Vi pa še kar dojite?

Je dojiti triletnika sploh še normalno? Ali matere, ki dojimo predšolske otroke, večje od enega leta, pretiravamo? Jih bomo razvadile?

Vprašanja, ki me občasno prešinejo, kljub moji prepričanosti v dojenje večjega otroka. Zakaj? Ker dobivam čedalje več nenavadnih pogledov s strani okolice, kadar se moja skoraj triletna hči stisne k meni in se želi podojiti.

Verjemite, nisem edina, kar nekaj nas je

Moja »norma« dolžine dojenja izhaja iz izkušnje prijateljice, ki je svojega otroka dojila do tretjega leta. Ker mi je prijateljica v marsikaterem področju materinstva zgled in spodbuda, je bilo tudi meni povsem logično, da bom sama dojila vsaj do tretjega leta otrokove starosti. Če bo seveda tudi otrok za.

In je pri svojih dveh letih in pol še vedno za. Jaz tudi. Tako se veselo dojiva. In pokasirava marsikateri začuden in obsojajoč pogled, ki pa me spravi v dvom. Na trenutke se počutim, da sva že precej osamljen primerek, saj je okoli mene kar nekaj mamic, ki so prenehale z dojenjem, ko so se ob otrokovem prvem rojstnem dnevu vrnile v službo.

Ob spraševanju in raziskovanju pa sem v svoji okolici našla tudi mnoge mamice, ki dojijo tudi otroke, večje od enega leta. Smo pa precej bolj skrite, saj je dojenje v javnosti žal še mnogokrat deležno zgražanja. Pri majhnem dojenčku nas še tolerirajo, večji ko je doječi otrok, bolj narašča nerazumevanje okolice.

Dojenje ni bilo samoumevno – kljub veliki želji je težko steklo

Dejstvo, da otroka dojim, zame ni samoumevno. Ko sva z možem novorojenko prinesla iz porodnišnice, dojenje ni in ni steklo. Najina deklica je izgubljala na teži, patronažna sestra me je spodbujala, naj pričnem dodajati umetno mleko po steklenički, meni se je misel na to upirala, a ni in ni šlo …

Dolge ure obupa, napetosti, pogovorov s svetovalko za dojenje … V prvih dneh smo vendarle morali kombinirati – steklenička in dojka. A bila je moja velika odločenost, da želim dojiti. Nekako smo z velikim trudom in pomirjajočimi nasveti svetovalke za dojenje le uspeli vzpostaviti polno dojenje.

Dar, ki ga cenim in sem zanj zelo hvaležna. Hvaležna ne le za hranilne vrednosti materinega mleka, ampak tudi za stik in nežnost in prav posebno povezanost, ki ga dojenje omogoča.

Do kdaj dojiti?

Trdno verjamem, da se otrok naravno odstavi, kot piše stroka, med drugim in sedmim letom (med drugim o tem piše Alenka Benedik v članku na iskreni.net Kdaj je pravi čas za odstavljanje?) Toda kako ta podatek odzveni v naših sodobnih glavah? Pretiravanje? Razvajanje? Norost?

Takšen odziv in mnenje okolice doživim kar pogosto.

Predavatelj, ki ob temi vzgoje in starševstva omeni, da dojijo se le DOJENčki, zato tudi imajo takšno ime. Gospa, ki me v parku grdo pogleda, ko je moja deklica pri meni v naročju in se diskretno doji. Prijateljica, ki mi posmehljivo reče: »A vidve se pa še kar crkljata?« Moj oče, ki ob pogledu na doječo deklico izjavi: »Pa saj ni lačna! Pravkar je jedla.«

Ali kdo od teh ljudi razume bistvo dojenja?

Ne gre le za hranjenje

Spomnim se triletne deklice, ki je bila pred časom na obisku pri nas in je kmalu po prihodu zlezla k mami v naročje in ji pričela vleči gor majico. Mamica je bila presenečena, saj se že več kot leto dni nista dojili.

Ko dojim, ne morem početi ničesar drugega. Le svoje dete lahko gledam in božam. In čutim. Njo. Sebe. Najin odnos.

Toda neznana situacija, novi ljudje so deklico spravili v stisko in poiskala je tolažbo v mamine naročju oziroma je šla še dlje – želela se je zateči k dojenju, ki je zanjo pomenilo pristen in varen stik z mamico.

Tudi moja hči v stresnih in neznanih situacijah poišče tolažbo pri meni. Dojenje ali le umirjeno naročje, ista stvar. Gre za povezanost in varnost, ki jo naši malčki ob nas potrebujejo in iščejo.

Mnoge mamice opažajo, da so otroci tudi po čisto kratkem dojenju veliko bolj umirjeni in jim dojenje pomaga premostiti marsikatero stisko. Kot mi je napisala ena od mamic: »S pomočjo dojenja se hitro pomiri kak čustveni vihar.«

Mamice tudi poročajo, da dojeni otroci manjkrat in manj resno zbolijo, mnoge vedo, da so se s pomočjo dojenja izognile antibiotikom in tudi zamašeni noski ne potrebujejo nobenih razpršil, le pogostejše dojenje.

Dojenje prinaša umirjenost matere

In če sebe vprašam, kaj mi prinaša dojenje? Predvsem to, da sem se prisiljena USTAVITI. Res usesti in se ustaviti. Ko dojim, ne morem početi ničesar drugega. Le svoje dete lahko gledam in božam. In čutim. Njo. Sebe. Najin odnos.

Če jo primem v naročje in tolažim, sem z mislimi in pogledom lahko kje drugje. Ko dojim, mi že moje telo pomaga k osredotočanju na bistvo – bitje, ki je pred menoj in v odnosu z menoj.

Tudi kadar mi je dojenje težko, ko bi želela imeti svoje telo spet le zase, čutim, da mojemu otroku ta stik toliko pomeni, da ga ne želim opustiti. Trenutno čutim, da je to še njena potreba in ji zmorem slediti. Ko bo ona nakazala drugače ali ko jaz ne bom več zmogla, pa se bova zmenili drugače.

Foto: kellymom.com, parenting.com