[Video] Kaj v resnici pomeni peljati otroke na otroško igrišče

vir: posnetek zaslona

Bežen, mimoidoč pogled na otroška igrala je navadno idiličen: drobna otroška stopalca tekajo sem ter tja po trati, do ušes nasmejanega malčka mamica ziba v gugalnici, sliši se hihitanje dekletc ter zborovanje „vitezov“ v trdnjavi nad toboganom. Smeh odmeva naokoli in mnoge mamice mirno berejo svoje knjige na klopcah ob strani.

A vsak starš, ki je že kdaj peljal svojega otroka na igrala ve, da je idila varljiva.

Saj ne, da na igriščih ni luštno. Ker je. Vsekakor pa igrišča niso prostor, na katerih bi si starši povsem oddahnili, medtem ko se otroci zabavajo. Mamica Tiffany Jenkins je v viralnem videu odlično povzela „stres“, s katerim se na igriščih srečujemo starši in upam si trditi, da se v njem lahko prepozna vsak, ki je kdajkoli že užival v lepoti otroških igrišč.

In katere so vse te „lepote“, ki prežijo na starše, ko se usedejo na klopco pod toplim soncem?

„Mami, poglej to! Poglej! Glej me!“

„Luuulaaaat!!“

/pretep na vrhu tobogana/

„Potiskaj me na gugalnici!“

/skok v edino lužo na vsem igrišču/

„Me gledaš?“

/histerija ob tem, ker bi se igral z ravno tisto polomljeno igračo, s katero se nekdo že igra/

„Spet lulat!“

„Gleej, rožice, izvoli!“

/pesek in zemlja sta v vseh žepih in v laseh/

„Kakat!“

„Doooolgčas!“ (Ampak kljub temu sledi drama, ko je treba domov.)

„Lačen!“

Kratek video je sicer v angleščini, ampak boste v njem gotovo uživali in se prepoznali, tudi če morda ne boste razumeli vsega.

Taking My kids to the Playground be Like….

Things I say at the Friggin Playground

Posted by Juggling The Jenkins – Tiffany Jenkins on Monday, March 8, 2021

Video, ki si ga je ogledalo že preko 20.000 uporabnikov Facebooka, pa je le eden izmed mnogih, s katerimi Tiffany nagovarja svoje sledilce. Na svojem profilu Juggling the Jenkins se poleg humornih plati starševstva odkrito dotika tudi teme mentalnega zdravja in zdravljenja odvisnosti na tak način, da je prirasla k srcu že preko štirim milijonom ljudi.

Komentarji

  1. Jaz priznam, da kot ati večkrat/mesec pripeljem svoji dve princeski 4 in 6 let v zagrajeno igrišče, kjer mi ne moreta pobegniti (upam). Sam pa se večkrat odklopim z metanjem žoge na koš. Prejšnji mesec kar sam sabo igral košarko. Z bežnim pogledom sem pogledal proti tamalim dvema in opazil, da sta si našla novo mamico katerja je pazila poleg svojih dveh še moji dve princeski.

    Sem ful hvlaležen takim mamicam kadar se lahko moji tamali dve šlepata jaz pa se lahko tudi odklopim v takih ekstremnih tednih.

    Če so igrišča zaprta pa je moja metoda, da gremo hodit. Hodit hodit. Tam me pač morata uloviti za pozornost. Problem je, ker se ustavita po 100m in potem moram jaz nazaj hodit, da ju ne izgubim…. Ah ja joys of parenting.

Komentiranje je onemogočeno.