Svetlana Jovanova: Ženske se po izgubi nerojenega otroka bojijo žalovanja

Vir: Facebook/Svetlana Jovanova

Svetlana Jovanova živi v Skopju in vodi prvi in do sedaj edini nosečniški center v Makedoniji, kjer pomagajo nosečnicam v stiski, ženskam s travmo po splavu in drugimi težavami, povezanimi z družinskim življenjem. V prvem delu intervjuja, ki smo ga objavili pred nekaj tedni, nam je Svetlana orisala poslanstvo nosečniških centrov, izzive, s katerimi se ženske soočajo še danes, in povedala, kje vidi prihodnost gibanja, ki ščiti matere in nerojene otroke.

V drugem delu intervjuja pa smo jo spoznali kot svetovalko, ki ima čuteče srce in ki ženskam po splavu pomaga najti odgovore na vprašanja, ki jih imajo, in hkrati iskati upanje, ki ga nujno potrebujejo.

Gospa Svetlana, zakaj je smrt nerojenega otroka tak tabu?

Ko predavam o izgubi otroka, bodisi o spontanem splavu bodisi o umetnem splavu, svojim poslušalcem pred začetkom predavanjem vedno rečem: “Se opravičujem, ker bo ta tema morda koga od vas prizadela. Ne vem, ali so v tej sobi ženske, ki so imele splav, spontani splav, ne vem za moške, ki so sodelovali pri splavu ali so izgubili otroka. Že vnaprej se vam opravičujem, ker se bodo zaradi mojega predavanja vrnila čustva in žalost, ampak tukaj je varno mesto. Moške in ženske, ki jih je splav prizadel, spodbujam, da je v redu, če o tem govorijo. Zelo težko je namreč ohranjati skrivnost, dušiti čustva, ki so nekje globoko zakopana.

“V redu je biti žalosten, v redu je biti depresiven, v redu je biti jezen, saj si nekoga izgubil.”

V našem centru Lydia smo za časa kovida bili prijetno presenečeni, koliko ljudi se je obrnilo na nas. Delali smo na daljavo in nudili spletno svetovanje, saj smo vedeli, da ženske še vedno potrebujejo našo pomoč. A ker jih nismo mogli srečati v živo, smo rekli, da to naredimo virtualno. Začeli smo prejemati vse več klicev žensk, ki so imele splav ali spontani splav. Bil je čas, ko smo bili zaprti po hišah, nismo mogli iti ven, nismo se mogli družiti s svojimi prijatelji ali s širšo družino. Socialna distanca je začela vračati vsa zakopana čustva in spomine. Oglašale so se ženske, ki so imele splav pred 5, 10, 15, 20 ali 30 leti. Vse z razlogom, da prej niso imele časa oziroma da se niso hotele ukvarjati z izgubo otroka. Od kovida smo imeli 300% porast klientov. Tudi za spontani splav še vedno velja, da je to nekaj, o čemer ženske ne govorijo. Mislijo si, da se je to zgodilo samo njim. Pa vemo, da se to zgodi mnogim ženskam. Le preprosto ne govorijo o tem.

Bila sem na dogodku, ki ni bil povezan s to tematiko. Na poti domov sem pobrala dekle, ki sem jo od prej poznala in ji ponudila prevoz domov. Ko me je vprašala, kaj v življenju počnem, sem ji začela pripovedovati o svojem delu in ji omenila, da smo ravno tisti dan imeli stranko, ki je imela spontani splav. Da je bila zlomljena in da se je počutila čisto samo. Omenila sem še, da je to bila njena prva nosečnost in da se zelo pogosto zgodi, da se prva nosečnost konča s spontanim splavom, za kar trenutno še nihče nima prave razlage. Nakar je dekle v avtu začelo jokati. “Mislila sem, da se je to zgodilo le meni. To je bila tudi moja prva nosečnost,” mi je v solzah pripovedovala. Ni vedela in o tem niti ni mogla spregovoriti, ker je mislila, da se je to zgodilo samo njej.

Ženskam delamo škodo, če smo glede splava samo tiho

Ko pa začnemo ženske spodbujati z besedami ‘dobro je, da o tem govorite’, ‘moraš o tem govoriti’, ‘moraš si dovoliti žalovanje’, opažam, da se ženske bojijo žalovanja. Kot da nimajo pravice do te žalosti. Ženske, ki so šle na splav, si mislijo: “Zavestno sem se odločila za splav, zato ne morem žalovati nad izgubo svojega otroka.” Ali pa ženske, ki so imele spontani splav: “Svojega otroka nisem videla, zato nimam pravice do žalovanja.” Ravno zaradi teh napačnih prepričanj želim ponoviti: “V redu je biti žalosten, v redu je biti depresiven, v redu je biti jezen, saj si nekoga izgubil.” Te občutke morajo ženske predelati. Zakaj? Ker imajo morda doma otroka, ki je zanemarjen, ker se mama ne more spoprijeti s svojimi čustvi. Morda se ne zna povezati s svojim možem ali s svojo družino, ker si misli, da je nekaj storila narobe, in zaradi tega ne more žalovati izgube.

In če se o tej temi bojimo spregovoriti v sobi, polni žensk, med katerimi so morda takšne, ki so imele splav, jih s tem ne zaščitimo. Delamo jim škodo. Ker te ženske mislijo, da o tem ne smejo govoriti. Te ženske to hranijo kot skrivnost. Naša najstarejša stranka je bila stara 86 let in je nosila breme splava 50 let.

Kako ustvariti varno mesto za žensko, ki je imela splav ali doživela spontani splav?

Želim si, da veš, da sem tukaj zate. Kadarkoli boš začutila, da bi o tem rada govorila, sem tukaj zate.

Prva misel je, da rečem, da mi je žal za njeno izgubo in da je v redu biti žalosten. Že ko rečeš “moje sožalje”, s tem priznavaš obstoj tega otroka. Včasih ljudje napačno odreagiramo in rečemo: “Mlada si, saj boš imela še kakšnega.” A resnica je, da to ne spremeni dejstva, da je izgubila otroka. Včasih je dovolj, da si samo zraven. Da si tam. Da samo sediš v tišini in to pomaga. Lahko pa tudi vprašaš: “Bi rada govorila o tem?” In v redu je, če ženska noče govoriti. Lahko pa ji samo preprosto rečeš: “Želim si, da veš, da sem tukaj zate. Kadarkoli boš začutila, da bi o tem rada govorila, sem tukaj zate.” In karkoli izveš, tega ne deliš z drugimi. Njena skrivnost je tvoja skrivnost. Se pravi, biti ob njej, izreči ji sožalje, priznati izgubo, jo spodbuditi, da razišče čustva, ki jih čuti, priznati njena čustva in ji reči, da je v redu. To je začetek ustvarjanja varnega mesta. In morda se ženska ne odpre takoj, lahko pokliče jutri, pojutrišnjem, čez eno leto. Vendar bo vedela, da ti lahko zaupa. Da jo bo nekdo poslušal.

Imeli smo stranko, ki nas je najprej poklicala, nato pa še prišla v naš center. Ko je vstopila, je videla, da imamo povsod robčke. Zanjo je ta majhen detajl bil tako pomemben, saj ji je povedal, da se tukaj lahko zjoče in da si bo zlahka obrisala solze. Samo na podlagi tega je začutila, da je tukaj dober in varen kraj.

Moram pa reči, da tukaj veliko jokamo. Včasih zaradi dobrih novic, včasih zaradi slabih.

Kako pa izgleda pot ozdravljenja?

Nekatere ženske pokličejo samo enkrat. Pokličejo, mi jih poslušamo, klic lahko traja 10, 15 minut, včasih pa tudi 1 ali 2 uri. In to je vse, kar potrebujejo. Tudi če nikoli več ne pokličejo nazaj, je to v redu. To so v tistem trenutku potrebovale in mi smo jim ponudili pomoč. Nekatere druge ženske, na primer, če gre za nenačrtovano nosečnost, bodo morda poklicale enkrat, dvakrat, trikrat na začetku, da bi se pogovorile, odvisno od odločitve, ki jo potem sprejmejo. Lahko pokličejo znova, če potrebujejo več pomoči, ali pa ne pokličejo več. Ženske, ki so imele splav, včasih pokličejo in je to edini čas, ko se morajo z nekom pogovoriti. Nekatere druge ženske pa potrebujejo zdravljenje in z njimi načrtujemo več srečanj.

Razdalja ne sme biti odločilni dejavnik, ali bomo ženski pomagali ali ne.

Zgodi se tudi, da se začneš pogovarjati z žensko, ki je poklicala zaradi spontanega splava, vendar ti sčasoma pove, da je v preteklosti imela še umetni splav. Zdaj se torej ne ukvarjamo več samo z eno izgubo, temveč z dvema. In žalovanje je lahko enako, lahko pa je tudi drugačno. Ena izguba se je zgodila zaradi zavestne odločitve, druge pa nisi mogel preprečiti, preprosto se je zgodila. Toda v obeh primerih je ženska izgubila otroka. V takšnih primerih predlagamo, da se vsaka izguba obravnava posebej. Želimo si, da bi ljudje vedeli, da smo tukaj zanje. Imeli smo celo stranko iz Švice, ki nas je poklicala, ker nas je našla na spletu. Razdalja ne sme biti odločilni dejavnik, ali bomo ženski pomagali ali ne.

V prvem delu intervjuja s Svetlano Jovanovo izvemo o poslanstvu nosečniških centrov na Balkanu, ki jih koordinira, o tem, kaj nosečnice v stiski najbolj potrebujejo, kakšen je odnos do življenja pri nas v Evropi in kako vidi prihodnost gibanja za življenje. Sogovornica z nami deli tudi izzive, s katerimi se mamice v jugovzhodnih državah soočajo, izpostavi pa tudi navdihujočo zgodbo nosečnice, ki je pred enajstimi leti prva poklicala v njihov center.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Preveri pakete

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja