne predvideva. Res je, da so starejše generacije naravno imune, saj so otroške bolezni lahko še prebolele po naravni poti. Pri teh osebah je imunost dejansko doživljenjska, kar pa ne velja za mlajše generacije odraslih. Tudi tu gre za svojevrstno diskriminacijo. 

Precepljenost, na katero se tako radi sklicujejo, se ne naša na celotno populacijo, kot je večina prepričana, pač pa le na generacijo otrok, ki bi morala biti v tistem obdobju cepljena. Tako je dejanska precepljenost bistveno nižja in čredne imunosti ne zagotavlja, niti je v preteklosti ni zagotavljala. Ob tem se upravičeno lahko vprašamo, kakšno vlogo pri zaščiti dejansko igra cepljenje. 

Načelo solidarnosti

Predlog zakona ZNB je pisan na podlagi sedmih načel. Zgoraj naštete posledice sprejetja tega predloga temeljijo na petem načelu, ki se glasi: ‘Načelo solidarnosti daje prednost javnemu interesu pred interesom posameznika za zagotavljanje učinkovite zdravstvene zaščite skupnosti kot celote.’

Trenje med interesi skupnosti in interesi posameznika je staro vsaj dve tisočletji, najbolj pa je prišlo do izraza v začetku 20. stoletja, ko so nekateri sociologi začeli pisati o pojmih kolektivizma in individualizma. Kolektivizem predstavlja tudi pomemben del marksistične ideologije.

Kaj je pomembnejše: dobrobit posameznika ali dobrobit skupnosti? Pravzaprav si tega vprašanja sploh ne bi smeli zastaviti, saj vodi v nič drugega kot prepir. Oboje je namreč enako pomembno, tako interesi posameznika, kot interesi skupnosti. Morali bi se pogovarjati o odgovornosti; o odgovornosti staršev, da po svojih najboljših močeh skrbijo za zdravje svojih otrok, o odgovornosti proizvajalcev vseh zdravil (o čemer nekaj besed malce kasneje) ter o odgovornosti države, da svojim državljanom omogoči takšne pogoje, da bodo v resnici lahko skrbeli za zdravje svojih otrok. Samo odgovornost vseh treh (!) deležnikov bo zagotovila zdravo družbo. Dokler se o tej odgovornosti, ponavljam in poudarjam, vseh treh (!) deležnikov, ne pogovarjamo, je obveznost cepljenja nedopustna.

Nedotakljivost telesa in varnost cepiv

Novi predlog zakona tako cepljenje postavlja kot predpogoj za pridobitev določenih pravic ali ugodnosti, ki bi sicer morala biti javno dostopna vsem skupinam prebivalstva. Če kot posameznik Bomo enako tiho, ko bodo uvedli obvezno čipiranje, s pretvezo, da bodo tako lažje zagotavljali varnost, ali obvezno sterilizacijo, ker bodo odločili, da je preveč ljudi na svetu?nasprotujem posegu v svoje telo, nimam več enakih pravic kot drugi posameznik, ki pa je privolil v poseg v telo. Če kot posameznik ne smem odločati niti o posegu v lastno telo ali v telesa svojih otrok, o čem sploh še lahko odločam? Mi lahko vzamejo še kaj več? 

Ne. Ko izgubimo pravico do odločanja o posegih v lastno telo, izgubimo pravico do odločanja o lastnem življenju. Kljub temu smo tiho. Bomo enako tiho, ko bodo uvedli obvezno čipiranje, s pretvezo da bodo tako lažje zagotavljali varnost, ali obvezno sterilizacijo, ker bodo odločili, da je preveč ljudi na svetu? Nedotakljivost telesa bi morala ostati med najvišjimi vrednotami.

Pri obrazložitvi predlaganega zakona lahko zasledimo, da je cepljenje varno. Pa je res? Izkušnje premnogih staršev pravijo drugače. Tu ne govorimo o uradni statistiki, ampak na žalost o zamolčanih izkušnjah z zdravstvenim sistemom, ki poškodb ne priznava. Kako lahko država kot obvezno predpiše nekaj, za čimer posledicami ne odgovarja? Kako je cepljenje lahko varno, če je v množici možnih stranskih učinkov lahko med drugimi tudi smrt? Ne pozabimo, da tu ne gre za bolezen, kjer pretehtamo tveganja in koristi določenega zdravljenja, tu gre za zdrave otroke, ki jim lahko z enim samim cepljenjem popolnoma uničimo življenje. Je prav, da starši pri tem ne smemo imeti niti besede kaj šele možnosti odločanja?

Sestavine cepiv in načelo o obveščenosti

V posmeh so tudi določitve zakona, ki določajo, da se cepljenje lahko opusti zaradi alergij na sestavine cepiva. Ali je oseba primerna za cepljenje, naj bi zdravnik ugotovil na podlagi pregleda osebe, ki bi morala biti cepljena in/ali pregleda njene zdravstvene dokumentacije in strokovnega mnenja zdravnika ustrezne specializacije. Pri tem je tragično dejstvo, da vse sestavine cepiv niso znane niti regulatornim organom, saj jih proizvajalci preprosto niso dolžni navajati ali pa jih zaradi načina izdelave cepiva niti ne poznajo. Cepiva se gojijo na različnih medijih, pri čemer ne moremo vedeti, če niso ti mediji kakorkoli okuženi – npr. živalske celice. Kako naj torej zdravnik oceni, ali je oseba res primerna za cepljenje? Kako naj ugotovi alergije na sestavine cepiva, če niti ne ve, kaj vse cepivo vsebuje?

Drugo izmed načel, na podlagi katerih je spisan novi predlog ZNBja se glasi: ‘Načelo  obveščenosti,  ki  pomeni,  da  mora biti prebivalstvo obveščeno glede tveganj za nastanek in razširjenje nalezljivih bolezni  in  glede  možnosti zdravljenja ter uporabe osebne zaščite.’ 

Načelo o obveščenosti vključuje obveščenost glede možnosti zdravljenja, ne vključuje pa obveščenosti o sestavinah cepiv. Čudno, mar ne? Saj gre vendarle za naše zdravje.

Kaj pa, če gre pri cepljenju kaj narobe?

Zakon predvideva tudi pravico do odškodnine v primeru škode na zdravju. Problem pa je, ker zdravniki posledic cepljenja bodisi ne prepoznajo (mnoge se pokažejo šele čez čas, ko se negativni učinki seštevajo – recimo obolevnost za rakom ) bodisi jih zanikajo, češ da gre za naključje sovpadanja, še bolj pa je pokroviteljski očitek, da starši naj ne bi opazili hudih težav, ki so bile prisotne že pred cepljenjem – pa naj si gre za zelo očitno in nenadno spremembo, npr. otrok ogluši, neha govoriti, hoditi … Koliko je za predlagatelje zakona vredno človeško življenje, pove podatek o višini odškodnine, ki jo prejmejo starši ob smrti otroka, ki je zaradi cepljenja umrl – 15.000 evrov. Je res človeško življenje vredno le toliko?

V samem zakonu manjkajo tudi odgovornosti države in cepiteljev. Kdo odgovarja in preverja cepiva? Jih pristojni organi sploh pretestirajo, preden z njimi cepijo najmlajše? Ne smemo pozabiti, da tu ne gre za običajna zdravila, ampak za »zdravila«, ki so zaradi načina delovanja in načina aplikacije zelo specifična, saj omogočajo številne zlorabe, ki so se v preteklosti tudi že dogajale (recimo namensko dodajanja hCG v cepivo proti tetanusu, s katerim so cepili ženske v Keniji, ki so nato množično splavljale). 

In nenazadnje tudi odgovornost do staršev – primerno izvedena pojasnilna dolžnost ter prevzemanje odgovornosti za posledice cepljenja (k čemur spada najprej priznanje stranskega učinka, nato pa tudi pomoč staršem ob spoprijemanju s posledicami, ki so lahko trajne). Brez tega nas zakon vodi v diktaturo in represijo.

Zaključna misel

V svobodni družbi bi morala veljati svoboda odločanja. Če je cepljenje res tako varno in učinkovito, kot pravijo predlagatelji, ne dvomim, da s svojimi argumenti ne bi zmogli prepričati še tako velikih dvomljivcev.