Sitnoba, nergavost in jokavost po šoli – kaj lahko storimo?

Vir: Shutterstock

Ko končamo službo in otroci šolo in se končno spet srečamo doma, se veselimo mirnih trenutkov, ki so pred nami, v katerih si bomo pripovedovali o dnevu, se igrali, šli na kakšen sprehod – skratka, da bomo skupaj preživeli nekaj prijetnih skupnih uric.

Namesto tega pa se že po prvih minutah nakaže, da popoldan očitno ne obeta nič mirnega in zabavnega. Otroci so nergavi, jokavi, polni pritožb in pripomb in godrnjavi, v skrajnih primerih glasno kričeči in celo agresivni do nas in predmetov okoli sebe. Znano? Naj vas pomirimo z dejstvom, da je vse to popolnoma normalno.

Otroci najboljše (in najslabše) prihranijo za nas

Gotovo se vsi strinjamo, da otroci za starše vedno prihranijo najboljše. Najlepšo risbico, najlepšo rožico s travnika, najmehkejši objem. Hkrati pa smo starši „prejemniki“ tudi ne najbolj prijetnih stvari – tudi te namreč otroci prihranijo samo za nas.

Ne glede na to, kako zelo bi mu radi stali ob strani, dopustite možnost, da si želi počitka brez vas.

Otrokom vzame ogromno energije to, da ves dan sledijo pravilom skupine in se prilagajajo, zato ni nič čudnega, da se v trenutku, ko pridejo v varno bazo doma in staršev, „sprostijo“.

V šoli vse svoji moči usmerijo v samonadzor svojih čustev in odzivov. Trudijo se, da ne bi jokali, kadar so prizadeti. Trudijo se, da ne bi zakričali, kadar so jezni. Sedeti morajo pri miru, ko bi se radi sprehodili. Kadar pa pridejo domov, se počutijo dovolj varne, da dajo vse to iz sebe. Zato jih lahko že najmanjša stvar, npr. to, da se kocki nočeta sključiti ali da sestrica vstopi v osebni prostor, vrže iz tira.

Če smo čisto iskreni, se lahko z njihovimi občutji popolnoma poistovetimo. Tudi sami moramo v službi slediti pravilom delovnega dne in žal se prevečkrat zgodi, da posledice naše preobremenjenosti nosijo ravno nam najljubši, žena ali mož in otroci. Zakaj? Ker se ob njih počutimo najbolj varne in pristne, da smo lahko to, kar smo.

Kot odrasli pa imamo za seboj vseeno že leta izkušenj, kako se spopasti z nadzorovanjem svojih čustev in občutij, medtem ko se otroci tega šele učijo.

Zato bodimo potrpežljivi in razumevajoči do njih v teh predvsem septembrskih popoldnevih, ko so dnevi v šoli res polni informacij in prilagajanja novemu letu.

Kaj lahko storimo, da se bo otrok po šoli lažje umiril in sprostil?

Velikokrat se zgodi, da žal nič ne pomaga. Otrok potrebuje samo čas in miren prostor. Ali objem in tišino. So pa zelo učinkoviti tudi spodnji predlogi:

  • Hrana je včasih čudežno zdravilo. Kos kruha z marmelado dvigne nivo sladkorja, napolni želodček in svet je takoj svetlejši.
  • Ne glede na to, kako zelo bi mu radi stali ob strani, dopustite možnost, da si želi počitka brez vas. Omogočite mu mir.
  • Ne zasujte ga takoj z vprašanji o tem, kako je bilo v šoli. Naj si najprej odpočije in preklopi na popoldan, nato pa se lahko vrneta k šolskim zadevam.
  • Preizkusite, če ga morda pomirjajo tihe aktivnosti – puzzle, pobarvanke, risanje, ustvarjanje s plastelinom. Morda ga bo pomirjalo, če boste v čisti tišini to počeli skupaj z njim.
  • Nekatere otroke zelo sprosti igra zunaj. Ali samo biti zunaj. Kratek krog s kolesom, skirojem ali peš včasih naredi čudež v spremembi razpoloženja.
  • Ne disciplinirajte in ne kaznujte vedenja, ki je posledica utrujenosti po šoli. O tem se pogovorite, ko se otrok umiri in zadiha.
  • Naredite vse, kar je v vaši moči, da v teh situacijah ostanete mirni. To je praktično največ, kar otrok v teh trenutkih potrebuje od vas. Ne postanite eden od dejavnikov njegovega kaosa. Ostanite njegov varen pristan.

Preberi več:

Projekt sofinancirata Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Evropski socialni sklad: www.eu-skladi.si.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je image-3-750x327.png

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Mojca, ful hvala za tole 🙂

    Otroci izražajo čustva spontano in iskreno, zato odraslim, ki niso v stiku s sami s sabo in zatirajo svoja negativna čustva, gre to na živce. Ko bomo odrasli spoznali, da so otroci zrcalo nas staršev, da nas oponašajo neverbalno, potem bomo začeli starši najprej pri sebi spreminjati vedenje, se spraševati, kako se počutimo. Izražati je treba vsa čustva, tako tista, ko smo v dobri koži in tudi ko se počutimo slabo (da smo tudi utrujeni, da bi radi šli počivat, kljub temu, da moram kot mama skuhati, pospraviti, da imam tudi jaz včasih vsega zadosti, da izrazim, da mi je bil težek dan, da mi je bilo težko v službi, da sem komaj čakala da pridem domov, itd.) takrat bo tudi nergavost in sitnost otrok čudežno izginila.

    In otrokom pustiti otroštvo, igro, zmanjšajte vse aktivnosti, ki niso potrebne (vse mogoče krožke, ki jih otrok ne mara obiskovati, pa se seveda starši na vse pretege trudijo, da bi jih otrok obiskoval, ker tako se potem starši pohvalijo, glejte moj otrok pa to in to, vsak dan vozakanje okrog, na koncu so utrujeni tako starši kot otroci).

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja