Nekatere ženske napačno razumejo materinstvo in ga enačijo s popolnim žrtvovanjem sebe v korist otroka.
V okviru takšnega razumevanja se mati poistoveti z vlogo, v kateri se v celoti odreče svojim pomembnim ciljem in hrepenenjem vse do otrokove popolne odraslosti in osamosvojitve – to pomeni za dvajset let ali celo za vedno. Takšna mati je prepričana, da mora za vzgojo otroka zanemariti vse druge vloge in se posvetiti vzgoji otroka. Njeno pojmovanje vzgoje je zadovoljiti vsako njegovo potrebo, s čimer ga uči, da je ljubljen, kadar dobi, kar želi. Njena logika je: ali živeti za otroka ali živeti zase, kar pomeni, da je bodisi egoistična, grozna mati bodisi dobra in požrtvovalna.
Zakaj do tega pride?
Številne matere s tem sindromom so imele v preteklosti kakšen zgled popolne matere, in to v okviru patriarhalnih družbenih odnosov, kjer je bila ženska poistovetena le z vlogo matere in soproge. Sodobna ženska, ki se identificira s številnimi vlogami, pa ne more tekmovati s popolnimi materami in babicami starega kova, ki so v teh vlogah preživele »polni delovni čas«.
»Popolna mati« je seveda daleč od popolnosti. Svojega otroka ne pusti, da bi odrasel in ga navezuje nase, ga dela odvisnega. Ker otrok gradi prve predstave o sebi preko materinih oči, dobi informacijo, da je on kot človek nesposoben, saj samo stegne roko proti kozarcu, pa mu ga mama že podaja in mu daje piti. Problem nastane, če mu mama kdaj ne more ustreči. Otrok dobi informacijo, da ga mama nima rada, ona dobi občutek krivde, da ni dobra mama. Pogosto takšne mame ne spustijo v njun odnos nikogar, saj bi ga lahko ogrozil. Če je to oče, ga odriva stran in mu ne pusti vzgajati. Z nasprotovanjem pred otrokom mu jemlje avtoriteto, posledično otrok očeta ne spoštuje. Pogosto je to dovolj, da se oče začne sam umikati in oddaljevati od družine.
Pogosto se zaradi tega sindroma številne ženske ne odločajo za rojevanje otrok, ker menijo, da bi bila žrtev prevelika. Sindrom popolne matere je tudi pogost razlog za poporodne depresije in samomore, kot tudi za nastanek obsesivnih motenj pri mladih materah, kjer pretirano požrtvovalna mati dobi impulze, da ubije ali kako drugače ogrozi otroka, npr. gre na balkon in si želi, da bi vrgla otroka z njega. Svojih misli se sramuje in si zaradi strahu ne upa več približati oknu z otrokom. Strah pred izgubo kontrole povzroči še večjo samokontrolo, ob tem pa mati doživlja občutek krivde.
Vir: http://www.zdravje-plus.com/SIMBIOZA_patologija_simbioze.html
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Zanimivo branje, pogrešam pa še kak namig, kako si pomagati, če recimo opazimo, da gremo v tako smer…
Še pride kak članek na to temo?
Nekaj najhujšega, kar se v družini lahko zgodi je Sindrom “popolne mame”(to je mama, ki služi otroku, vse naredi za otroka – uboga otroka, hkrati je zelo kritična, ga ne pohvali).Otroku se ta odvisnost, zasvojenost pozna celo življenje. Še najhujše je, ker mati odrine očeta- saj on nič ne zna, nima pojma o vzgoji, krut….. Ko pa bi rabila oporo moža ga ni več zraven, ker ga je s takim načinom vzgoje odgnala.Signal, ki ga dobi tak otrok za življenje od take matere je popolno nezaupanje vase – otrok ima zelo negativno samopodobo. Ta otrok se stalno vrača nazaj k materi in ji hoče z vsakim dejanjem, korakom dokazati da vseeno nekaj zmore. Taka mati otroka tudi težko pohvali, saj ga hoče narediti spet in spet odvisnega in že mu svetuje kako bi lahko opravil še bolje, lažje…..čarobni krog, ki se lahko dogaja do smrti take mame!