Za vzgojo otroka je potrebna cela vas in za zlorabo tudi

Foto: Iskreni

“Potrebujemo družbo, ki bo voljna prisluhniti, da bi lahko prišlo do spremembe,” je v soboto 18. novembra na okrogli mizi pred odprtjem razstave Sram – evropske zgodbe, povedal Dr. Matthias Katsch, žrtev spolne zlorabe s strani duhovnikov ter član pobude za pravičnost, ki to razstavo podpira. “Ko družba ne prisluhne, ko ‘ne vidi’, kaj se dogaja, ko ne prisluhne preživelim zlorabe, takrat je zelo težko krepiti ozaveščanje,” je bil jasen.

Vsebinsko zelo bogato okroglo mizo so z njim delili še prof. dr. Darja Zaviršek, iz Fakultete za socialno delo, Katja Zabukovec Kerin, predsednica Društva za nenasilno komunikacijo, Janez Cerar, duhovnik in koordinator Zavoda Dovolj.je, p. Tomaž Mikuš, voditelj duhovno-psihološkega programa “Od bolečine k milosti” in Urška Mikolič, zakonska in družinska terapevtka. Pogovor je moderiral novinar Novica Mihajlović. Vsi sogovorniki so v nabito polni galeriji cerkve sv. Jožefa v Ljubljani podali veliko pomembnih sporočil.

Dr. Matthias Katsch: Problem ‘opazovalcev’ 

Kakor ni težko zmanipulirati otroka, tako tudi ni težko zmanipulirati okolice.

Dr. Katsch, ki je bil kot najstnik zlorabljen s strani dveh duhovnikov, je med pogovorom opozoril na problem tistih, ki samo stojijo in opazujejo. “Edini, ki lahko zaščitijo otroke, so odrasli,” je poudaril ter spomil na citat iz filma Žarišče (ang. Spotlight), kjer nek odvetnik pove: “Če drži, da je za vzgojo otroka potrebna cela vas, potem tudi drži, da je za zlorabo otroka potrebna cela vas”. V tem oziru je apeliral na vse odrasle, naj se poučijo o teh stvareh, naj se naučijo, kako otrokom prisluhniti in jim pomagati ter zanje sprejeti odgovornost. Izpostavil je tudi, da kakor ni težko zmanipulirati otroka, tako tudi ni težko zmanipulirati okolice – tiste odrasle, ki so v “vasi”. Še posebej, če so storilci znani in ugledni ljudje.

Katsch je opozoril tudi na podatek, da je pedofilov malo in da je veliko več “občasnih grešnikov” – ljudi, ki razmišljajo: “Če bo priložnost, da nekoga zlorabim in me ne bodo dobili, bom to storil.” Zato vidi pomembnost, da se mora “vas” naučiti, kako takšnemu človeku onemogočiti, da bi tak zločin storil, predvsem pa vsem potencialnim storilcem dati signal, da za njihova morebitna dejanje obstajajo posledice.

Dr. Darja Zaviršek: Otroka moramo zaščiti že kot dojenčka

Otrok je v zlorabo največkrat “povabljen” s pomočjo manipulacije, igre, naklonjenosti in pod krinko skrbi.

Proforica, ki se s področjem nasilja ukvarja že več kot 40 let, se je osredotočila na dve najpogostejši “napačni znanji”, ki onemogočata prepoznavanje spolnih zlorab v otroštvu: 1.) da ljudje verjamejo, da se spolna zloraba zgodi z nasiljem, ki je vidno in ki se ga lahko dokaže in 2.) da so otroci samoumevno zaščiteni s strani krvnih sorodnikov in s strani tistih odraslih, ki imajo v družbi simbolno moč in jih njihov poklicni status ščiti pred tem, da bi se jih gledalo kot storilce (vsi v pedagoških poklicih, duhovniki, zdravniki in zdravstveno osebje itd.). Po njenih besedah je otrok v zlorabo največkrat “povabljen” – najpogosteje s pomočjo manipulacije, igre, naklonjenosti in pod krinko skrbi – s strani njemu najbližjih odraslih in ljudi, ki jim starši zaupajo in spoštujejo.

Da bi bilo zlorab manj, je spregovorila tudi o krepitvi otrok. Ta bi se naj začela že ‘v zibki’. Toda, kot še opaža, “pri nas je še vedno preveč otrok, ki se jih vsi dotikajo, podajajo iz roke v roko, jih poljubljajo. In tak otrok težko ali pa sploh nima možnosti, da bi se naučil, da ima lahko nadzor nad svojim telesom in da lahko reče ne.” Če otrok v svoji okolici nima odraslih, ki bi spoštovali njegovo telesno integriteto, bo tudi težje pri drugih prepoznal zlorabo.

Katja Zabukovec Kerin: V naši skupnosti še vedno obstaja “dovoljenje” za spolne zlorabe

Kot predsednica zavoda, kamor prihajajo po pomoč žrtve, ki so doživele različne oblike zlorab, je najprej izpostavila, da je v zadnjem času priča temu, da žrtve še vedno ne srečajo ljudi, ki bi jim verjeli, ki bi jim bili pripravljeni pomagati. Še vedno naletijo na ljudi, ki jih obsojajo zaradi tega, kar se jim je zgodilo, ki jim priporočajo, naj raje molčijo, ki dvomijo v njihove izpovedi in ki raje zaščitijo storilce. “In to je tisto, kar zelo boli. To je tisto, kar ustavlja druge žrtve, ko vidijo, kaj se zgodi, če nekdo spregovori,” je izpostavila. “Zato v naši skupnosti še vedno obstaja veliko dovoljenje za povzročanje različnih vrst nasilja, tudi spolne zlorabe.”

“Če starši zaupamo svoje otroke institucijam, potem upravičeno pričakujemo, da znotraj teh institucij obstajajo ozaveščeni in izobraženi ljudje, ki se bodo primerno odzvali in ponudili pomoč, ko bo to potrebno.”

Zabukovec Kerin je nadaljevala: “Vsakič, ko zmanjšujemo pomen spolne zlorabe, vsakič, ko dvomimo v izpovedi žrtve, vsakič, ko delimo odgovornost med žrtvijo in povzročiteljem, vsakič, ko iščemo lahke načine, kako bi se storilci izognili posledicam za to, kar so naredili, takrat ščitimo tiste, ki povzročajo nasilje, jim dajemo dovoljenje, da se to nadaljuje. In to je tisto, kar ustavlja žrtve kljub vsem pomembnim premikom.”

Še večji problem pa vidi, ko se na stran storilca postavi še institucija. Kot je povedala, se to na žalost zgodi v vseh institucijah, kjer tudi Cerkev ni izjema. “Institucija in posamezniki, ki imajo več družbene moči, so tisti, ki morajo sprejeti tudi več odgovornosti, ki morajo delovati z več poguma, ki morajo razumeti, da so zgled drugim, da se bodo drugi ravnali po njih.” In svojo misel nadaljevala: “Če starši zaupamo svoje otroke institucijam, potem upravičeno pričakujemo, da znotraj teh institucij obstajajo ozaveščeni in izobraženi ljudje, ki se bodo primerno odzvali in ponudili pomoč, ko bo to potrebno. Da bodo ustvarili protokole ravnanja, da bodo preprečili vse nadaljnje stike med povzročitelji in potencialnimi žrtvami, da bodo onemogočili, da bi ljudje, ki so spolno zlorabljali, še kdaj koli prišli v stik z ranljivimi skupinami ljudmi. To je upravičeno pričakovanje, pa pogosto brez epiloga.”

Pomembnost vidi tudi v podporni mreži, kajti kakor opaža: “Tisti preživeli zlorabe, ki so imeli okrog sebe ljudi, ki so jih podpirali, ki so jim verjeli, ki so z njimi stopali po poti okrevanja, preživijo z manj posledicami”.

Foto: Iskreni

Podobno kot dr. Katsch, je tudi Zabukovec Kerin izpostavila delo s tistimi, ki zlorabe povzročajo. “Ko govorimo o preprečevanju spolnih zlorab, se po navadi ustavimo pri tem, da ozaveščamo in informiramo potencialne žrtve, naj se uprejo, naj povejo itd., ampak ne naslavljamo pa tistih, ki to počnejo,” je povedala. Po njenih besedah ne povemo dovolj jasno, da tega ne smejo početi, da so oni odgovorni, da se ustavijo, da obstajajo posledice za njihovo ravnanje. Če tega ne delamo, potem odgovornost ponovno samo prenašamo na žrtve.

V ospredje je postavila tudi, kaj dejansko mora biti interes javnosti, ko se piše o zlorabah: “Za javnost mora biti pomembno samo to, kako so se odzvali tisti, ki morajo zlorabo ustaviti in preprečiti, da se ta ponovno ne zgodi. To mora biti interes javnosti. Ne toliko, kaj natančno se je zgodilo.”

Urška Mikolič: Spregledane žrtve – žrtvina družina, svojci in prijatelji

Gostja je spregovorila iz lastne izkušnje dela z žrtvami zlorab, kjer se je predvsem osredotočila na pogosto spregledane žrtve: žrtvini najožji družinski člani, svojci in prijatelji. Ti so sekundarne žrtve zlorab. In čeprav je jasno, da spolna zloraba najbolj prizadene žrtev samo, pa je Mikoličeva izpostavila dejstvo, tudi svojci ob tem čutijo določeno stisko. “Oni pomagajo žrtvi, ji dajejo podporo, so z njo. Ampak kdo pa skrbi za njih in za njihovo psihično stanje,” je zastavila vprašanje. Kot je povedala, pomagati žrtvi zlorabe ni enostavno, ker se dogaja prenos čutenj in doživljanja. “Kar čuti žrtev, čutim tudi jaz,” je pojasnila. Spregovorila je tudi o vlogi družine pri okrevanja in kot že preostali gostje opozorila na to, da družina lahko povzroči dodatno zlorabo, če žrtvi ne verjame in je ne sliši. Zato je vnovično spodbudila vse, naj žrtev poslušajo, jo slišijo in se na zlorabo ustrezno odzovejo. Kajti, tiste žrtve, ki imajo podporo, imajo tudi boljše izhodišče za okrevanje.

Janez Cerar: Ko gre za človekovo dostojanstvo, ne moremo stati križem rok

Duhovnik, ki je v mladosti tudi sam bil žrtev spolne zlorabe, je uvodoma omenil dejstvo, da je natanko pred petimi leti stal na grobu umorjenega duhovnika Oscarja Romera in ga je prosil, da bi bil nebeški podpornik s svojim zgledom v borbi za pravičnost. Zato tudi ta dogodek – odprtje razstave Sram in samo okroglo mizo – vidi kot nek Božji poseg. Izpostavil je še, da se pri reševanju spolnih zlorab ne smemo iti trgovine in da enostavno mora biti resnica v ospredju. “Vemo, da je dokončni Rešenik samo eden. Vemo pa tudi, da ne moremo sedeti križem rok, ker ko gre za človekovo dostojanstvo, ni dileme,” je poudaril. Prav tako je omenil dragocenost človeških vezi v mednarodnem prostoru, saj, kot vidi, bi brez zunanjih sodelavcev, v mali Sloveniji ostali v primežu sistema.

P. Tomaž Mikuš: Ozdravljenje po zlorabi

Jezuit p. Tomaž Mikuš je spregovoril o duhovnih vajah za žrtve zlorab, ki jih v Sloveniji vodi že nekaj let in ugotavlja, da tisto, kar žrtve resnično osvobaja je, kot je zapisano v Svetem Pismo: ‘Po njegovih ranah smo ozdraveli'”. Se pravi, ko v tišini lahko gredo skozi pasijon Jezusa Kristusa in nato še skozi lasten pasijon. “Ko gledamo Njegove rane in ko drug z drugim delimo svoje rane, se to notranje ozdravljenje dogaja,” je povedal. P. Mikuš, ki vodi tudi duhovne vaje Rahelin vinograd, kamor prihajajo matere po umetnem splavu, je omenil tudi presenetljiv podatek: “Kar 60% udeleženk, ki so imele splav, so v preteklosti tudi doživele zlorabo. Kako naj te matere zaščitijo svojega otroka, če njihovega življenja nihče ni zaščitil,” je zastavil vprašanje. Kot je omenil, pri ozdravljenju najbolj pomaga to, da žrtve spregovorijo, izrazijo svoja čustva in vso prizadetost, da potem lažje vstanejo v novo življenje. Svoje poslanstvo dela z žrtvami vidi zaključeno šele takrat, kot bo sleherna oseba ozdravljena posledice zlorabe.

Ob koncu okrogle mize je vse prisotne nagovoril tudi novomeški škof Andrej Saje, predsednik SŠK. Sledila je otvoritev razstave Sram, ki bo na voljo za ogled v cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani do konca decembra 2023. Dogodek so zaključili z enourno molitvijo za žrtve spolnih zlorab.

V Zavodu Dovolj.je, ki je aktivno sodeloval pri okrogli mizi in pri večerni molitvi, trdijo, da “odgovornim osebam Cerkve v Sloveniji še vedno ni vodilo pravičnost v odnosu in ravnanju do žrtev spolnih zlorab, da “še vedno poteka barantanje z interesi” in da še vedno sprašujejo, kdo je poslušal žrtve mnogovrstnih zlorab? “Če molčim ob prepoznavi krivičnosti in zla, je moja molitev laž”, so še zapisali.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Pa kako je lahko Darja Zaviršek zdržala v cerkvi hehe? Ena največjih pljuvalk po družinskih vrednotah in kar je povezano s tradicionalnimi vrednotami.
    Ona mislim da ni imela kaj za počet tam. Ona je teoretičarka in nič drugega. Že tisočkrat videno na faksu,kjer sem študirala.

    1. kritika je najbolj vredna takrat, ko ni na osebo ampak je vsebinska in podkrepljena z utemeljitvijo. Kaj točno od povedanega ne drži in zakaj ne?

  2. Naslov je pa kratko malo beden.

    Za vzgojo otrok sta odgovorna samo starša,ostali odrasli so lahko dopolnilo.

    Če pa smatramo,da so kar vsi odgovorni za vzgojo otroka,potem se seveda zgodi,da ko pride do zlorabe in cesa ostalega,se nikogar ne najde,se potem prelaga odgovornost,kdo je kaj videl in kdo ne,to bi pa že morali vedeti tile udeleženci.

    1. ravnodušnost “vasi” (tj.: okolice) omogoča zlorabo in ovira, onemogoča iskanje pravice, pa tudi preventivo. Tiha množica, ki gleda a ne vidi, posluša a ne sliši. Sluti ali celo ve – a ne naredi ničesar. Obrne se proč in molči. Tu in tam se celo najde kdo, ki v svoji strahopetni, brezčutni in sebični drži povrhu še udriha po žrtvi ali po tistih, ki ji hočejo pomagati.
      Elie Wiesel, Jud ki je preživel genocid in nobelov nagrajenec za mir je nekoč rekel, da je ravnodušnost po njegovem samo utelešenje zla (“Indifference, to me, is the epitome of evil”). In njegova naslednja misel po mojem drži tudi v kontekstu spolnin in drugih zlorab:

      “The opposite of love is not hate, it’s indifference. The opposite of art is not ugliness, it’s indifference. The opposite of faith is not heresy, it’s indifference. And the opposite of life is not death, it’s indifference. Because of indifference, one dies before one actually dies. To be in the window and watch people being sent to concentration camps or being attacked in the street and do nothing, that’s being dead.”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja