Sveti Matej – svetnik na drugi strani ograje

foto: freepik.com

Danes praznuje svoj god svetnik Matej. Jezus ga je našel pri mitnici. Pobiral je davke za Rimljane. Okupatorje Judov. Dvomljiva služba. Sodelavec okupatorja. Na nek način izdajalec svojega naroda in vere. Grešnik. Nekdo, ki ga ni vredno niti pogledati. Jezus pa ga je pogledal: »Ko je Jezus šel od tam, je zagledal moža, imenovanega Matej, ki je sedèl pri mitnici, in mu je rekel: »Hôdi za menoj!« In ta je vstal in šel za njim.« (Mt 9,9).

Malo za tem Jezus da poduk vsem, ki so mislili, da so popolni, in so se zgražali nad njegovo družbo, in pove, da je prišel zaradi usmiljenja, da bi zdravil bolne in klical grešnike. S tem nas postavlja pred kar velik izziv. Vedno znova nas Jezus spominja na to, da je vera veliko več in precej nekaj drugega, kot kup pravil in okvirjev, znotraj katerih naj bi živeli, da izpolnimo Njegovo voljo. On kliče čez ograje, pregrade, ovire, mimo pravil. Kliče na živo, kliče v življenje, kliče v življenje z Njim. 

V luči današnjih razmer …

Danes sem razmišljala o tem zanimivem in kar malo čudnem dogajanju v zadnjem času, kar se tiče koronavirusa in ukrepov, povezanih z njim, ter tega, kako jih različni ljudje sprejemamo in tudi versko in teološko interpretiramo dogajanje in ukrepe. Vsak je prepričan v svoj prav, v svoje pravilno presojanje po intuiciji, po svoji vesti glede ravnanja ali sledenja nekim različnim tokovom, smerem in prepričanjem. Ljudje, ki so za cepljenje in v njem vidijo rešitev pandemije, imajo tiste, ki o cepljenju dvomijo ali imajo pomisleke ali so prepričani, da je cepljenje nevarno ali nemoralno, za izdajalce, tiste, ki škodujejo, ki so neuvidevni … Ljudje, ki so prepričani, da je s cepljenjem nekaj narobe, imajo tiste, ki so se cepili ali so za cepljenje, za heretike, izdajalce ali pa kar preklete ljudi. Neverjetno je, kaj se dogaja. 

In res smo pred velikim izzivom, da to Božje kraljestvo v trenutnih razmerah vzpostavimo in živimo.

Judje so imeli Rimljane za pogane, za nevarnega okupatorja in tiste, ki sodelujejo z njim, za izdajalca. Pričakujejo odrešenika, ki jih bo rešil okupatorja, Jezus pa ne kaže nobenega zanimanja za to. Zato za njih ne more biti mesija. Gre celo tako daleč, da v svoj krog najožjih sodelavcev pokliče izdajalca. Kakšen velik dokaz zanje, da ni poslan od Boga. A Jezusovo kraljestvo je drugje, je nekaj drugega. Enkrat je rekel: »Glejte, da se ne daste zavesti! Veliko jih bo namreč prišlo v mojem imenu in bodo govorili: ›Jaz sem,‹ ali ›Čas se je približal.‹ Ne hodíte za njimi! Ko boste slišali o vojnah in vstajah, se ne ustrašite, kajti to se mora prej zgoditi, vendar še ne bo takoj konec.« … »Vzdignil se bo narod proti narodu in kraljestvo proti kraljestvu. Veliki potresi bodo na mnogih krajih, kužne bolezni in lakota, grozote in velika znamenja z neba.« (Lk 21, 8-11).

Vse to, kar se dogaja, se dogaja, ampak njegovo kraljestvo ni to in s tem nima nobene povezave. Kot je rekel sv. Pavel v pismu Rimljanom: da je Božje kraljestvo pravičnost in mir in veselje v Svetem Duhu. (Rim 14, 17). Jezus pa je povedal, da je Božje kraljestvo takšno, kot ga vidijo otroci, ubogi, da je to nekaj med nami. Je kot skriti biser, ali pa zaklad na njivi, ali seme, ki raste in obrodi sad. In res smo pred velikim izzivom, da to Božje kraljestvo v trenutnih razmerah vzpostavimo in živimo. In je mogoče. Mogoče je predvsem, ko sprejmemo, da Bog kliče, ljubi tudi tiste na oni strani ograje v »sovražnikovi službi« – kogarkoli že imate za tistega na drugi strani. Jezus jih pogleda in povabi, z njimi obeduje in tudi med njimi vžiga Božje kraljestvo. Jezusa gotovo ne bolita toliko okupatorja koronavirus ali cepivo, njega bolj boli to, kar se dogaja med nami. In njegov nasprotnik, če ga že vpletamo v to, je bolj kot vsega ob tej zmešnjavi vesel naših razprtij, obtoževanja, obupovanja …

Je mogoče stopiti spoštljivo na drugo stran ne glede na svoje prepričanje, ki ga spoznamo zase, da se sami po njem ravnamo? Naj nam sv. Matej pri tem pomaga.