Skrito primerjanje med mamicami, ki so izgubile otroka …

Foto: Canva

Mamicam, ki so otroka izgubile v zgodnji nosečnosti, se lahko zdi, da njihova bolečina ni nič v primerjavi z žalostjo, ki prevzame tiste matere, ki otroka izgubijo v zadnjem trimesečju, ob porodu ali celo nekaj dni po njem.

Izguba otroka je za starša največja bolečina, ki jo lahko doživi. Ne glede na to, koliko časa je bil ta otrok del našega življenja – nekaj dni, nekaj mesecev, nekaj let ali pa le nekaj tednov v trebuhu. Pa vendar se mamicam, ki so otroka izgubile v zgodnji nosečnosti, lahko zdi, da njihova bolečina ni nič v primerjavi z žalostjo, ki prevzame tiste matere, ki otroka izgubijo v zadnjem trimesečju, ob porodu ali celo nekaj dni po njem. Kar seveda ni niti blizu resnice. Svojo pot do tega spoznanja je takole opisala Rachel Lewis na strani mamabeanparenting.com. 

Vsa nervozna sem sedela v konferenčni sobi naše bolnišnice. Pričakovala sem, da bo pretežno prazna. Saj, koliko pa je žensk v bližnji okolici, ki so izgubile otroka med nosečnostjo? Hitro manjšanje števila praznih sedežev je odgovorilo na moje vprašanje – očitno mnogo.

Atmosfera v prostoru je ostala tiha, pridušena, spoštljiva. Voditeljica nam je začela razlagati, kaj lahko od srečanja pričakujemo, a nič o tem, kako se bom ob tem počutila.

Udeleženke smo se začeli predstavljati. Namesto imena, poklica, hobijev – stvari, ki bi jih običajno najprej povedal popolnim neznancem – smo razkrile edino stvar, o kateri tujcem ne govorimo. Ime našega pokojnega otroka. V katerem tednu smo ga izgubile. In na kakšen način.

Več kot ducat predstavitev se je zvrstilo pred mano in solze, ki sem jih tako krčevito skušala zadržati, so se razlile po licih. Nisem jokala zaradi svoje izgube, temveč zaradi njihovih.

V procesu žalovanja sem kdaj zaželela, da bi mi otrok umrl na porodu ali vsaj zelo pozno v nosečnosti, da bi ga lahko vsaj videla, se povezala z njim …

Kako hitro se začnemo primerjati …

To je bilo moje prvo srečanje s »klubom žalujočih mamic«. In podzavestno sem pri sebi začela svojo izkušnjo primerjati z njihovimi.

Za razliko od večine vrstnic moja prezgodaj končana nosečnost ni bila druga ali tretja zapored.

Moja dojenčica, poimenovala sem jo Olivija, je umrla, ker se je ugnezdila v jajcevod, ki je nato počil. Izvenmaternične nosečnosti se običajno končajo pred drugim trimestrom, tako tudi moja.

Po eni strani so bolečino moje izgube priznali in sprejeli vsi v skupini, a po drugi sem sama dopustila, da različnost naših izkušenj razvrednotijo moje žalovanje.

Otroka sem izgubila pri sedmih tednih. Če je bolečina že po sedmih tednih tako močna, sem se spraševala, kako mora biti težko šele družinam, ki so otroka izgubile v 17., 27. ali 37. tednu!

Ti starši so morali pokopati svoje otroke. Moj je bil odvržen med medicinske odpadke.

Slišali ali celo videli so bitje otrokovega srca. Jaz ga nisem nikoli.

Otroka so lahko prijeli za roko, vzeli njegov prstni odtis, poljubili njegova drobna stopala. Jaz nisem nikdar videla nobenega dela otrokovega telesa, ne na ekranu ne v živo.

Morali so razdreti otroške posteljice in vrniti darila. A edini dokaz, da je moj otrok kdaj obstajal, je bil pozitiven test nosečnosti, ki sem ga shranila, in sveže brazgotine od urgentne operacije.

Kdaj otrok v nosečnosti umre, ni mera za ljubezen do njega

Težko sem si osmislila to izgubo. Ne toliko izgubo samo, kot vse prežemajoč občutek žalosti ob njej. Ker moja izkušnja pač ni bila najhujša od možnih spontanih splavov.

Potrebovala sem še vrsto let in kar nekaj prezgodaj končanih nosečnosti, da sem sprejela svoje občutke žalovanja.

Odločila sem se, da število tednov nosečnosti ni mera za ljubezen. V trenutku, ko sem zagledala tisto črtico na testu nosečnosti, sem se do ušes zaljubila v svojega otroka. Bila je čudežni otrok, za katerega sploh nisem verjela, da ga bom kdaj imela možnost nositi. V njej so bile vse moje sanje in želje. Njena smrt ni bila izguba sedmih tednov nosečnosti, temveč izguba zelo zaželenega in izredno ljubljenega otroka.

Spoznala sem, da si ne moremo sami izbirati svojih izgub. Lahko celo priznam, da sem si v procesu žalovanja kdaj zaželela, da bi mi otrok umrl na porodu ali vsaj zelo pozno v nosečnosti, da bi ga lahko vsaj videla. Obupno sem si želela, da bi se lahko povezala s tem svojim otrokom, izvedela vse o njej, videla, kakšne ustnice je imela in kakšne prstke.

Želela sem si vsaj kakšen spomin, ki bi se ga lahko oklenila. Spomine na brce v trebuhu. Želela sem si več kot le fantomsko izgubo fantomskega dojenčka. Želela sem si otipljivega dokaza, da se ni končala le nosečnost, temveč tudi življenje mojega otroka.

Seveda je zamisel, da bi bila takšna izguba boljša od te, ki sem jo doživela, zelo vprašljiva. Nisem si sama izbrala zgodnje izgube otroka, nič bolj kot si ni kakšna moja prijateljica izbrala svoje pozne.

Druženje z drugimi mamicami, ki so izgubile otroka med nosečnostjo, mi je pomagalo pri žalovanju. V objemu naše skupne izgube sem se končno počutila varno, da žalujem.

Spoznala sem, da so izgube otroka zgodaj v nosečnosti težke na nek način, pozne izgube pa na drugačen. Tišina, povezana z zgodnjo izgubo otroka, je bila prav hromeča. Počutila sem se bolj kakor da prikrivam neko skrivnost, kot pa žalujem. Brez pogreba, groba, ki bi ga lahko obiskovala in brez opore širše skupnosti je bilo moje žalovanje precej osamljeno.

Zdelo se je, da so vsi ostali sprejeli mojo prehitro končano nosečnost kot pomoto, ki jo je treba čim prej pozabiti.

Nove izgube, novo žalovanje

Spoznala sem, da je žalost upravičena, ne glede na to, kakšna je izguba. V petih letih po smrti Olivije sem se namreč dodobra spoznala z žalovanjem. Štiri leta sva se trudila za zanositev, a vse štiri nosečnosti, ki so sledile, so se končale med 5. in 8. tednom.

Nato sva se odločila za posvojitev in rejništvo. Zato poznam tudi bolečino vračanja otroškega sedeža in paketa plenic za dojenčka, ki bi ga morala it iskat v porodnišnico, a je odšel k drugi družini. Še ena fantomska izguba. Še en otrok, ljubljen in pričakovan, ki ga nisem nikdar srečala, a za njim vseeno žalovala.

Kasneje sva v rejništvo vzela dojenčka, ki je z nami živel leto in pol, naju klical »mami« in »oči«. Dokler ni sodišče odločilo drugače in sva ga nekega dne preprosto odložila pri njegovi rodni mami. Leto in pol je bil del naše družine, potem pa ga nisva videla nikdar več.

Če bi me kdo vprašal, katera od teh izgub je bila najtežja, mu ne bi znala odgovoriti.

Vsaka, ki je doživela izgubo, ima pravico žalovati

V »klubu žalujočih mamic« tako hitro zapademo v ocenjevanje, kdo si bolj zasluži žalovati. Merimo, v katerem tednu se je zgodila izguba, kako zaželen je bil otrok, kako dolgo si ga je par prizadeval spočeti in kako zahteven je bil porod, če je do njega prišlo. Razmišljamo o predhodnih in prihajajočih težavah s plodnostjo. Štejemo število že rojenih ali že izgubljenih otrok.

A če razmislek o vseh niansah lastne izgube olajša proces žalovanja, pa jih nikdar ni pametno primerjati z drugimi.

Če razvrednotimo bolečino nekoga drugega, to ne ovrednoti naše lastne bolečine.

Prav tako velja, da če razvrednotimo našo bolečino, to ne ovrednoti bolečine nekoga drugega.

Če si doživel izgubo – kakršno koli – imaš pravico žalovati. In pika.

Druženje z drugimi mamicami, ki so izgubile otroka med nosečnostjo, mi je pomagalo pri žalovanju. Postale so ene mojih najdragocenejših prijateljic. V objemu naše skupne izgube sem se končno počutila varno, da žalujem.

Vir: mamabeanparenting.com
Prevod in priredba: Lucija Čakš