Simon Purger: Mladi niso za instant krščanstvo. Če bodo dobili nek nadomestek, bodo rekli: “Hvala lepa!”

Foto: osebni arhiv Simona Purgerja

Simon Purger je mož in oče treh sinov, mnogim znan predvsem kot učitelj zgodovine, geografije, državljanske vzgoje in etike ter izbirnega predmeta verstva in etika. Ni pa priljubljen samo na osnovni šoli v Polhovem Gradcu, kjer poučuje, ampak tudi širom Slovenije. Do danes ima že na tisoče t. i. virtualnih učencev, ki svoje znanje iz zgodovine srkajo tudi iz njegovih izredno poučnih in zabavnih filmčkov, ki jih objavlja na svojem YouTube kanalu. Zaradi svojega odličnega dela z mladimi je bil lansko leto tudi uvrščen med pet superfinalistov izbora Global Teacher Prize.

Tokrat pa ga bomo spoznali v malo drugačni luči, predvsem kot nekoga, ki mu je poleg športa in gibanja blizu glasba, umetnost in iskanje presežnega. Nedavno je namreč objavil svoj rap o Jezusu, ki ga je naslovil “Moram povedat“. V pogovoru za naš portal je spregovoril o nastanku rapa, o svojem načinu povezovanja z mladimi, o odnosu mladih do vere ter o tem, na kakšen način bi lahko mlade veliko bolj zadržali v Cerkvi.

Simon, ta rap ste napisali že leta 2002. Kaj se je takrat odvijalo v vašem življenju?

Leta 2001 sem se kot absolvent zgodovine in geografije vpisal na vzporedni študij teologije in šel v semenišče. Tisto leto sem imel tudi hude težave s hrbtenico in čez poletje sem moral prestati operacijo. To je nekako predzgodba. Ko sem bil bogoslovec v Ljubljani, sem se oktobra 2002 srečal s svojim prijateljem in raperjem Josem (član raperskega dua Murat & Jose, op. a.). Med tistim srečanjem sva se odprto pogovarjala o Bogu, o Cerkvi in po tem pogovoru sem se odpravil na skupno molitev v semenišče. Tam, pred Najsvetejšim, sem dobil navdih; naredilo mi je en »klik« in vedel sem, da moram to nekam zapisati. Šel sem v svojo sobo in rap pisal do dveh zjutraj.

Je bilo za vas nekaj običajnega, da ste pisali rape?

Ne, jaz nisem nek hud raper, sem pa že od malih nog pisal pesmi. To je bil en način, kako sem se izražal. Tudi kot bogoslovec. Tisti večer se me je zelo dotaknil ta pogovor s Josem in sem dobil navdih. Je pa rap kar dolg. In ko sem sedaj šel za nazaj preverjat svoje dnevnike in zapise, ki jih hranim in so mi zelo dragoceni, sem videl, da sem kasneje to besedilo še malo friziral in kako stvar še dodatno izpilil.

Nekje ste omenili, da ste ta rap že večkrat odrapali pred svojimi učenci. Kakšen je po navadi njihov odziv?

Ta rap po navadi odrapam ob kakšnih posebnih priložnostih. Dolg je in dolgo časa se ga nisem naučil na pamet. Rapal sem ga kar z listi (smeh). Ampak kljub temu so bili mladi kar navdušeni, in to že takrat, 15 oziroma 20 let nazaj. Kot učitelj v osnovni šoli pa sem to povlekel na plano ob kakšnih zaključkih šolskega leta, po tem, ko smo govorili o krščanstvu. In odziv je bil zelo pozitiven; so kar gledali in poslušali. Videlo se je, da se jih je dotaknilo. Se je pa glas o tem precej hitro razširil. Ko sem naslednje leto dobil šestošolce, so me že takoj vprašali: »A nam boste tudi zarepali?«

Se po tem odvijajo kakšne debate?

Problem je v tem, da sem ga največkrat zarapal nekje na koncu: ali na koncu šolske ure ali na koncu kakšnega izleta ali ekskurzije. Tudi ko grem z učenci na izlet v Rim, ki ga v sklopu izbirnega predmeta verstva in etika organiziram vsaki dve leti, jim ga odrapam na poti nazaj, ko smo pod vtisom vsega lepega, kar smo tam doživeli. Običajno pred tem naredim kakšen zanimiv uvod, da zadevo dam v nek kontekst, odrapam in potem pustim, da te besede odzvanjajo v njih. Sem pa mnenja, da je ta rap lahko zelo dobro izhodišče za pogovore. Tudi znotraj kake veroučne skupine ali česa podobnega.

Na kakšen način se še približujete mladim?

Pedagoški poklic je v meni že od zmeraj. Že ko sem bil v osnovni šoli, sem se s svojimi mlajšimi brati in sestrami igral šolo. Tukaj ni bilo debate, kaj me je v življenju od nekdaj veselilo. Potem, kasneje je šlo vzporedno tudi vprašanje duhovništva. To me je kar nekaj časa zaposlovalo in sem bil dolgo časa bogoslovec – za kar sem zelo hvaležen –, vendar sem na koncu ugotovil, da je moja pot druga.

Foto: osebni arhiv Simona Purgerja/Kolesarjenje v Suhi Dol v okviru zgodovinskega krožka (v ozadju kraj Briše pri Polhovem Gradcu)

Mladim se približujem na različne načine. Nekako opazujem, kaj jim je blizu, kaj jim je všeč. Meni je zelo všeč šport, gibanje. Na šoli so vedno navdušeni, ko nadomeščam športno uro in lahko z učenci igram nogomet, košarko ali odbojko. Mladi so zelo veseli. To jim je blizu. Rad tudi kolesarim, tako da v okviru zgodovinskega krožka gremo na kakšne izlete, da si v naši okolici kaj zanimivega skupaj pogledamo. Kot razrednik imam tudi različne stvari, kjer se neformalno družimo. Ob koncu leta imamo piknike in to je mladim zelo fajn. Največje zadovoljstvo učencev je, ko lahko učitelja pošpricajo z vodo. S prejšnjimi učenci smo imeli piknik ob reki in po tem, ko so me lahko polili z vodo, so bili tako srečni. (Smeh.)

Pomembno je, da v tebi ne vidijo samo tistega učitelja in avtoriteto, ampak tudi človeka, ki se rad šali. Sam se rad šalim tudi med poukom. Kakšno stvar obrazložim na humoren način, naredim kakšno »foro« in to jim je super.

Torej ste učitelj, ki v sebi kombinira resnost in humor …

Da, eno in drugo. Kot učitelj želim otrokom predati neko znanje, vrednote, se pa tudi zavedam, da to lahko naredim le, če imam avtoriteto. In to je treba kar hitro postaviti. Po drugi strani pa jim moraš biti blizu tako, da te začutijo kot človeka, ki ima neke svoje hobije, veselje, značaj. Človeka, ki se rad pošali, ki zna biti tudi sproščen … In ta kombinacija je po mojem mnenju kar zmagovalna. Seveda, če ti to uspe. To pa je umetnost.

Ste tudi na TikToku. Je tudi to eden od načinov povezovanja z mladimi?

Sam pri sebi sem razmišljal: »Mladi so tam. Ali ne bi tudi jaz šel tja?«

Če sem čisto iskren, TikToka ne gledam kaj veliko oziroma res zelo malo. Sem bolj prisoten na drugih omrežjih. Je pa to tudi en tak izziv, kaj je dobro in koliko časa je vredno temu posvetiti. Za TikTok so me »nahecali« učenci. Takrat, ko je bila korona in sem začel snemati izobraževalne in motivacijske filmčke in postal malce bolj »znan«, so me moji učenci povabili, naj še kaj delim na TikToku. Sam pri sebi sem razmišljal: »Mladi so tam. Ali ne bi tudi jaz šel tja?« Najprej sem pogledal, kaj to sploh je, in moja prva reakcija je bila šok, kajti gori je veliko mejnih in neprimernih vsebin. Pa sem se vseeno oglasil in že na mojem drugem oglašanju so osnovnošolci, ki so na TikToku, ugotovili, da je to »oni z YouTuba«. V tisti objavi sem se oglasil iz gradu Žolnek pri Braslovčah in je bil velik odziv. Veliko je bilo pozitivnih odzivov v smislu: »Hvala, ker ste mi pomagali. Zaradi vas sem dobil dobro oceno« ali »Hvala, naredil sem referat s pomočjo vašega videa« ipd. So pa bili vmes tudi odzivi s »sočnim besednjakom«, na kar so me že opozorili moji učenci in dodali, naj se ne sekiram, ker tako pač je na TikToku.

TikTok je bil način, da ostajam povezan s to generacijo malo širše in tistimi, ki me gledajo na YouTubu.

Kaj pa jim po navadi sporočate?

Kakšno kratko sporočilo, pozdrav iz kakega kraja ali če kaj takega doživim, iz kakega kotička Slovenije ali okolice. Zdaj, ko sem napisal ta rap, sem tam objavil tudi dva posnetka s snemanja. Objavljam kratke in spodbudne misli ter zanimivosti.

Med drugim poučujete tudi izbirni predmet verstva in etika. Ali osnovnošolce ta predmet sploh zanima?

Zelo dobro vprašanje. Pri nas v Sloveniji so stvari take, kot so. V večini držav vemo, da je po šolah tudi ta konfesionalni pouk ali pa je predmet verstva in etika obvezni predmet. Pri nas pa je samo izbirni, ki ga je šola sicer dolžna ponuditi, sploh v devetem razredu, ampak mnoge šole niti nimajo koga, ki bi ta predmet lahko poučeval oziroma se zanj javil. Zato posledično niti ni ponujen.

Foto: osebni arhiv Simona Purgerja/Ekskurzija v Rim, obisk katakomb

Druga stvar pa je, kako otroke prepričati, da je to nekaj dobrega. Pri meni je bilo tako, da se je eno leto nabrala generacija osmih oziroma devetih simpatičnih učencev, s katerimi smo predelovali te vsebine. Zelo dobro smo se razumeli in meseca maja šli na eno ekskurzijo v Koper. In ker je tudi tisto zelo dobro uspelo, sem razmišljal, da bi izvedel ekskurzijo v Rim. To mesto mi je zelo blizu, saj sem tam tri leta študiral teologijo. Še isto leto, jeseni, smo organizirali to ekskurzijo v Rim in takrat sem videl, da je to mogoče, da je otrokom všeč. Do zdaj smo to izvedli že šestkrat. Preko te ekskurzije sem za ta izbirni predmet dobil tudi kasnejše generacije. Ker je ekskurzija na dve leti, se v vmesnih obdobjih učenci kdaj odločijo ta za predmet, kdaj pa tudi ne. Zelo mi je dragoceno za generacije, ki se odločijo za ta predmet, ko ni te ekskurzije. Letos imam eno fantastično skupino devetih punc, med katerimi so tudi neverne in jih to zelo zanima. Zelo so odprte. Pogovarjamo se o življenju, o smislu, o trpljenju, o veri, o Bogu. Pri teh urah zelo uživam, se jih zelo veselim.

Se morda spomnite kakega vprašanja mladih, ki vas je presenetilo, ali česa podobnega, česar od osnovnošolcev ne bi pričakovali?

Letos smo naredili tako, da so kakšne teme učenke predstavile same, in moram reči, da so bili referati zelo dobro narejeni. Imeli smo tudi referat o vprašanju umetnosti in smisla življenja. Ena učenka je brala angleške knjige in referat, ki ga je naredila, je bil na nivoju gimnazije. Zelo zrelo za osnovnošolski nivo. Kot učitelju ti to daje zadovoljstvo, da si del enega procesa, zorenja.

Kje pa po vašem mnenju izgubimo mlade, da se prenehajo zanimati za Boga, za sveto, za nekaj več?

Mladi niso za eno instant krščanstvo. Če bodo dobili nek nadomestek, bodo rekli: “Hvala lepa!”

Največji izziv je ta prehod iz osnovne šole v srednjo šolo, ko mladi postanejo bolj neodvisni. In tukaj je velik izziv, na kakšen način to izpeljati. Že birma je pri nas tako zasnovana, da je na koncu osnovne šole, in potem se marsikje zdi, da zdaj si pa odkljukal to zadnji stvar in naslednjič, ko boš malce bolj angažiran, bo to za cerkveno poroko.

Drugo dejstvo je to, da mnogi starši ne hodijo redno v cerkev in rečejo svojemu sinu ali hčeri, češ, pojdi, saj škodovalo ti ne bo. Otroci potem nimajo tega domačega zaledja. Nedeljsko mašo tekom verouka in priprav na birmo še dokaj obiskujejo, po birmi pa jih ni več veliko.

Največji izziv se mi zdi, kako zastaviti stvari v župniji in Cerkvi, da bi to obdobje, ki je tako ali tako nekaj posebnega – odraščanje, puberteta, adolescenca – nekako priključili tem vsebinam, ki so narejene za mlade. Oziroma kako bi na župniji več stvari namenili mladim. Zdi se mi, da enostavno premalo gledamo nanje oziroma že vnaprej obupujemo, češ, saj po birmi jih bo tako ali tako veliko odšlo, tistim pa, ki bodo ostali, bomo že nekaj ponudili. Mladi pa potrebujejo aktivnost. Tega si želijo. Zato bi jim morali ponuditi več stvari, v katere bi se lahko aktivno vključevali. Mladi niso za neko instant krščanstvo, ker v tem obdobju so tudi bolj kritični do Cerkve in vsega. In če dobijo nek nadomestek krščanstva, tega ne bodo sprejeli. Ali bodo začutili, da se tam odvija nekaj »zares«, ali pa bodo rekli: »Hvala lepa!« In veliko jih reče: »Hvala lepa!«

V rapu med drugim omenjate Jezusov odgovor, ki ga daje mladeniču: »Js sm tvoj brat, ne razumeš, jst te mam rad, ne zaštekaš?« Je tudi to nekaj, kar mladi pogrešajo, da bi slišali v Cerkvi?

Niti enega trenutka našega življenja ne bi smelo biti, da ne bi vedeli, da nas Bog ljubi.

Ja, ravno to sem želel sporočiti. Ena izmed nevarnosti Cerkve je, da se gremo neko »kljukanje«, kaj je, kaj bi moralo biti. Še vedno je preveč stvari, ki so same sebi namen ali pa so premalo življenjske. Jezus pa je tako izjemen, On ima veliko za povedati. Ne samo nam kristjanom, ampak tudi tisti, ki niso verni, lahko iz njegovih besed in naukov veliko odnesejo. Nenazadnje naša zahodna civilizacija temelji na krščanstvu.

To, kar Jezus uči in govori o Bogu, je temelj, na katerem bi morali mi kristjani graditi. In včasih v tej strukturi, ki je nedvomno potrebna in dobro, da je, ker potrebujemo institucijo, navade in tradicijo, pozabljamo na Duha in na te bistvene stvari. In bistvena stvar je, da nas ima Bog rad. Saj, zakaj hodim kot kristjan k maši in zakaj molim? Zaradi tega, ker se odzivam na Njegovo ljubezen, ki je bila prva. On mi daje vse, kar imam, On mi tudi daje možnost novega življenja, odpuščanja mojih grehov. Ker vsi čutimo, da nismo popolni, da delamo napake, in ravno to je nekaj fascinantnega pri Jezusu – da prihaja kot nadvse usmiljen in ljubeči Bog, ki mi želi dati polnost življenja. To je nekaj, kar je »vau«. Niti enega trenutka našega življenja ne bi smelo biti – čeprav v realnosti vemo, da so v življenju ‘viški in nižki’ –, da ne bi vedeli, da nas Bog ljubi in da nam kadarkoli odpušča. In da želi, da se maksimalno uresničimo; da smo veseli, da izkoriščamo svoje talente, da delimo z drugimi, da ustvarjamo neko lepo vzdušje in da sprejemamo druge. In kakor izrazim v rapu: krščanstvo je odprto. Ne sme biti sekta, ki bi se zapirala v nek geto in druge ožigosala. Mi moramo iti ven, na obrobje, in širiti to novico o ljubečem Bogu.

V rapu omenjate tudi, kako mlad človek gleda na sv. mašo: »Un tip tm zgori razglabla v tri krasne, k’ da še sam pojme nima tri jasne. Misl’m kva je ta scena, da miljoni norijo okol po vsem svetu na čudno gostijo?« Kaj je po vašem mnenju potrebno, da mladi ne bi maše doživljali kot brezvezne?

Ta rep je po eni strani zelo mladinski, po drugi strani pa je zelo evharističen. Meni kot katoličanu je zelo blizu evharistija in to je tudi ena fantastična stvar. Pomislim tudi na Carla Acutisa, ki je poseben svetnik, ki se je trudil, da bi o tej skrivnosti tudi spregovoril mladim. In to je tudi moj namen: katoličane opogumiti, da se potapljajo v to skrivnost evharistije. Zdaj pa, kako pomagati mlademu človeku, da bo spoznal to lepoto in to bistvo? To je pravo vprašanje. Tukaj bi morali kot širša skupnost razmišljati o tem, na kakšen način živeti to zbiranje pri evharistiji. Kakšne naj bodo maše konkretno. Na nek način razumem te tradicionaliste, ki so kritični do nekaterih stvari, čeprav se ne strinjam z vsem, kar trdijo, ampak razumem to iskanje globine. In razumem, da je to dejstvo, da Bog prihaja v košček kruha, nekaj izjemnega in da ni »kr neki«, kakor tudi omenim v rapu.

Foto: osebni arhiv Simona Purgerja/ V studiu z bivšima učencema, Antonom Čudnom in Bratkom Krivokapićem, ki sta napisala spremljavo za rap

K maši moraš pristopati s spoštovanjem. Zdaj pa kako? Mladi bi po mojem mnenju morali videti nekaj lepega, nekaj svetega in eno veselje. Mislim, da je bistvo maše veselje. Če samo pomislim: prideš tja in dobiš največ, kar lahko dobiš. Če mi nekdo da hišo, ferrarija, najboljše kolo (smeh), niti pod razno ne bo prišel do vznožja tistega, kar predstavlja evharistija, kjer se mi Bog daje. In na kakšen način to živeti, ustvariti to vzdušje, je veliko vprašanje. Nevarnost je, da stvari zbanaliziramo in pustimo da gredo v smer, kjer maša postane »kar nekaj« …

Nek performans in osredotočenost na občutke?

Točno to. Ali pa postane zelo rigidno. Zato je pri tem potrebno eno ravnovesje. Mlade navduši predvsem pristnost in veselje. In za to bi morali nekako poskrbeti. In to vsi, od duhovnikov do vernikov. Tudi glasba je zelo pomembna pri liturgiji – kakršna koli. Lahko je več zvrsti glasbe. Nisem za to, da so samo orgle ali gregorijanski napevi – čeprav je tudi tisto zelo lepo. Všeč so mi tudi mladinske maše. Bistveno vprašanje je, ali nas to vodi k dojemanju evharistije, ali nas približuje Jezusu. Ali se ti na ta način odpiraš tej skrivnosti? Mi pa ostajamo pri tem, kako je bilo vedno. In tako nastane rutina. In razumem, da nastane rutina, ampak vedno znova bi se morali spraševati o teh stvareh in predvsem imeti mlade pred očmi. Na kakšen način oni doživljajo, kako se jim približati. Premalo se o tem sprašujemo in tudi njih premalo poslušamo.

Glede na to, da ste danes znani »Youtube učitelj« in eden od nominirancev za Global Teacher Prize, marsikdo ne bi pričakoval, da bi po tej »slavi« objavili rap o Jezusu …

Ja, to je danes malce »politično nekorektno«. Ampak jaz se zavedam, da je ta navdih vseeno tako močen in tako lep, da »Ej, sorry«. (Smeh.)

V smislu: »Ej, sorry, to se mi je zgodilo«?

Točno to. In iz tega jaz živim. Vse druge stvari, po katerih sem poznan, kot so recimo YouTube filmčki, delam tudi zaradi tega. Tak sem, to me nagovarja. Brez te dimenzije bi bilo moje življenje zelo drugačno. In želim, da tisto, kar sem prejel, tudi dajem naprej. To je moje poslanstvo.

Kaj bi ob koncu sporočili vsem mladim, ki iščejo nekaj več?

Če slediš svojemu hrepenenju, boš našel tisto pot, ki te bo osrečevala in boš tudi našel Božjo ljubezen. Tako ali drugače

Prva stvar je, da se morajo zavedati, da so v tem iskanju svobodni. Spomnim se ene stvari, ki me je po eni strani »mantrala«, po drugi strani pa bila ključ na mojih poteh odločanja in izbiranja, in to je zavedanje svobode. To je kompleksno vprašanje. Ampak svoboda pomeni, da se ti zavedaš, da si vedno ljubljen, in da v svojem srcu slediš tistim stvarem, za katere čutiš, da so prav. In če slediš svojemu hrepenenju, boš našel tisto pot, ki te bo osrečevala, in boš tudi našel Božjo ljubezen. Tako ali drugače. Našel boš potrditev, da si v redu, da si ljubljen, sprejet in da so preizkušnje v življenju samo ena stopnica na poti, ki jo moraš prehoditi zato, da boš lažje spoznal, kaj je bistvo, kakšen je tudi Bog – da je On ljubezen, da ima rad vse ljudi.

In še ena stvar, ki jo zelo jasno govorim v rapu: “Moraš povedat, moraš zakričati.” Ne se bati povedati, ne se bati izraziti, tudi če te ne bodo vsi razumeli. Povej, izrazi se, ker ti bo veliko lažje pri srcu in na ta način boš naredil en korak naprej. Kajti težje je, če stvari držiš v sebi, če si ne upaš povedati. Meni je v življenju zelo veliko pomenilo, še posebej v obdobju mladostništva in iskanja, da sem stvari zapisal v dnevnik, pisal sem pesmi, tudi ta rap je eden od teh sadov. Pomaga tudi pogovor z bližnjimi, največkrat so to kakšni prijatelji. To je meni zelo pomagalo, ko sem imel težke trenutke. Imeti nekoga, ki mu lahko zaupaš. In pomembno je, da tudi Bogu upaš povedati; da imaš z njim en tak pristen, iskren odnos. Ker Bog je bitje, ki ti je veliko bolj blizu, kot si sploh misliš ali predstavljaš. Poveš mu lahko popolnoma vse. Tudi prepiraš se lahko z njim. Bog bo tega zelo vesel.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Preveri pakete

Komentarji

  1. Odličen članek, odlično branje! Kratko, jedrnato, gospod SImon Purger živi polno življenje. Je pogumen, pokonnčen, sproščen, se ne boji, živi svojo vero tako kot je treba, med mladimi, med ljudmi in oznanja evangelij skozi druženje, pogovor, ne obsoja, približa se mladim na razumevajoč način.!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja