Uršula Ješe: “Pomembno je, da otrok v posvojiteljski družini lahko živi s koreninami”

Foto: osebni arhiv

Uršula Ješe je socialna delavka in hkrati terapevtka zakonske in družinske terapije. Svoje poklicno delo je začela na Študijsko-raziskovalnem centru za družino na projektu Krila, kjer se je prvič srečala z posvojiteljskimi in rejniškimi družinami. Delovala je na CSD Radovljica, v Kriznem centru za otroke in mladostnike, danes pa dela na CSD v Ljubljani, na področju posvojitev in rejništva. Zaključuje tudi doktorat iz varne navezanosti v posvojiteljskih in rejniških družinah.

V mesecu novembru, ki je mesec posvojitev, je, čeprav sredi svojega porodniškega dopusta, spregovorila o tem, kaj posvojitev pomeni za življenje posvojiteljskega para, otroka, ki je posvojen, doživljanju posvojitve s strani biološke mame ter o vlogi socialne delavke in terapevtke v procesu posvojitve. Ob njej je mogoče čutiti, da ji poklic ni le služba, ampak življenjsko poslanstvo.

Uršula, tvoje delo je močno zaznamovano z delom s posvojitvami. Kaj te je spodbudilo za to oziroma kdaj si se morda prvič srečala s posvojitvijo?

Ko sem bila stara 13 let, sem prebrala knjigo Močnejši od sovraštva, ki me je močno nagovorila in me še danes spremlja. Takrat sem si rekla, da bi rada bila takšna socialna delavka, ki to, kar otrokom reče, res izpolni. Vame se je naselila želja, da bi delala z otroki, ki jim je treba najti rejniško ali posvojiteljsko družino. Od takrat mi to navdušenje ni pojenjalo in tako me je vodila tudi poklicna pot.

S posvojitvijo sem se poklicno srečala pri projektu Krila. Z rejniškimi in posvojiteljskimi družinami sem izvajala intervjuje in raziskovala, kakšne so njihove potrebe. Izkazalo se je, da tem družinam precej primanjkuje terapevtske podpore. Pri nas je tudi veliko pomanjkanje dela z mladostniki, ki so posvojeni ali v rejništvu. Odpirajo se jim mnoga vprašanja, kar je za najstnike že tako ali tako značilno, pri mladostnikih v rejniških in posvojitejskih družinah pa je še bolj izrazito področje pripadnosti in iskanja korenin.

Ko govorim o teh družinah, vedno govorim o posvojiteljskih in rejniških, ker se mi zdi, da sta to zelo zelo povezani področji, kar se tiče vprašanj o identiteti. Ni tako bistvene razlike, ali je otrok posvojen ali v rejništvu, kar se je pokazalo tudi v doktoratu. Bolj je pomembno, kakšni so odnosi.

S kakšnimi težavami ali izzivi se srečujejo posvojiteljske družine in kako jih ti kot terapevtka lahko v tem podpiraš?

Nekateri se na nas obrnejo še preden sploh pride do posvojitve, nekateri, med otrokovim tretjim in petim letom, ko je toliko star, da se začne zavedati in spraševati, ali pa v njegovih najstniških letih, ko se velikokrat pojavijo težave, in želi otrok sam poiskati in navezati stik z biološko mamo ali očetom.

To, da se na nas obrnejo že pred posvojitvijo, je dobro, ker se o temah, kot so – kako otroka sprejeti v družino, kako mu povedati resnico, kako je z odprto posvojitvijo – lahko pogovarjamo in jih predelamo že vnaprej. Kar nekaj parov pride tudi zaradi močne stiske ob neplodnosti. To je zelo pomembna tema na terapiji, ker lahko ta stiska ostane tudi, ko je otrok že posvojen.

Veliko posvojiteljskih družin pride k meni, ko otroci vstopijo v najstniško obdobje, ker ne razumejo njihovega obnašanja, zakaj je toliko izgredov, težav v vedenju, čeprav so jim dali vse, kar naj bi otrok potreboval. Takrat posvojiteljski starši pogosto začenjajo dojemati razlike, lahko začnejo kriviti biološke starše za določeno obnašanje. Ne razumejo, od kod takšno obnašanje prihaja. Ali pa pridejo, ker ne vedo, kako vzpostaviti stike z biološkimi starši, kaj bi bilo prav ali narobe. Sprašujejo se, kako otroku povedati, da je posvojen, kako ga vpeljati v svet razširjene družine. Tudi če so otroci mlajši, se to že sprašujejo in starši poiščejo pomoč.

Kako se pri bodočem posvojiteljskem paru razvije želja, da se odločita za posvojitev? Na kaj je pomembno biti pozoren v procesu odločanja za posvojitev?

Vsak par ima svojo pot. Je pa res, da se večina parov odloči za posvojitev, ker ne morejo imeti bioloških otrok. Pomembno se mi zdi, da se v času priprave dotaknemo tudi njune intimnosti, spolnosti, odnosa in povezanosti. Kaj je to, da ne moreta imeti svojih otrok, prineslo v njun odnos. Strinjam se z Viktorijo Bevc, ki je zelo izkušena na področju posvojitev, da otrok ne more biti le obliž na rano.

Seveda je v postopku posvojitve zelo pomemben tudi pogovor o tem, kaj posvojitev je in kaj pomeni imeti posvojenega otroka. Kaj je to odprta posvojitev in kakšen pomen ima biološka družina. Tudi kaj je mednarodna posvojitev.

Pomembno je tudi, da so starši odprti za to, da bodo v primeru težav poiskali pomoč, in ne, da se, ko dobijo otroka, zaprejo in pretvarjajo, da so družina kot vse druge. S tem lahko tudi zaprejo proces otrokovega iskanja korenin.

Kako prehod v posvojitev doživljajo otroci in kako se vzpostavijo odnosi in navezanost v posvojiteljski družini?

To je spet zelo različno. Pomemben dejavnik so posvojiteljski starši. Pomembno je, da že ob prehodu v posvojitev prevladuje odprtost in resnicoljubnost. Zelo svetujem, da si starši dogodke okoli prehoda iz biološke družine ali sirotišnice v posvojiteljsko družino dobro zapomnijo, zapišejo, poslikajo in naredijo kakšno skrinjico prvih vtisov. Da v album vključijo tudi, kar se da dobiti od prej. Velikokrat staršem rečem, naj ob prehodu skušajo čim več izvedeti o družini. Če je le mogoče, naj spoznajo biološko mamo, si zapomnijo vtise, kakšna je bila. Naj naredijo kakšno sliko. Čim več, ker ne veš, kaj bo čez 15 let. Ali bo mama še dosegljiva ali ne, otrok pa bo spraševal prej ali slej. Če je bil kakšen predmet, na katerega je bil otrok prej zelo navezan, naj ga vzamejo s sabo. Pomembno je, da so odprti do zgodovine in hkrati v novi družini živijo odprto.

Kako otroci sprejmejo dejstvo, da so posvojeni?

Če to raste z njimi, je lahko. Veliko je priložnosti za to, kako se jim to sporoči. Veliko je vsakdanjih situacij, s katerimi je otrok soočen. Recimo, če vidita z mamo nosečnico na cesti in reče otrok: »A ti se me tudi imela tako v trebuščku?« In takrat mu lahko pove: »Ne, jaz te pa nisem imela tako v trebuhu, druga mama te je rodila.« Zvečer pa se starši usedejo z otrokom in rečejo: »Se spomniš, ko sva videla nosečnico, si me to vprašal, ali te še karkoli okrog tega zanima?« In otrok bo vprašal, če ga bo še kaj zanimalo. Če bo pa rekel, da je v redu, se to sprejme. Bo spet druga situacija prinesla kakšno vprašanje. Čim bolj odprto je potrebno odgovarjati na otrokova vprašanja preko njegovega otroštva.

Pravijo, da vsi otroci iščejo svoje korenine. Razen tam, kjer je neverbalna prepoved iskanja. Če otrok vidi, da spravi s spraševanjem starše v nelagoden položaj, raje ne bo tvegal, da bi izgubil posvojiteljsko mamo ali njeno ljubezen. Lahko pa se boji tudi zavrnitve s strani bioloških staršev. Zelo je pomembna odprtost, da lahko otrok živi sebe v tej družini. Sebe s koreninami. Nihče ne more živeti sebe brez korenin. Ker se prej ali slej to drevo podre. Nekam moraš pripadati. Otrok sicer pripada v to družino, ampak korenine pripadajo nekam drugam. Otroci vedo, da niso niti vizualno podobni staršem, zavedajo se, da je nekaj drugače.

Si se kdaj pri svojem delu srečala tudi z ženskami, mamami, ki so otroka oddale v posojitev?

Do zdaj sem bolj intenzivno spremljala dve. To so izredno težke odločitve. Po navadi jih v to odločitev vodi težka stiska. Ena biološka mama je že pred rojstvom otroka prišla na CSD, da se je o tem pogovarjala, sprejela odločitev in jo predelovala. Njen otrok je najprej šel za nekaj časa v rejništvo, a je kasneje mama sama rekla, da bi ga dala v posvojitev v to družino. Prepoznala je, da res ne zmore. Bila se je pripravljena srečati z rejniško mamo. Mislim, da so to res zelo težke življenjske odločitve.

K biološkim materam je treba pristopiti z zelo velikim sočutjem, z zelo veliko odprtostjo, hkrati pa z mislijo, da je treba narediti to, kar je najbolje za otroka. Ponudi se ji vsa podpora, hkrati pa je potrebno spoštovati to, kar je mama zmožna. Sem zagovornica odprte posvojitve in vključenosti biološke mame tudi po posvojitvi. Je pa ne zmorejo vse biološke mame.

Kako bi opisala procese, skozi katere gredo biološke matere?

Zaradi edinstvenosti vsakega človeka je težko govoriti o korakih. Razlika je med tistimi, ki so v stiku same s sabo in tistimi, ki niso in so pod vplivi raznih substanc ali pa zlorabljajočih odnosov. Te bolj bežijo, obljubljajo in niso v stiku z realnostjo. In kar na enkrat je tukaj otrok. Ti otroci gredo po navadi najprej v rejništvo in potem pride do posvojitve. Imamo pa tudi mame, ki so v stiku same s sabo, a so res v takšni življenjski situaciji, da si ne upajo nikomur povedati, da so zanosile, nimajo nobene socialne mreže, na katero bi se lahko obrnile, in si ne predstavljajo, da bodo tega otroka lahko vzgajale. Tam je navadno najprej šok, potem poskušajo same rešiti situacijo, a ko vidijo, da ne gre, se nazadnje obrnejo na CSD.

Z eno biološko mamo sem imela možnost pred posvojitvijo o marsičem spregovoriti. V njej je bilo zelo veliko žalosti. Tudi jaz kot socialna delavka nisem imela besed, ko sem bila priča taki odločitvi. Trudila sem se samo zdržati ob njej. Dobro je, da imajo kraj, kjer lahko predelajo te stvari.

Pri tem so si zelo različne. Pri nekaterih lahko cel svet obstane na točki, ko so otroka dale v posvojitev, če z njimi nihče ne dela. Zato velikokrat biološke mame, ko otrok želi stik z njimi, niso pripravljene, ker imajo to nepredelano in potlačeno. Ne zmorejo se soočiti s tem, da so dale otroka v posvojitev. Čeprav bi otroku stik ogromno pomenil. On potem lahko krivi sebe, razmišlja, kaj je narobe naredil, da mama noče imeti stika z njim. To sicer ni res, ampak nihče drug, kakor mama, mu tega ne more povedati.

Bi z nami podelila kakšen poseben dogodek, ki si ga doživela v času svojega dela z posvojiteljskimi družinami?

Imeli smo primer, ko je mama pustila dojenčka v porodnišnici in je potem rejniški par prišel tega dojenčka pogledat. Sestre so ga pripeljale v tisto sobo in rejnica, zdaj posvojiteljica, ga je vzela v naročje in otrok star nekaj dni ji je takoj dal roko na srce. Njen mož je jokal, ona je jokala, jaz sem jokala, otrok se je pa nasmejal. Pokazalo se je, da ima vse v življenju svoj namen. Da je, tudi če se je tako težko začela pot tega otroka, namenjeno, da so oni trije skupaj.

Kaj bi želela sporočiti ljudem v povezavi s posvojitvami?

Naj bodo uvidevni do parov, ki se soočajo z neplodnostjo. Zelo težke so stvari, na katere morajo naleteti njihova ušesa s strani okolice. Obsojanje in kakšna neumna vprašanja, ki ju spravijo v močno nelagodje. Naj bodo ljudje diskretni. Naj samo zaradi tega, ker jih malo zanima, ne sprašujejo takih stvari. Kar pare to zelo zadene. Če so prijatelji, pa naj zelo odprto vprašajo in naj dajo vedeti, da tudi če ne morejo imeti otrok, imajo mesto med njimi. Na eni strani diskretnost, hkrati pa je lahko neplodnost tudi poglobitev prijateljstva.

Komentarji

  1. Odličen vpogled v delo socialne delavke in terapevtke Uršule Ješe. Tudi sama sem socialna delavka, delam z mladostniki, kar precej jih je imelo izkušnjo z rejništvom, malo manj s tem, da so posvojeni. AMpak to kar je najbolj pomembno, s spoštovanjem poslušati vsakogar, nikogar obsojati, vsak ima svoj razlog, zakaj počne to, kar počne. Seveda dejanja mnogih niso dojemljiva, razumljiva, nekatera dejanja so tudi kazniva, vendar jaz ne morem biti tista, ki bom obsojala, zakaj je nekdo tak in tak. Jaz k vsakomur od staršev, mladostnikov pristopim spoštljivo, jih poslušam, šele nato skupaj z njimi iščemo korake do rešitev. In imeti na razpolago odprt, iskren prostor, da se bo vsak človek lahko izpovedal, kar mu leži na duši.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.