Težko breme mame samohranilke …

Foto: Canva

Smo enostarševska družina: jaz in dva otroka, ki obiskujeta 3. in 6. razred osnovne šole.
Z očetom otrok sva se razšla pred leti zaradi čustvene in verbalne zlorabe in varanja z njegove strani. Dve leti po razhodu (nisva bila poročena) sem zbolela za anksioznostjo, paničnimi napadi in hudo tesnobo, zaradi česar sem bila kar 2 in pol leti v bolniškem staležu, pa tudi sedaj zaradi razmer doma delam samo s polovičnim delovnim časom. Živimo v hiši mojih staršev, oče ima težave z alkoholom, ki si jih ne prizna. Večkrat sem bila priča izpadom nad mojo mamo in celo na moja otroka. Name se je verbalno znesel samo enkrat. Mama pa je že vse življenje nekakšen mirovnik, nikoli se ni kaj dosti znala postavit zase.
Obupno si želim svojega gnezda – zase in otroka. Ampak kot prvo ni financ, kot drugo pa moralni zadržek.
Obe moji sestri sta šli živet stran, jaz pa imam občutek, da moram nekako “paziti nanju” in biti vedno na voljo. In, da nimam pravice odpeljat otrok stran od mojih staršev, ker sta njuna edina vnuka.
Največji problem pa nastane pri šoli.  Starejša hči ima kar hudo motnjo pozornosti in aktivnosti, disleksijo, disgrafijo itd. Zaradi vsega tega je v njeni sobi kaos, v njeni glavi prav tako, ocene so letos zelo slabe in nosi domov eno enko za drugo. Komaj popravi angleščino, že sledi nova negativna ocena pri matematiki. začaran krog že vse od novembra.

Ko ji rečem naj pospravi sobo, na hitro zmeče v omare in zanjo je to to. Ko pride do učenja je odpor še večji. Kljub temu, da sem pripravljena vlagati čas v učenje z njo in ona to ve, je ne pripravim do tega. Niti ji ni preveč mar, če bo ponavljala razred. Pa čeprav vidim, da se globoko v sebi zaveda posledic in ji je hudo.

Sama pa pregorevam s službo, dodatnim delom, kadar le lahko najdem kako prosto minuto, da lažje preživimo in nam lahko kaj privoščim. Čutim, da se me loteva malodušje in tesnoba, zraven je še tretješolec, ki ima “lažji ” avtizem in je z njim pravi izziv karkoli narediti glede šole in vsega, kar njega ne zanima.
Razdajam se zanju in mene ni več, ne obstajam kot oseba.
Ne znam najti smisla v življenju, veselja, hobijev …

In tako samo čakam, da to obdobje mine. In se zavedamo, da to ni prav, pa se obremenjujem še s tem. Trudim se vsak dan znova in znova, moč iščem v veri, pa je kljub temu tako zelo težko.

Partnerja nimam, staršev ne obremenjujem s tem, prijateljici sta šli živet kar daleč od mene in se redko vidimo, drugega za pogovor pa nimam in držim v sebi in me razjeda.
Niti k psihologu ne grem, ker enostavno nimam ne časa in ne energije za to.

Od vsega najbolj pa me bremeni to, da bo hči ponavljala razred. Sem slaba mati, če dovolim, da pade? Glede na njene težave, za katere vem, da ni sama kriva…
Požrla me bo krivda in sram, počutim se nesposobno, kako ne morem imeti “normalnih” otrok in “normalnega” življenja kot drugi.
Na tej točki skoraj ne vidim več izhoda in se mi zdi situacija povsem nerešljiva. Iskreno bom hvaležna za kakšen strokovni vpogled v zadevo in morda celo kakšno rešitev celotne situacije.

Pozdravljena!

Kar doživljate, je izjemno težko, zahtevno in bi tudi za zelo močnega človeka predstavljalo ogromno breme. Ob tem, kar ste zapisali, čutim veliko spoštovanja do vas – do vaše vztrajnosti, ljubezni do otrok, in poguma, da ste se ob vseh bolečinah odločili zapisati svojo zgodbo in prositi za pogled od zunaj in pomoč.

Že to, da ste se odločili napisati pismo in poiskati pomoč, pove veliko o vas. Pove, da ste ljubeča, predana mama, ki je skrb za otroka ne pusti ravnodušne, in to kljub vsemu, kar ste sami prestali in še vedno nosite na svojih ramenih.

Ko berem vaše besede, čutim, kako zelo utrujeni ste, kako težko vam je, a kljub temu vsak dan znova vstajate in se trudite za svoja otroka. In prav to je tisto, kar šteje. Vaša hči in sin imata ob sebi mamo, ki ju ljubi in želi zanje boljše.

To, da se zavedate, da trenutno ne zmorete vsega sami, je pomemben, pogumen korak.

Ob tem, kar opisujete glede šole, bi vas želela spodbuditi, da se pogovorite z razredničarko in svetovalno službo na šoli — povejte jim, kaj se dogaja doma, kakšne stiske doživljate vi in vaša otroka. Šola ima možnosti, da vam pomaga:

• z dodatno učno pomočjo,
• z vključitvijo otrok v program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo

Ta program je namenjen učencem z lažjo motnjo v duševnem razvoju ali učnimi težavami, ki potrebujejo prilagoditve pri pouku in dodatno strokovno pomoč (npr. specialno-pedagoško pomoč, pomoč logopeda, psihologa, socialnega pedagoga itd.).

Za učence z ADHD se pogosto izvede postopek usmerjanja, ki ga vodi Zavod RS za šolstvo. Na podlagi strokovnih mnenj (npr. psihologa, pedopsihiatra) otrok lahko dobi odločbo o usmeritvi, v kateri je zapisano, kakšno pomoč potrebuje – v okviru rednega programa z dodatno strokovno pomočjo (DSP) ali prilagojenega programa.

• z iskanjem bolj prijaznega in razumevajočega odnosa do vaše hčere, kjer ne bo doživljala le kritik zaradi ocen, ampak tudi podporo.

Pomembno je, da šola razume, da vaša hči ni lena ali brezbrižna, temveč se spopada z izzivi, ki jih sama ne zmore reševati brez ustrezne podpore. Tako se bo lahko počasi zmanjšal njen občutek sramu zaradi občasnega neuspeha, okrepila bo stik z vrstniki.

Obenem bi vam želela priporočiti še en vir podpore, ki je izredno dragocen za ljudi v vašem položaju:

NACOA Slovenija – Društvo za pomoč otrokom alkoholikov
V tem društvu zelo dobro razumejo, kaj pomeni odraščati v družini, kjer je prisoten alkoholizem in nasilje. Poudarjajo, da otroci alkoholikov niste odgovorni za situacijo, v kateri ste, in da si zaslužite pomoč, pogovor in varen prostor,: varen prostor, kjer boste lahko izrazili svoje občutke in vas nihče ne bo zato sramotil.

Bistvenega pomena je, da otroci alkoholikov imate priložnost, da lahko tudi ubesedite  kaj ste doživljali v letih tišine, sramu in trpljenja, ki ga je povzročila zasvojenost staršev.

Toplo vam priporočam, da jih kontaktirate. Pomagali vam bodo, da boste lažje razumeli vpliv alkoholizma v družini in da boste lažje podprli svoja otroka na poti ven iz te stiske.

V vašem pismu niste zapisali, kako pogosto pride do izbruhov nasilja s strani vašega očeta, vendar velja pomembno opozorilo:
otroci, ki živijo v okolju, kjer odrasli pijejo in so nasilni, so ogroženi, tudi če do fizičnega nasilja ni prišlo pogosto ali ga (še) ni bilo.

Ker imajo vaši otroci le vas, ki jih lahko zaščitite, je vaša naloga — kljub vsem notranjim bojem in zadržkom — da jim omogočite osnovno varnost.

Če izbruhi dedka pomenijo grožnjo, že majhni, praktični koraki lahko pomagajo:

• ključavnica na vratih otroške sobe, da se lahko umakneta, ko je situacija napeta,

• dogovor z otrokoma, da se v nevarni situaciji takoj umakneta in pokličeta vas ali drugo zaupanja vredno odraslo osebo, Pomembno je, da vedno vesta, da nista kriva, če je dedek jezen ali nasilen, in da naj se brez oklevanja zaščitita.

• pogovor s CSD (Center za socialno delo) — vem, da to zveni strašljivo, a so tam tudi ljudje, ki razumejo, kako težko je živeti ob alkoholizmu in ki lahko pomagajo najti konkretne rešitve.

Ni sebično, če pomagate sebi in svoji družini ven iz te situacije. Je nujno — in prav. Šele ko boste vi deležni podpore in varnosti, boste lahko to trdnost dali tudi svojim otrokom. Onadva vas že zdaj vidita kot osebo, ki jih drži pokonci, četudi imate občutek, da se vse podira. Naj vaša ljubezen do njiju postane vaše dovoljenje, da poskrbite za vas tri.

Želim vam obilo moči za nadaljnje korake.