Vse moje mame

Foto: Shutterstock

Pogosto slišimo rek, da je mama ena sama. Ja, drži. Ena sama je tista, ki me je rodila, me pestovala, previjala, hranila, crkljala, učila, mi pela in pripovedovala pravljice, se igrala z mano, mi rodila sorojenko … In čeprav je bila moja mama dobra mama, je vseeno tudi tista, katere nerazumevanje me je najbolj ranilo in tista, ob kateri sem trdno sklenila, da določenih stvari ne bom počela tako kot ona. Nekaterih res ne počnem, druge ponavljam do pikice enako. So pa tudi področja, ki jih šele zdaj, v zrelosti, razumem in se mami v duhu opravičujem za vsa leta tihega obtoževanja. Moje rodne mame namreč že dolgo ni več ob meni.

Po drugi strani pa sem ji hvaležna za življenje in za mnogo veščine, ki jih je obvladala in jih delila naprej. Hvaležna sem ji tudi za neštete objeme in obrisane sledi solz. Za razumevanje, ko sem najmanj pričakovala in za jasno, včasih tudi ostro, besedo, ko sem jo potrebovala. Za skrb, ki jo je namenjala naši družini, za napletene puloverje, kape, šale in nogavice, za oprano perilo, za vso pridelano zelenjavo in za malenkosti, s katerimi je lepšala naš dom. Pa seveda za izraze pozornosti, ki nam jih je delila.

Ni pa moja rodna mama, moja edina mama. Kajti vsak, ki te na nekem področju »rodi«, na poseben način opravlja materinsko vlogo.

Moj mož, mama moje ženskosti

Ha, tole se pa čudno sliši, kajne? Vendar čutim, da je res. Preden sem začela z njim, nisem imela nekih poglobljenih izkušenj z moškim svetom. Ja, imela sem kup sošolcev, celo poskusila sem se v eni resnejši zvezi, pa vendarle je žensko iz mene izvabil šele fant, ki je ob meni postajal moški. Šele z njim sem bila dovolj pogumna, da sem šla globoko vase iskat svojo ranljivo ženskost. Dovolil mi je pokazati moje najlepše in najbolj nežne plati. Enako je sprejemal (čeprav na začetku ni razumel vzroka za nihljaje med obema) mojo muhavost in mojo predano mehkobo. A z veliko pogovora, dobrodušnosti in zaupanja je prišlo tudi do večjega razumevanja. Z njim in ob njem sem se rodila kot ženska.

Otroci, mame mojega materinstva

Dlje časa, kot sem mama, bolj vem, da se ob rojstvu ne rodi le otrok, ampak tudi mama. Že samo na telesnem nivoju se ob porodu zgodi kup sprememb in steče nešteto procesov. Še pred pričakovanjem prvega otroka, sem imela priložnost od blizu opazovati zgodnje materinstvo pri moji starejši sestri. Hvaležna sem za to izkušnjo, vendar pa me je, ko sem v svojih rokah držala svoje detece, pretreslo do dna. Bilo je povsem drugače, kot pestovati in negovati nečaka, nečakinjo. Bilo je veliko močneje; vsa tista hipna zaljubljenost, močna ljubezen in hormoni in strah in negotovost in še druga, povsem nova, nepričakovana čustva. Vse naenkrat. In vse veliko močneje, kot sem bila vajena kdaj koli poprej.

Otroci so rasli, čustva sem se učila obvladovati, vzgojni izzivi pa so vsaj toliko kot iz smeri otrok, prihajali tudi iz druge strani. Iz strani mene, ki sem se brusila v svojih vrednotah, zgledu, razvadah, lenobi, neobvladanosti. Težko od otroka zahtevaš karkoli, v čemer ti nisi zgleden. Ja, moji otroci so me rodili. Kot mamo.

Prijateljice, mame mojega …

… saj ne vem, česa. Vem le, da so med njimi izredne osebe, ki so me včasih okarale, me pogosto poslušale, mi pomagale takrat, ko bi mi, če bi še živela, pomagala moja mami. Med njimi so ženske, ki jih pokličem, ko se mi zatakne s kosilom, ko zaperem kakšen kos oblačila, ko se mi zahoče ženskega pogovora.

Z njimi delim tisti del svojega življenja, ki je za mojega moža preveč žensko naporen. So tiste, ki mi, ko sem v zadregi, posodijo avto, so tiste, ki mi v potrebi napečejo peciva, so tiste, ki me poznajo, ko sem utrujena, tečna, muhasta in dolgojezična in me imajo še vseeno rade. Ker znajo, kot prave mame, pogledati, kaj se skriva zadaj.

Neznanci, mame mojega razumevanja in potrpežljivosti

To so vsi tisti, ki mi krojijo življenje, bodisi po službeni dolžnosti, bodisi ker so mi slučajno poslani na pot. Včasih jih težko prenašam, ker kar stojijo na cesti, ko se mi mudi, oni pa »zaspijo« pred semaforjem. Drugič moram globoko zajeti zrak, da jim ne rečem kakšne nazaj. Take, ki bi nič ne spremenila. Samo poslabšala bi vse. Tretjič, ko se čutim ogoljufano ali napadeno, pa reveži samo izpolnjujejo svojo poklicno ali zakonsko dolžnost. Hvala, ker me učite strpnosti, ker se ob vas vsaj včasih zavem, kako ste tudi vi samo ljudje. In kako tudi sama nisem nič več kot samo človek. Vzgajate me.

Marija, mama vseh mam

Marija je najbolj moja mama. To sem jasno začutila, ko sem kar zgodaj ostala brez rodne mame. Marija mi je na materinski poti največji zgled. Mama vseh mam; pazi name in prosi zame!

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja