Vprašalnik za sinodo o družini: povabilo k sodelovanju

Thumbnail

Vse aktivne pri delu z družinami, zakonce in starše, bralce iskreni.net vabimo k sodelovanju. V času do sinode želimo na našem portalu odpreti prostor javnega dialoga o vprašanjih družine, ki nam jih zastavljata škofovska sinoda in papež Frančišek.

Dva meseca za tem, ko so v Vatikanu objavili vprašalnik za pripravo na drugo zasedanje sinode o družini oktobra 2015, so vprašalnik v slovenščini objavili tudi v Slovenski škofovski konferenci.

V iskreni.net kot družinski organizaciji želimo na svojem portalu odpreti javni prostor razprave, dialoga, iskanja poti v zvezi z vprašanji, ki jih je odprla sinoda.

Vabimo vse, ki bi radi sodelovali, da nam svoje prispevke za objavo na naši spletni strani pošljete na [email protected].

Izhodišče za razpravo in prispevke je vprašalnik, ki ga je pripravilo tajništvo sinode. Vprašalnik se nanaša na Sinodalno poročilo, ki je dostopno tudi v slovenščini.

Nekaj priporočil:

  • Vprašalnik je zelo obsežen in tematika raznovrstna. Priporočamo, da se osredotočite na eno samo tematiko.
  • Prispevki naj ne bodo predlogi. Lahko pošljete več prispevkov na različne teme.
  • Zlasti spodbujamo k prispevkom v zvezi z vprašanji, ki jih odpira 3. del poročila: SOOČENJE: PASTORALNE PERSPEKTIVE. Denimo: “Priprava na zakon”, “Spremljanje v prvih letih zakona”, “Civilni zakoni in kohabitacija”, “Razdrte družine”, “Istospolni”, “Posredovanje življenja oziroma načrtovanje družine”, “Starševstvo”, “Vloga družine pri evangelizaciji” … Sam vprašalnik izrecno spodbuja škofe, naj prav pri tem vključijo različne ravni Cerkve, da bodo dobili konkretne primere iz različnih situacij. Zato je priporočljivo, da vključite osebno izkušnjo.
  • Kdor se ne želi osredotočiti na teme iz 3. dela, se lahko loti tudi katere od tem iz prvih dveh delov (denimo “Družina – domača Cerkev”, “Oznanjevanje evangelija družine danes”, “Usmiljenje do ranjenih in krhkih družin”, “Poznavanje Svetega pisma in nauka Cerkve o družini”, “Duhovniki in delo z družinami” …) ali pa napiše splošen osebni odziv na sinodo.

 

***** ***** *****

VPRAŠALNIK,

katerega namen je spodbuditi globlje premišljevanje in odgovor na Sinodalno poročilo.

Uvodno vprašanje v povezavi z vsemi deli Sinodalnega poročila

Ali opis različnih situacij družin v Sinodalnem poročilu ustreza temu, kar obstaja v Cerkvi in družbi danes? Kateri vidiki manjkajo in bi morali biti vključeni?

1. del – POSLUŠANJE: KONTEKSTI IN IZZIVI GLEDE DRUŽINE

Kakor je navedeno v uvodu (št. 1– 4), je imela izredna sinoda namen obrniti se na vse družine današnjega sveta, v želji, da bi z njimi delila njihovo veselje, napore in upanje. Obenem je številnim krščanskim družinam, ki zvesto živijo svojo poklicanost, sinoda izrazila posebno priznanje in jih spodbudila, naj se še odločneje vključijo v dogajanje, ko Cerkev »gre ven iz same sebe«, in naj znova odkrijejo nepogrešljivo vlogo družine pri evangelizaciji – da bi bile tako same sebi in družinam v stiski odgovor na »hrepenenje po družini«, ki je vedno živo in ki je v temelju prepričanja, kako pomembno je za učinkovito oznanilo evangelija »začeti pri družini«.

Pot prenove, ki jo je začrtala izredna sinoda, je vključena v širši cerkveni kontekst, kakor ga je nakazal papež Frančišek v Apostolski spodbudi Veselje evangelija, začenši pri »življenjskih obrobjih«, s pastoralo, ki je prepoznavna kot »kultura srečanja«. Ta je sposobna prepoznati svobodno delovanje Gospoda tudi izven naših običajnih shem in brez pomislekov sprejeti vlogo »poljske bolnišnice«, ki veliko prispeva k oznanjevanju Božjega usmiljenja.

Točke prvega dela Sinodalnega poročila ustrezajo tem izzivom in omogočajo okvir za razmišljanje o realnih situacijah družin. Vprašanja, ki sledijo v nadaljevanju in se nanašajo neposredno na določene odstavke Sinodalnega poročila, želijo biti posameznim škofovskim konferencam pomoč pri refleksiji – da bi lahko temeljila na potrebnem realizmu. Obenem jim želijo biti v pomoč, da bi se v svojih odgovorih izognili vzorcem, ki bi vsebovali samo aplikacijo doktrine, ki ne bi upoštevali sklepov izredne sinode in ki bi vodili daleč od že začrtane poti.

Družbeno-kulturni kontekst (št. 5–8)

1. Katere pobude obstajajo ali jih načrtujete glede izzivov, ki jih pred družino postavljajo spremembe v kulturi (prim. št. 6–7): katere pobude so usmerjene v prebujanje zavedanja o Božji navzočnosti v življenju družine; katere pobude so posvečene vzgoji in utrjevanju trdnih medsebojnih odnosov; katere pobude podpirajo družbene in gospodarske programe v korist družine; katere pobude blažijo težave, povezane s skrbjo za otroke, stare in bolne člane družine; katere pobude se spopadajo s specifičnim kulturnim kontekstom, v katerega je umeščena krajevna Cerkev?

2. Katera analitična orodja se uporabljajo v današnjem času antropoloških in kulturnih sprememb; kateri so najbolj pomembni (pozitivni ali negativni) rezultati?

3. Katere oblike uporablja Cerkev poleg oznanila Božje besede in opozarjanja na ekstremne situacije, da bi se »kot Cerkev« približala družinam v skrajno težavnih situacijah? (prim. št. 8) Kako deluje Cerkev, da do teh situacij ne bi prišlo? Kaj je mogoče storiti, da bi podprli in utrdili družine vernih in tistih, ki so zvesti obljubi zakonske zveze?

4. Kako se pastoralna dejavnost Cerkve odziva na širjenje kulturnega relativizma v sekularizirani družbi in posledično na dejstvo, da številni zavračajo vzorec družine, ki jo sestavljata mož in žena, združena v zakonski zvezi in odprta za sprejem življenja?

Pomembnost čustvenega življenja (št. 9–10)

5. Kako in v katere dejavnosti so krščanske družine vključene kot pričevalke novim rodovom, z namenom, da bi se ti razvijali oziroma rasli v čustveni zrelosti? (prim. št. 9–10) Kako bi bilo mogoče izboljšati vzgojo duhovnikov na tem področju? Osebe s kakšno usposobljenostjo so nujno potrebne za tovrstno pastoralno delo?

Izziv za pastoralo (št. 11)

6. V kolikšni meri in s katerimi sredstvi je redna pastorala družine namenjena oddaljenim? (prim. št. 11) Katere smernice obstajajo, da bi ljudi spodbudili in jim pomagali ceniti »hrepenenje po družini«, ki ga je Stvarnik vsadil v srce vsakega človeka, zlasti mladih, tudi teh, ki živijo v družinskih razmerah, ki niso v skladu s krščanskim pogledom na družino? Kako se ti ljudje odzivajo na prizadevanja Cerkve, ki jih uresničuje v poslanstvu do njih? Kako razširjeno je med nekrščenimi mladimi zavedanje naravnega zakona in hrepenenja po družini?

2. del – POGLED, UPRT V KRISTUSA: EVANGELIJ DRUŽINE

Evangelij družine, ki ga Cerkev zvesto ohranja od časa Kristusovega razodetja, ki je bil zapisan in posredovan skozi rodove, je potrebno v današnjem svetu oznanjati s prenovljenim veseljem in upanjem, in ob tem svoj pogled nenehno upirati v Kristusa. Poklicanost in poslanstvo družine sta v polnosti prikazana v redu stvarjenja, ki se razvije v red odrešenja, kakor povzema svojo željo tudi koncil: »Zakonci sami, ustvarjeni po podobi živega Boga in postavljeni v resnično dostojanstvo oseb, naj bodo končno združeni v enakem skupnem teženju, v istem mišljenju in vzajemni svetosti. Tako bodo hodili za Kristusom, začetnikom življenja in bodo v veselju in žrtvah svojega poklica s svojo zvesto ljubeznijo postali priče tiste skrivnostne ljubezni, ki jo je Gospod s svojo smrtjo in vstajenjem razodel svetu« (CS 52, KKC 1533–1535).

V tej luči imajo vprašanja, ki jih izraža Sinodalno poročilo, namen v pastirjih in Božjem ljudstvu prebujati verodostojne in pogumne odgovore za prenovljeno oznanjevanje evangelija družine.

Pogled na Jezusa in Božja pedagogika v zgodovini odrešenja (št. 12–14)

Ko Cerkev sprejema povabilo papeža Frančiška, gleda na Kristusa v njegovi večni resnici in neizčrpni novosti, ki razsvetljuje tudi vsako družino. »Kristus je ‚večni evangelij‘ (Apd 14,6), »isti včeraj, danes in na veke« (Heb 13,8), a njegovo bogastvo in njegova lepota sta neizčrpna. Kristus je vedno mlad in trajen izvir novosti« (VE, 11).

7. Pogled, uprt v Kristusa odpira nove možnosti. »Kajti vsakokrat ko se vračamo k izviru krščanskega izkustva, se odpirajo nova pota in neslutene možnosti.« (prim. št. 12) Kako je nauk Svetega pisma vključen v pastoralno delo z družinami? Do katere mere »pogled usmerjen v Kristusa« hrani pogumno in verodostojno družinsko pastoralo?

8. Katere vrednote zakona in družine vidijo mladi in zakonci, da bi jih lahko uresničili v svojem življenju? V kakšni obliki? Ali obstajajo vrednote, ki jim jih lahko postavimo za zgled? (prim. št. 13) Katere so razsežnosti greha, ki se jih morajo mladi in zakonci varovati in jih premagati?

9. Kako je treba upoštevati človeški pedagoški pristop – in ob tem delovati v skladu z Božjim pedagoškim pristopom –, da bi bolje razumeli, kaj mora storiti pastorala Cerkve na področju življenjskega dozorevanja fantov in deklet, ki hodijo skupaj, da bi jih vodila na poti do zakona? (prim. št. 13)

10. Kaj je treba storiti, da bi pokazali veličino in lepoto daru nerazvezljivosti zakonske zveze in tako prebudili željo, da bi jo živeli in čedalje bolj krepili? (prim. št. 14)

11. Kako lahko parom pomagamo razumeti, da jim odnos z Bogom omogoča premagovati slabosti, ki so sestavni del tudi zakonskih odnosov? (prim. št. 14) Kako lahko pričujemo, da Božji blagoslov spremlja vsako resnično zakonsko skupnost? Kako lahko ljudje pokažejo, da milost zakramenta podpira zakonce na njihovi življenjski poti?

Družina v Božjem odrešenjskem načrtu (št. 15–16)

Poklicanost k ljubezni, ki jo mož in žena prejmeta v stvarjenju, se polno uresničita v velikonočni skrivnosti Kristusa Gospoda, ki se daruje sebe vsega in Cerkev naredi za svoje mistično telo. Krščanski zakon, ki zajema iz Kristusove milosti, tako za tiste, ki so vanj poklicani, postaja pot, ki vodi izpopolnitvi ljubezni, to je k svetosti.

12. Kako je mogoče ljudem pomagati razumeti, da krščanski zakon ustreza prvotnemu Božjemu načrtu, da je torej izkustvo polnosti, ne pa omejitve? (prim. št. 13)

13. Kako lahko družino razumemo kot »domačo Cerkev« (prim. C 11), subjekt in objekt evangelizacije v službi Božjega kraljestva?

14. Kako lahko pospešujemo zavest o misijonskih nalogah družine?

Družina v cerkvenih dokumentih (št. 17–20)

Božje ljudstvo mora bolje poznati nauk Cerkve v vsem njegovem bogastvu. Zakonska duhovnost se hrani iz oznanila nauka, ki ga udejanjajo Pastirji, ki skrbijo za svojo čredo, in raste v nenehnem poslušanju Božje besede, prejemanju zakramentov in v dejanjih ljubezni.

15. Gospod gleda na krščansko družino z ljubeznijo in družina v odnosu z njim raste kot resnična skupnost življenja in ljubezni. Kako lahko razvijamo družinsko duhovnost in kako lahko družine postanejo prostor novega življenja v Kristusu? (prim. št. 21)

16. Kakšne katehetske pobude lahko razvijamo in pospešujemo, da bi lahko ljudem pomagali razumeti in živeti nauk Cerkve o družini, in predvsem premostiti prepad med tem, kar živijo, in tem, kar govorijo, ter jih tako vodili k spreobrnjenju?

Nerazvezljivost zakona in veselje skupnega življenja (št. 21–22)

»Prava zakonska ljubezen je povzeta v Božjo ljubezen, usmerjata ter bogatita pa jo odrešenjska Kristusova moč ter zveličavno delovanje Cerkve. To dvoje naj bi zakonca učinkovito vodilo k Bogu in jima dajalo pomoč in oporo pri vzvišeni nalogi očeta in matere. Zato sta krščanska zakonca s posebnim zakramentom okrepljena in tako rekoč posvečena za dolžnosti in dostojanstvo svojega stanu. Ko v moči tega zakramenta spolnjujeta svojo nalogo v zakonu in družini, prežeta s Kristusovim duhom, ki z vero, upanjem in ljubeznijo prešinja vse njuno življenje, tedaj bolj in bolj dosegata svojo popolnost in medsebojno posvečenje, s tem pa tudi skupno vedno bolj prispevata k poveličevanju Boga« (CS, 48).

17. Katere pobude lahko vodijo ljudi k temu, da bi razumeli vrednoto nerazvezljivosti in rodovitnosti zakonske zveze kot poti k polnosti osebne uresničitve? (prim. št. 21)

18. Kaj lahko naredimo, da družino predstavimo kot prostor, ki ima mnogo edinstvenih vidikov, ki nas vodijo do izkušnje veselja človeške eksistence?

19. Drugi vatikanski koncil se je vrnil k starodavnemu cerkvenemu izročilu ter izrazil, da ceni naravni zakon. V kakšni meri škofijska pastorala prepoznava vrednost te ljudske modrosti kot temelja kulture in družbe? (prim. št. 22)

Resnica in lepota družine ter usmiljenje do ranjenih in krhkih družin (tč. 23–28)

Ko so premišljevali o lepoti uspelih zakonov in urejenih družin ter izrazili, kako cenijo velikodušno pričevanje tistih, ki so ostali zvesti obljubi, čeprav jih je njihov zakonec zapustil, so se pastirji, zbrani na škofovski sinodi, odprto in pogumno – vendar ne brez zaskrbljenosti in previdnosti – vprašali, kakšen odnos naj ima Cerkev do vernikov katoličanov, ki so sklenili le civilni zakon, do tistih, ki preprosto živijo skupaj, in tistih, ki so se po veljavno sklenjenem cerkvenem zakonu ločili in se znova le civilno poročili.

Zavedajoč se očitnih omejitev in nepopolnosti, obstoječih v tako različnih situacijah, so sinodalni očetje z odobravanjem sprejeli pogled papeža Frančiška, ki pravi, da »je treba, ne da bi zmanjšali vrednost evangeljskega ideala, z usmiljenjem in potrpežljivostjo sprejemati možne stopnje rasti oseb, ki se gradijo dan za dnem« (VE, 44).

20. Kako bi lahko ljudem pomagali razumeti, da Božje usmiljenje nikogar ne izključuje? Kako se lahko ta resnica izrazi v pastoralnem delovanju Cerkve do družin, zlasti tistih, ki so ranjene in krhke? (prim. št. 28)

21. Kako lahko verniki osebam, ki še niso prišle do polnega razumevanja daru Kristusove ljubezni, pokažejo prijateljski odnos in jim ponudijo zaupanja vredno spremljanje, ne da bi se ob tem odrekli oznanilu zahtev evangelija? (prim. št. 24)

22. Kaj je mogoče storiti, da bi moški in ženske, ki živijo v različnih oblikah skupnega življenja – v katerih je mogoče prepoznati človeške vrednote – bili s strani Cerkve deležni spoštovanja, zaupanja in spodbude za rast v dobrem ter pomoči, da bi prišli do polnosti spoznanja krščanskega zakona? (prim. št. 25) 

3. del – SOOČENJE: PASTORALNE PERSPEKTIVE

Pri poglabljanju tretjega dela Sinodalnega poročila je pomembno, da sledimo pastoralnemu pristopu, ki ga je vpeljala izredna sinoda in je utemeljen v 2. vatikanskem koncilu in v nauku papeža Frančiška. Odgovornost škofovskih konferenc je, da ta del temeljito preučijo in pri tem na nadaljujejo ter na čim ustreznejši način vključujejo vse ravni Cerkve, da bi tako dobili konkretne primere iz njihovih situacij. Treba je storiti vse, da ne bi začeli od začetka, ampak nadaljevali na poti, ki jo že začela izredna sinoda o družini.

Oznanjevanje evangelija družine v različni kontekstih današnjega sveta (št. 29–38) Zaradi potreb družine in hkrati številnih kompleksnih izzivov, prisotnih v današnjem svetu, je sinoda poudarila, da se potrebno znova zavezati k oznanjevanju evangelija družine na jasen in bolj odločen način.

23. Kako je pri oblikovanju duhovnikov in drugih pastoralnih delavcev prisotna družinska razsežnost? Kako so v to vključene družine?

24. Ali se zavedamo, da hiter razvoj današnje družbe zahteva, da smo stalno pozorni na govorico v pastoralni komunikaciji? Kako lahko učinkovito pričujemo o prvenstvu milosti na način, da bodo ljudje družinsko življenje zasnovali in živeli v sprejemljivosti za Svetega Duha?

25. Kako je mogoče pri oznanjevanju evangelija družine ustvariti pogoje, da bi bila vsaka družina oblikovana tako, kot želi Bog, in da bi družba prepoznala dostojanstvo in poslanstvo družine? Kakšno »pastoralno spreobrnjenje« in katere poglobitve je treba udejanjiti za dosego tega cilja?

26. Ali se zavedamo pomena sodelovanja z družbenimi in političnimi ustanovami pri delu za družino? Kako to poteka? Katera merila nas pri tem navdihujejo? Kakšno vlogo imajo lahko pri tem družinska združenja? Kako lahko ohranjamo takšno sodelovanje tudi, kadar jasno zavračamo kulturne, gospodarske in politične procese, ki ogrožajo družino?

27. Kako lahko podpiramo odnose med družino in družbo ter politiko v korist družine? Kako bi se lahko razvijala podpora posameznih držav in mednarodne skupnosti družini?

Vodimo zaročence na poti priprave na zakon (št. 39–40)

Sinoda je prepoznala, da so bili v zadnjih letih storjeni koraki za ustrezno pripravo mladih za zakon. Vendar je ob tem poudarila potrebo, da se celotno krščansko občestvo bolj vključi ne samo v pripravo na zakon, ampak tudi v začetna leta družinskega življenja.

28. Kako lahko programi priprave na zakon poudarjajo poklicanost in poslanstvo družine pod vidikom vere v Kristusa? Ali so programi priprave na zakon resnično izkustvo Cerkve? Kako jih lahko prenovimo in izboljšamo?

29. Kako kateheza uvajanja v krščanstvo predstavi odprtost za poklicanost in poslanstvo družine? Kateri načini so pri tem najpomembnejši? Kako je predstavljen odnos med krstom, evharistijo in zakonom? Kakšen poudarek se daje katehumentu in mistagogiji, ki ju priprava na zakon pogosto vključuje? Kako je lahko v pripravo na zakon vključena krščanska skupnost?

Spremljanje v prvih letih zakonskega življenja (št. 40)

30. Ali je tako v pripravi na poroko kot v spremljanju v prvih letih zakonskega življenja ustrezno ovrednoten pomemben prispevek, ki ga lahko s pričevanjem in podporo dajo družine, družinska združenja in gibanja? O katerih pozitivnih izkušnjah s tega področja lahko poročate?

31. Na sinodalnih pogovorih je bilo izpostavljeno, da je treba pastoralo spremljanja zakoncev v prvih letih zakona še naprej razvijati. Katere pomembne spodbude so že uresničene? Katere elemente je treba razvijati naprej: na ravni župnij, dekanij, združenj in gibanj?

Pastoralna skrb za tiste, ki so zgolj civilno poročeni ali živijo v zunajzakonski zvezi (št. 41–43)

Sinoda je razpravljala o različnih situacijah v zvezi z zgolj civilno poročenimi in pari v zunajzakonskih zvezah, ki izvirajo iz raznolikosti kulturnih in ekonomskih dejavnikov, praks, utemeljenih v tradiciji, in težav mladih, da bi izrekli zavezo za vse življenje.

32. Katera merila uporabljate za pravilno pastoralno razločevanju individualnih situacij, in sicer v luči cerkvenega nauka, ki uči, da so enost, nerazvezljivost in odprtost za življenje bistvene prvine krščanskega zakona?

33. Ali se je krščanska skupnost sposobna pastoralno vključiti v teh situacijah? Kako lahko pomaga pri razločevanju pozitivnih in negativnih elementov v življenju oseb, ki živijo v civilnem zakonu, da bi jih vodila in podprla na poti rasti in spreobrnjenja k zakramentu zakona? Kako lahko tisti, ki »živijo skupaj« pomagamo, da se odločijo za poroko?

34. Kakšen odgovor lahko damo na problematične oblike zakonske zvez, ki izhajajo iz tradicionalnih oblik zakona »po stopnjah« ali zakona, ki je posledica dogovora med družinama?

Skrb za razdrte družine (tisti, ki živijo ločeno; ločeni, ki niso vnovič poročeni; vnovič poročeni ločeni; enostarševske družine) (št. 44–54)

V sinodalnih razpravah je bila poudarjena potreba po pastorali, ki bi temeljila na umetnosti spremljanja, katere »ritem mora biti stabilen in opogumljajoč, ki mora odražati našo bližino in sočuten pogled, ki hkrati ozdravlja, osvobaja in spodbuja k rasti v krščanskem življenju« (Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 169).

35. Ali je krščanska skupnost pripravljena skrbeti za ranjene družine, da bi lahko izkusile Očetovo usmiljenje? Kako se krščanska skupnost lahko zavzema za odstranitev družbenih in gospodarskih dejavnikov, ki povzročajo te situacije? Katere korake smo že storili in kaj še lahko storimo, da poživimo te dejavnosti in misijonarsko zavest, ki jih podpira?

36. Kako lahko na ravni krajevne Cerkve pospešimo skupne pastoralne smernice? Kako lahko glede tega razvijamo dialog med različnimi krajevnimi Cerkvami »s Petrom in pod Petrom«?

37. Kako omogočiti po možnosti brezplačne, dostopnejše in dejavnejše postopke ugotavljanja ničnosti zakona? (prim. št. 48)

38. Pastorala prejemanja zakramentov s strani ločenih in vnovič poročenimi zahteva nadaljnjo študijsko poglobitev, pri čemer je treba ovrednotiti tudi prakso pravoslavnih Cerkva ter imeti pred očmi »razliko med objektivnim stanjem greha in olajševalnimi okoliščinami«. (prim. št. 52) V katerih smereh lahko gremo naprej? Katere so možne poti? Katera priporočila lahko damo, da bi razrešili oblike neprimernih ali nepotrebnih zadržkov?

39. Ali sedanji predpisi omogočajo veljavne odgovore na izzive, ki jih postavljajo mešani in medverski zakoni? Ali je treba upoštevati še katere druge dejavnike?

Pastoralna skrb za osebe z istospolno usmerjenostjo (št. 55–56)

Pastoralna skrb za osebe z istospolno usmerjenostjo postavlja pred nas danes nove izzive, tudi zaradi načina, kako se predlagajo njihove pravice v družbi.

40. Kako lahko krščanska skupnost izkazuje pastoralno skrb družinam, ki imajo v svoji sredi osebe z istospolnim nagnjenjem? Kateri pristopi so, glede na občutljivost družbe v zvezi s temi vprašanji, najprimernejši? Kako bi lahko te osebe prejele pastoralno skrb v luči evangelija, brez da bi bile deležne kakršnekoli krivične diskriminacije? Kako jim v njihovi situaciji spregovoriti o Božjem načrtu?

Posredovanje življenja in izziv upadanja rojstev (št. 57–59)

Posredovanje življenja je bistveni element poklicanosti in poslanstva družine. »Zakonci naj se zavedajo, da so sodelavci ljubezni Boga Stvarnika in tako rekoč njegovi razlagalci. To je treba imeti kot njim lastno poslanstvo« (CS, 50).

41. Kateri najpomembnejši koraki so bili storjeni za oznanjevanje učinkovito promocijo odprtosti za življenje, lepote in človeškega dostojanstva materinstva in očetovstva, v luči denimo okrožnice Humanae Vitae blaženega Pavla VI.? Kako lahko spodbujamo tak dialog z znanostjo ter biomedicinskimi tehnologijami, da bo pri posredovanju novega življenja spoštovana »človeška ekologija«?

42. Velikodušno materinstvo in očetovstvo potrebuje podporo s strani ustanov in ustrezna orodja. Ali krščanska skupnost v odnosu do staršev živi dejavno solidarnost in podporo? Kako? Ali je pogumna tudi v predlogih, ki jih je treba sprejeti na družbeno-politični ravni? Kako lahko spodbujamo posvojitve in rejništvo kot močno znamenje rodovitne velikodušnosti? Kako pospeševati skrb za otroke in njihovo spoštovanje?

43. Kristjan živi očetovstvo in materinstvo kot odgovor na poklicanost. Ali je ta poklicanost v katehezi ustrezno poudarjena? Katere vzgojne programe imate, ki bi učinkovito usmerjali zavedanje poročenih na tem področju? Ali se ljudje dovolj zavedajo težkih posledic demografskih sprememb?

44. Kako se Cerkev bori, da bi premagali zlo splava in učinkovito širili kulturo življenja?

Vzgoja in vloga družine pri evangelizaciji (št. 60–61)

45. Izpolnjevanje vzgojnega poslanstva za starše ni vedno lahko. Ali so starši deležni solidarnosti in podpore krščanske skupnosti? Katere programe oblikovanja jim lahko priporočamo? Katere korake lahko naredimo, da bo njihova vzgojna vloga priznana, celo na družbeno-politični ravni?

46. Kako lahko krepimo zavedanje staršev in krščanskih družin, da je dolžnost prenosa vere bistvena razsežnost krščanske identitete? 

Prevod vprašalnika je mestoma drugačen, kot je uradni prevod SŠK, ki ga dobite tukaj. Izvirnik v italijanščini pa je dostopen tukaj, angleški prevod pa tukaj.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SKLENI NAROČNINO že od 4,90 € / mesec