Svetlana Jovanova: »Mama bi naredila karkoli, da bi zaščitila svojega otroka.«

Vir: Facebook/Svetlana Jovanova

Svetlana Jovanova je pogumna ženska, ki je leta 2012 v Makedoniji ustanovila prvi in do sedaj edini center za nosečnice v stiski. Letos junija se je kot voditeljica nosečniških centrov na Balkanu mudila v Sloveniji, kjer se je odvijala mednarodna konferenca nosečniških centrov Jugovzhodne Evrope. 

Svetlano smo povprašali o poslanstvu nosečniških centrov, o tem, kaj mame v stiski najbolj potrebujejo, kakšen je odnos do življenja po Evropi in kako vidi prihodnost gibanja za življenje. Sogovornica je z nami delila izzive, s katerimi se mamice v jugovzhodnih državah soočajo, izpostavila pa tudi navdihujočo zgodbo nosečnice, ki je pred enajstimi leti prva poklicala v njihov center.

Gospa Svetlana, kaj so nosečniški centri in komu so namenjeni? 

Nosečniški centri so zasnovani tako, da bi bili središče virov in svetovanja za ženske, ki se soočajo z nenačrtovano nosečnostjo, za ženske, ki so imele spontani ali umetni splav, za tiste, ki so rodile mrtvorojenega otroka, ki imajo težave s plodnostjo … Za ženske in družine, ki imajo v svoji sredi otroka s posebnimi potrebami … 

Torej je vaša ponudba pomoči zelo široka …

Res je. V različnih centrih, odvisno od prostorov in tega, kako velika je ekipa, nudijo predavanja o spolni vzgoji, del centra so lahko tudi materinski domovi, domovi za najstnike. Naši centri lahko nudijo zelo različne stvari. 

Če pride nosečnica k vam in gre za nenačrtovano nosečnost ali pa se s partnerjem ne razume dobro, kako ji lahko pomagate? 

Najprej ji ponudimo svetovanje in skušamo najti način, kako bi ji lahko pomagali, kaj so njene trenutne potrebe, ali potrebuje samo čustveno in psihološko podporo ali tudi materialno. Včasih, kadar so same, čutijo, da nimajo podpore s strani partnerja, s strani družine, počutijo se same. Ko pa se pogovorijo z enim od svetovalcev v centru, se čutijo slišane, razumljene, čutijo, da so njihove potrebe zaznane, vedo, da je tu nekdo, ki jim bo pomagal sprejeti modro odločitev glede njihove nosečnosti in prihodnosti. Če se soočajo s tesnobo, jim bo svetovalec pomagal pri tem, da jo bodo premagale. Odvisno je od potreb, ki jih imajo. Pogosto so same v tem, da sprejmejo odločitev za naprej, kot da bi otroka spočele same. Pa vemo, da to ni možno. Nimajo podpore s strani partnerja pri sprejemanju odločitve in so popolnoma same, potem pa se pri nas počutijo videne in slišane, vedo, da bodo prejele pomoč. Želimo, da čutijo, da so ljubljene, da jih ne obsojamo, ne glede na to, h kateri odločitvi se nagibajo, ampak da so sprejete v tem, kar so. 

Ali je po vaših izkušnjah v večini primerov tako, da se ženske odločijo obdržati otroka, ko slišijo, da niso same? 

Bili smo edini, ki smo jo podprli, da je čutila, da ni sama, da nismo videli njene situacije, ampak njo.

Ja. Spomnim se prve stranke, ki smo jo imeli v Makedoniji, skoraj 11 let nazaj. Poklicala nas je, želela je priti k nam, a ni imela denarja za taksi. Rekli smo ji, naj pride, naj nas pokliče, ko bo spodaj in ji bomo mi plačali stroške. Prišla je in samo začela jokati, ker se je počutila tako osamljeno. Njen takrat že bivši zaročenec se je namreč na lepem odločil, da noče biti oče in mož in jo je vrgel ven iz stanovanja, čeprav sta nosečnost pred tem načrtovala, sta si želela osnovati družino. Ostala je sama na cesti, družina je ni hotela sprejeti nazaj, starši so bili ločeni, oče ni govoril z njo, mama ni govorila z njo, brat ji je rekel »sama si, naredi, kar hočeš«. Postala je skoraj brezdomka. Samo babica jo je sprejela, da je lahko bivala pri njej, a nihče je ni podpiral. Ko je prišla in je začela jokati, smo jo samo objeli, ker je to tako zelo potrebovala. Bila je 4 mesece noseča in potem je začela govoriti, da želi obdržati tega otroka, a da je nihče ne podpira, nima službe, ne ve, kam iti, babica živi v eni sobi, ne more ostati tam in da ne ve, kaj naj naredi. Bila je brez upanja, ni videla izhoda iz te težke situacije. V nekem trenutku je rekla, da ko sta bila z zaročencem še skupaj, sta šla nakupovat in si res želela kupiti čisto bel pajacek za dojenčka. Prehodila sta vse trgovine in nikjer nista našla belega pajacka, samo take z napisi in s slikami. Ob tem sem se spomnila, da smo nekaj mesecev pred tem prejeli več kot 20 škatel oblek za dojenčke. Si lahko predstavljate, da je v vseh teh škatlah samo en čisto bel pajacek? Samo en, v dvajsetih škatlah! Potegnila sem ga ven in ji ga dala, in ji rekla, da ni sama, da je to zanjo, da bomo z njo, ne glede na to, kako se odloči. Da jo bomo podpirali z vsem, kar imamo. Imeli smo celo sobo, ki smo ji jo ponudili za zatočišče. Ko je prišla k nam, je bilo konec tedna in v ponedeljek nas je poklicala, da bo obdržala otroka. Ta fantek je 17. aprila letos dopolnil deset let. Nekaj let kasneje smo jo vprašali, kaj jo je nagovorilo, da se je odločila obdržati otroka in je rekla, da smo bili edini, ki smo jo podprli, da je čutila, da ni sama, da nismo videli njene situacije, ampak njo, nismo je poznali, a smo jo vseeno vzeli pod streho. Nihče ne naredi tega. Zanjo je bilo to spoznanje, da ni sama, ključno, da je lahko nadaljevala z nosečnostjo. 

V tem oziru smo še vedno družba, ki ni pripravljena pomagati ženski, ki je ranljiva, sama, brez podpore bližnjih, noseča. 

Morda danes ne bi bila živa, če ne bi bilo njenega sina.

Družba bo rekla, da naj naredi splav, če nima službe, stanovanja, podpore družine, ker si ne more privoščiti imeti otroka. To bodo ponudili kot edino rešitev, nihče pa ne bo naredil nečesa, kar bi ji pomagalo obdržati otroka. Družbi se to zdi lahka rešitev in je ne bo ob njeni strani, ko bo trpela zaradi posledic odločitve, ki jo je sprejela v naglici, ko je skušala poiskati neko hitro rešitev situacije. A to ni lahka odločitev in pri nas smo to razumeli. Potrebuje podporo, mora se odločiti sama in vedeti mora, da ni sama, da bomo tu zanjo, če se odloči obdržati otroka, ne glede na to, ali jo drugi zavrnejo in ji rečejo »ne, ne moreš narediti tega, slaba mama si«. Še celo sedaj ji včasih kdo reče »oh, mama samohranilka si, ali ne bi bilo lažje če …« in ona odgovori, da morda danes ne bi bila živa, če ne bi bilo njenega sina. Pove, da ji je rešil življenje. In da je vse, kar dela po tej odločitvi za življenje, zaradi njenega sina in za njenega sina. Zame je primer močne bojevnice, mame bojevnice, ki se bo zoperstavila vsemu, da lahko zaščiti svojega nerojenega otroka. Ko je prišla k nam, je rekla, da se počuti, kot da je edina, ki se bojuje za življenje tega otroka. Odgovorila sem ji: »Njegova mama si, ti si tista, ki se mora boriti zanj.«

Bi nam zaupali, kako se je potem odvila njena zgodba?

Velikokrat smo že doživeli, da Bog odpira vrata in začne izlivati blagoslove, ko se ženska odloči za življenje.

Velikokrat smo že doživeli, da Bog odpira vrata in začne izlivati blagoslove, ko se ženska odloči za življenje. Ko nas je v ponedeljek poklicala, da bo obdržala otroka, je kasneje prišla k nam s svojo mamo. Soočila se je s svojo mamo in ji povedala, da bo otroka obdržala, da bo to njen vnuk. In mama ji je dala svoje stanovanje, da je lahko živela tam in tudi takoj je našla službo. Ko se je nosečnost bližala koncu, se je ponudila priložnost, da zapustita državo in se bo otrok lahko rodil v eni od evropskih držav. Zapustila je Makedonijo in rodila v tuji državi, da bo otrok lahko kasneje imel tudi državljanstvo. Našla je službo in je tam živela mnogo let, a je imela domotožje in se je vrnila nazaj v Makedonijo. Trenutno ima dober odnos z otrokovim očetom, zaposlena je, otrok je v šoli, res ji je Bog pomagal, sedaj je popolnoma drugačna oseba. Mislila je, da se bori sama, a se je Bog bojeval skupaj z njo. Njen oče pa je tudi sedaj ponosen dedek, pogosto na Facebooku objavlja slike svojega vnuka, tudi mama jo podpira, brat, otrokov oče in njegova družina, vsi koščki so se sestavili, ker se je odločila za življenje. 

Kako pa poteka življenje v tistih centrih, ki sprejemajo nosečnice, ki potrebujejo zatočišče za dlje časa?

Ženske čutijo varnost, da imajo prostor, kjer lahko bivajo, da nekdo drug poskrbi zanje in da je edino, s čimer se morajo v prvem letu ukvarjati, to, da se trudijo biti dobre mame svojemu otroku.

V vsakem centru je drugače, v nekaterih so materinski domovi, kamor lahko nosečnice pridejo in ostanejo tam za prvo leto otrokovega življenja, včasih tudi dokler otrok ne dopolni 2. leta. To je odvisno od odnosa med organizacijo, materinskim domom in nosečniškim centrom. Večinoma funkcionirajo tako, da jim dajo na voljo prostor, v katerem lahko bivajo, ponavadi nimajo finančnih obveznosti, kot so najemnina in stroški, včasih si same kupujejo hrano, večinoma pa jim materinski dom priskrbi tudi to. Ena od dobrih stvari, za katere ponavadi poskrbi materinski dom, je, da ženske, ki niso izobražene ali pa nimajo službe, nauči kakšno ročno veščino, kot je šivanje, ali pa kaj drugega, v čemer so nadarjene. In vse, kar naredijo, je lahko zanje, da bodo tako imele nekaj prihrankov in veščin za kasneje, ko bodo na svojem. Odvisno je od tega, kako velik je materinski dom, od 1 do 10, v Ameriki tudi 50 žensk na istem mestu, tu v Evropi so ponavadi manjši, trenutno ravno gradijo novega v Novem Sadu v Srbiji, v Ljubljani je Mamin svet, ki ponuja zatočišče za ženske. Ženske čutijo varnost, da imajo prostor, kjer lahko bivajo, da nekdo drug poskrbi zanje in da je edino, s čimer se morajo v prvem letu ukvarjati, to, da se trudijo biti dobre mame svojemu otroku. Tiste, ki so mame prvič, se morajo naučiti osnovnih veščin, kako dojiti, zamenjati plenico otroku, ker včasih tudi to ni samoumevno, kako se to dela. Materinski domovi so super v tem, da imajo ponavadi prostovoljce, ki pridejo in pomagajo tudi pri varstvu otrok, če mama potrebuje spanje, ker so dojenčki žurerji in so včasih celo noč pokonci (smeh) in pomaga, če nekdo pride in popazi na otroka za nekaj ur, da se lahko naspi tudi mama, ali dokonča nekaj, česar ni uspela.

Kaj je tisto, kar nosečo žensko prepriča, da sprejme konkretno pomoč, npr. da ostane v materinskem domu? Kakšni so ponavadi njeni razlogi?

Mama bi naredila karkoli, da zaščiti svojega otroka. Vedno bo iskala varno mesto za to, da bo lahko zaščitila otroka. Če čuti, da dom ni varno mesto, ker je mož, partner nasilen, ji bo njen materinski čut narekoval, naj zbeži in se skrije. Včasih materinski dom nudi to varnost, zaščito, skrivališče. Njen nagon jo bo v to spodbudil. Včasih imajo več kot enega otroka in njena prva misel bo, da mora najti varen prostor zanje, boji se za svoje in njihovo življenje, zato bo iskala tak prostor. Včasih so to finance, če je mama samohranilka, morda ne more plačevati najemnine, nima stanovanja, zato je to edini kraj, kjer lahko ostane nekaj časa, če nima službe, si jo lahko poišče in lahko ostane, dokler nima stabilne, v redu plačane službe, s katero bo lahko podpirala svojo družino. Včasih so ženske v skrajni situaciji, ko je to edini prostor, kamor lahko grejo, kjer vedo, da bodo sprejete, ljubljene. Nekateri materinski domovi ponujajo brezplačno pravno pomoč, če se mora boriti za skrbništvo nad svojimi otroki. V centru Lydia sodelujemo z drugo organizacijo, ki ponuja brezplačno pravno pomoč ženskam, ker v samem centru nimamo pravnika med osebjem, imamo pa zelo dobro sodelovanje s to organizacijo in v nekaterih primerih delamo skupaj in dobra stran tega dela je, da lahko sodeluješ z različnimi organizacijami in jim nudiš vso pomoč, ki jo potrebujejo.

Kdo upravlja te nosečniške centre, kakšen je profil ljudi, ki so ponavadi tam? 

Če se nekdo ne zmore veseliti ali jokati skupaj z njimi, potem ni primeren za to delo.

Lahko so socialni delavci, psihologi, pravni svetovalci … rekla bi vsak, ki ima srce za to delo, ki je pošten, odkrit. Če se nekdo ne zmore veseliti ali jokati skupaj z njimi, potem ni primeren za to delo. Mora biti prisotna strast. Ko sem začela Lydia center, ki ga vodim v Makedoniji, sem mislila, da nisem usposobljena, pa me je Bog spomnil, da Bog ne kliče usposobljenih, ampak usposablja poklicane, če imaš klic za to delo, bo Bog poskrbel za to, te bo usposobil, da boš dobra oseba za vodenje materinskega doma. Seveda so tu tudi pravna določila, ki jim je treba zadostiti, vsak materinski dom in nosečniški center mora imeti socialnega delavca, psihologa, da lahko nudijo materam ali ženskam, ki to potrebujejo, ustrezno pomoč. Za to, da si prostovoljec, pa ne potrebuješ doktorata, samo veliko srce.

Ima vsaka država v Evropi vsaj en nosečniški center? 

Geografsko gledano so Balkan, Italija in Romunija bolj razviti v tem oziru kot druge zahodnoevropske države.

Žal nima vsaka država v Evropi nosečniškega centra ali materinskega doma. Trenutno je največ nosečnniških centrov v Romuniji. Grčija ima enega, v Atenah. Albanija enega, Makedonija enega, Srbija ima dva, Bosna ima dva, Hrvaška ima en nosečniški center in več materinskih domov. Pravzaprav je Italija tista, ki ima največje število nosečniških centrov in so pod okriljem Movimento per la vita (prev. Gibanje za življenje). Ti majo blizu 100 materinskih domov in 400 nosečniških centrov. Naslednja za njo pa je potem Romunija. Kosovo, Črna gora, Bolgarija, Turčija nimajo ne nosečniškega centra ne materinskega doma. Skandinavske države, čeprav so del Evropske unije, del Zahoda, imajo malo, Danska nima, na Norveškem, Švedskem in Finskem po eden. Francija nima skoraj ničesar, tudi Belgija ne. Geografsko gledano so Balkan, Italija in Romanija bolj razviti v tem oziru kot druge zahodnoevropske države. 

Kako pa je v državah, kjer tovrstnih centrov ni? Kako tam poskrbijo za nosečnice v stiski?

Foto: osebni arhiv/Predstavniki nosečniških centrov Jugovzhodne Evrope

Država mora pravno gledano imeti dom, kamor noseča ženska lahko pride in rodi in ostane za kratek čas. V Makedoniji imamo enega in je pravzaprav sirotišnica. Ženska lahko pride, rodi in otroka potem odda v posvojitev. Take vodi država. Nimajo te možnosti, da bi ženska lahko tam ostala in bi ji pomagali k finančni neodvisnosti, da bi lahko našla tla pod nogami, službo. Lahko ostanejo za kratek čas in to je to. Vsaka država mora imeti nekaj takega, a je le za kratek čas in ponavadi za ženske, ki bodo otroka oddale v posvojitev. Imajo sicer svetovanje, pri katerem jo skušajo opogumiti, da bi otroka obdržale, a ponavadi ni veliko pozornosti na tem. Ženske bodo skušali prepričati v skoraj karkoli drugega, kar je povezano s pravicami žensk, ne bodo pa jih zares skušali opogumiti v nekaj, kar spremeni življenje, postati mama, da bi jo k temu opogumili, ji pomagali najti redno službo, s pomočjo katere bo lahko skrbela za otroka, ampak jo bodo spodbujali, naj splavi.

Karitas dela odlično delo, Makedonija je pravoslavna država, ampak pravoslavna Cerkev na žalost nima take vrste socialnega udejstvovanja v svojem delovanju. Mislim, da Karitas v tem delu res dela odlično delo, hodi vštric z materami. Ni vedno v zahodnoevropskih državah tako, včasih Karitas pomaga pri določenih zadevah, nima pa vedno sredstev, prostora, kjer bi lahko te matere bivale. Cerkev, ljudje v njej, ker smo Cerkev ljudje, bi morali prepoznati tu potrebo in jim pomagati. Karitas vodijo ljudje, vodijo jo s pomočjo donacij, ki jih ljudje dajejo Cerkvi, če bi bilo to nekaj, kar se spodbuja v cerkvenih stavbah/prostorih, bi mogoče več ljudi nagovorilo postati prostovoljci ali donatorji, nekako pomagati in bi se to lahko uredilo. V Katoliški cerkvi je to pogosto spodbujano. V pravoslavni cerkvi to ni tako prisotno. Zanimivo, v Romuniji večino materinskih domov vodi pravoslavna Cerkev, ne pa tudi v drugih pravoslavnih državah. Tam se v to ne vključuje, tudi v Makedoniji in Srbiji ne. So posamezniki, ki pomagajo, Cerkev kot institucija pa noče biti del tega. V Italiji recimo, Cerkev stoji ob strani gibanju Movimento per la vita (prev. Gibanje za življenje), enako vidim tudi v Sloveniji. V Franciji, čeprav se opredeljuje za sekularno državo, je Cerkev vseeno še močna in ni ničesar, enako v Nemčiji, ki je protestantska država. Obstaja nekaj dejavnosti, a nič večjega, kar bi bilo konkretna pomoč. 

Kakšen je odnos države do nosečniških centrov? Pomagajo?

V Makedoniji ne. Delamo tudi v povezavi s centri za socialno delo, ki obravnavajo primere, kjer je prisotno družinsko nasilje. Sicer pa ne dobimo nobene finančne ali materialne podpore. Vlada, ki je trenutno v Makedoniji, je zelo liberalna, bolj jih zanima denar v njihovem lastnem žepu kot pomoč ljudem. Iskreno, če hočeš delati velike stvari, biti neodvisen nosečniški center, je to odvisno od države in to zajema neko določeno navezanost. Ko ljudje izvejo, da delaš s podporo države, si mislijo, da prejemaš veliko denarja za delo, ki ga opravljaš in se začnejo spraševati, ali si v tem delu s srcem ali zaradi denarja. In mi nismo tu zaradi denarja. Pogosto dajemo svoj denar v to delo, zato da lahko pomagamo ljudem. Imamo srce, željo, strast za to delo. Dobimo pa tudi razne donacije s strani posameznikov, podjetij, različnih organizacij, od Cerkve, od kogarkoli, ki prepozna vrednost našega dela.

Kako v Evropi danes gledamo na nerojena življenja? Je kaj sprememb, izboljšanj? 

Če se Evropa zares bori za pravice žensk, bi se morala boriti za enake pravice do izobraževanja, do plače, enake moškim, tudi za ženske, ki se odločijo, da bodo mame, in obdržijo otroka.

Žal Evropa ne ceni življenja, večinoma nerojenega. Evropa, ki je bila nekoč zibelka kulture, krščanstva, vsega dobrega, je postala nekaj neprepoznavnega. Je umirajoči kontinent. Skoraj v vsaki državi vidimo upad rojstev, vsako leto je manj rojstev in Evropa ne dela nič v zvezi s tem. Politiki pravijo, da se moramo boriti za pravice žensk. Za katere ženske se borimo? Če rečem odkrito, se borimo za ženske ali za moške, ki se počutijo kot ženske in imajo krizo identitete in ne vejo, kaj bi naredili s sabo. Za čigave pravice se Evropa bori? Kakšno etiko in moralo Evropa promovira v tem trenutku? To ni morala, ki jo potrebujemo in želimo. Naprej potiskajo neko agendo in države silijo, da to sprejmejo. Če se Evropa zares bori za pravice žensk, bi se morala boriti za enake pravice do izobraževanja, do plače enake moškim, tudi za ženske, ki se odločijo, da bodo mame, in obdržijo otroka. Trenutno, če se ženska odloči za materinstvo, jo lahko tudi odpustijo.

V Makedoniji je ženska izgubila službo, ko je povedala, je noseča. Nadrejeni so ji čez dober mesec po njeni naznanitvi povedali, da niso več zadovoljni z njenim delom. Kako so lahko bili vsa dotedanja leta zadovoljni s tem, kar je delala, naekrat pa več ne? Kje so tukaj njene pravice? Primer je potem šel na sodišče, ker imamo zapisano v zakonodaji, da se osebe ne sme odpustiti zaradi zdravstvenih razlogov. Kot je meni in tudi drugim jasno, nosečnost je zdravstveni razlog. Tukaj lahko opazimo ta dvojni standard. Borimo se za ženske in za njihove pravice, ampak ne v primerih, ko so noseče. Tukaj si lahko postavimo vprašanje: zakaj ženske niso enake, ko so noseče? Zakaj nerojene deklice niso enakovredne? Borimo se za otroke v Afriki, Indiji, na Kitajskem, za ženske pravice na Kubi, v Severni Koreji … Kaj pa ženske v Evropi? Zakaj pozabljamo na naše ženske? Lažje je biti močan in glasen za ljudi, ki so daleč in ki jih ne poznaš. Kaj pa ženska, ki sedi prej teboj, ki je obupana, joče in potrebuje pomoč? Lažje je reči: »Pojdi na splav, boš zanosila enkrat kasneje.« Kaj pa njene pravice kot mama? Nihče ne govori, da se ob splavu lahko uničijo stene maternice in ženska po tem ne more več zanositi. Ženskam želimo omogočiti vse možnosti, razen možnosti, da postane mama. Če ji slednjega ne moremo omogočiti, ne moremo reči, da se kot družba borimo za pravice žensk. Borimo se za določene ženske, nikakor pa za vse.

Kje vidite prihodnost gibanja za življenje?

Na konferenci nosečniških centrov JV Evrope je bilo nekaj majhnih otrok in dojenčkov. Med tednom sem jih opazovala in preko njih me je Bog spomnil, da so ti otroci naslednja generacija za življenje. Sedaj začnimo z oblikovanjem naše prihodnosti, sedaj začnimo z izobraževanjem naših otrok o svetosti človeškega življenja, povejmo jim, kako je Bog vsakega posebej skrbno ustvaril v maternici, z nežnim očetovskim srcem, vsakemu je dal karakteristike in značilnosti, po katerih bo prepoznaven, eden bo zdravnik, drugi učitelj, rojeni voditelj, fizik, mama, oče. In vsak od njih bo prihodnost gibanja za življenje, ker je nekdo prepoznal njihovo vrednost in vlagal vanje. V sedanjem času proabortivni lobi misli, da je močan, a vsi vemo, kdo ima zadnjo besedo. 

Če začnemo govoriti z mladimi dekleti o njihovem dostojanstvu, z mladimi fanti o tem, kaj pomeni biti pravi moški, ki varuje, bomo imeli mlade odrasle, ki bodo vedeli, kako sprejemati dobre odločitve. Če bomo vlagali v mlade sedaj, bomo imeli svetlo prihodnost.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Preveri pakete

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja