Simon in Mihaela Laci, starša vrhunskega športnika: “Otroka nimaš zase.”

Foto: osebni arhiv

Tokrat smo se podali na skrajni vzhod naše dežele in obiskali zakonca Simona in Mihaelo Laci iz Dobrovnika v Prekmurju, katerih sin vse od svojega 17. leta živi v tujini in igra za znani grški nogometni klub v Atenah.

Zanimalo nas je, kako je potekalo njihovo življenje v družini, ki je od nogometnega navdušenja v otroštvu preraslo v profesionalizem. Kje sta kot starša morala držati mejo, še posebej, ko so prihajale raznorazne ponudbe za igranje v različnih klubih, in kaj je bilo tisto odločilno, ko sta morala popustiti in sinu omogočiti, da gre svojo pot – pa čeprav še kot mladoleten, in to v svet, ki ga je šele spoznaval. Kako sta sprejela njegovo odločitev? Je še danes kdaj težko? Kaj svetujeta tistim staršem, katerih otroci se odločajo, da bi šli delat ali študirat v tujino? Za začetek pa na kratko o njiju kot zakoncih. 

Mihaela in Simon, kako bi predstavila sebe in svojo družino?

Mihaela: Sem Mihaela, izhajam iz štiričlanske družine, po poklicu sem profesorica razrednega pouka, sicer pa mama in žena. To svoje poslanstvo rada opravljam. Pri 17 letih sem spoznala Simona, po 5 letih skupne hoje sva se poročila. V zakonu so se nama rodili trije sinovi: Luka ima 22 let, Žiga 21 let in Miha 7 let. Živimo na vasi, kjer sva si pri Simonovih starših naredila nadzidavo in sem se iz mesta preselila na vas. Sin Luka je zaposlen in živi še doma. Ima tudi punco, s katero sta skupaj že nekaj let. Žiga živi v tujini, Miha pa obiskuje 2. razred osnovne šole.

Simon: Tudi jaz prihajam iz štiričlanske družine, imam še eno sestro. Tukaj v Dobrovniku, kjer živimo, je moja domačija. Po poklicu sem policist. K temu, kar je povedala Mihaela, bi dodal, da sem že po enem mesecu skupne hoje vedel, da bo Mihaela moja žena. (smeh)

In kako ste prišli do te gotovosti?

Simon: Po enem mesecu sem ji na eni pijači v Murski Soboti rekel: »Veš kaj, ti boš moja žena.«

Mihaela: Jaz pa: “Eh, daj no, kaj si misliš?!”

Simon: Bil sem zaljubljen in vedel sem, da je to to.

Danes sta poročena že 26 let. Kakšen je zakon po vseh teh letih?

Simon: Po 26 letih nikoli več ne bi šel na začetek, ker nama je sedaj zelo lepo. Bi pa bilo lepo, če bi malo mlajša prišla do te zrele ljubezni, ki jo živiva danes.

Mihaela: Bogu sem hvaležna za ta skupni čas. Zavedava se, da je v odnos potrebno nekaj vložiti, brez truda ni samoumevno, da zakon traja. Če je mogoče, si vsak dan vzameva čas za skupno kavico – Simon jo zelo dobro skuha – kjer se pogovoriva o stvareh, ki naju skrbijo. Obiskujeva zakonsko skupino pri Družini in življenju, ki nama je ogromno dala. Naučila sva se »pogovarjati«, si povedati tudi stvari, ki jih partner noče ali pa mu jih je neprijetno slišati. Res je, da se znava tudi skregati, vendar vse to na spoštljivem nivoju. Pomembno je, da se znava tudi pobotati. Z leti sva se naučila poslušati, čeprav je to težje, ker jaz rada govorim. (smeh)

Simon: Najin odnos se je veliko izboljšal z obiskovanjem zakonske skupine. Slišiš druge pare in ugotoviš, da imajo tudi drugi podobne težave, kot jih imaš ti. Prav tako v luči vere in Svetega pisma spoznavaš vlogo moža, vlogo žene.

Po 26-ih letih nikoli več ne bi šel na začetek, ker nama je sedaj zelo lepo.

Je na katerem področju prišlo do kakega večjega preobrata?

Simona: Glede na to, da živiva skupaj z mojimi starši, je pri meni prišlo spoznanje, da je prva žena. Potem sem spoznal, da ni ravno potrebno, da ima vsaka nogometna tekma »tretji polčas«. Prišlo je do zamenjave prioritet.

V času, ko sta otroka odraščala, sem spoznal, da me vseeno zelo potrebujeta. Opustil sem nogomet, sicer še vedno rad grem na tekme, toda določene funkcije sem pustil ob strani. Čutil sem, da se je zgodil en Božji dotik, da mi ta sprememba ni bila kot muka, ampak da so se znotraj mene zgodile te prioritete.

Mihaela: Med nama stvari niso popolne, vendar nama je zakonska skupina dala, da se pogovarjava o temah, ki jih najbrž ne bi nikoli odprla. Ko so bili otroci majhni, se je najin pogovor večinoma vrtel okrog njih, nisva pa se znala pogovarjati o nečem globljem.

Po poklicu sta učiteljica razrednega pouka in policist. Se vajina poklica odražata pri vzgoji vajinih otrok? Čemu pri vzgoji dajeta poudarek?

Mihaela: Ko sta bila Luka in Žiga še mlajša, sta mi večkrat povedala, da jima je škoda, da jaz nisem kaj drugega po poklicu. (smeh) Ker velikokrat sem tudi doma hotela biti učiteljica in sem jima težila za šolo. Ampak starši smo zato, da težimo, a ne?! Sta pa mogoče imela privilegij v tem, da sem jima znala svetovati in pomagati. Starejša dva sta šolanje že zaključila, z mlajšim pa sem ponovno v tej vlogi.

Drugače pa nama je pri vzgoji bilo pomembno, da sta bila otroka vljudna, prijazna, da sta znala sočloveku pomagati. Trudila sva se, da jima pokaževa, da z voljo, delovnimi in učnimi navadami lahko dosežeš cilj, ki si ga zadaš.

Simon: Pri meni se zagotovo nič ne vidi, da bi doma bil kot policaj. (smeh) Tudi nisem nikoli bil posebej pikolovski glede šole. Niti sedaj pri najmlajšem ne. Pomembno mi je, da so otroci spoštljivi in pošteni. Tudi nisem nikoli obžaloval, da sem po srednji šoli šel v vojsko in potem v službo. Seveda je vse odvisno od človeka in od njegovih prioritet, toda pri meni šolanje ni bilo pogojeno z osebno srečo.

Pri vzgoji otrok nama je bilo pomembno, da sta bila otroka vljudna, prijazna, da sta sočloveku znala pomagati.

Nogomet je precej zaznamoval vašo družino. Kako se je vse skupaj začelo?

Mihaela: Vse v naši družini se vrti okrog nogometa. Ko sem bila noseča z najmlajšim, sem si rekla: »Ta otrok pa ne bo nogometaš.« In do sedaj se je to izkazalo. Žoga ga sploh ne zanima. Je umetniški tip. Zelo rad poje, riše. Luka, najstarejši sin, igra nogomet za domači klub, zato nedelje popoldan večinoma preživimo na igriščih. Midva gledava tekmo, najmlajši pa se igra na igralih.

Ko sta bila najstarejša dva, Luka in Žiga, še otroka, je Simon igral nogomet za tretjo ligo. Z njima sem hodila na tekme, onadva pa sta gledala, navijala zanj in čakala na polčas, ko mu bosta lahko dala poljubček. Navdušena nogometaša sta tudi oba dedka.

Simon: Sinova sta zelo mlada, stara 3 in 4 leta, izkazala interes za nogomet. Bila sta tako majhna, da še niti »kopačk« zanju ni bilo. Doma sem jima postavil dva gola, ves prosti čas sta igrala nogomet, sam sem jima bil sodnik … Pred tekmo sta pela himno, imeli smo veliko dresov … (smeh)

Simon: Luka, najstarejši, je hotel trenirati in igrati v okoliškem klubu, mlajši, Žiga, se mu je želel pridružiti, vendar se me je še vedno držal za nogo. Pa sem mu govoril, da mu ni treba, da je še majhen, da če noče, ni treba. Vendar je rad sledil starejšemu bratu in, kamor je šel Luka, je šel on. Tudi v igri ga je hotel v vsem doseči. In Žiga še danes pove, da če ne bi imel svojega brata, ene tako vlečne sile, je vprašanje, če bi postal to, kar je. Kot majhen ni imel možnosti, da bi svojega starejšega brata premagal ena na ena. Vse, kar je iz sebe naredil, mu je uspelo s trudom.

Kako se je potem zgodilo, da sta videla, da gre pri Žigu zares? Da se podaja na pot profesionalnega igranja?

Simon: Žiga je bil vedno perfekcionist. Hodil je tudi v glasbeno šolo in je tehtal – če bo hodil na kitaro, potem ne bo mogel biti tako dober v nogometu. Zato je kitaro pustil. Kar nama sprva ni bilo všeč, toda potem sva spoznala, da ga nogomet bolj privlači in se zaradi kitare samo še kregamo. Dandanes pa še vedno rad prime za kitaro in jo igra. Pri 14 letih je potem v sosednjem kraju začel igrati za mladince. Zelo hitro je zrasel in bil močan in trenerji so videli, da lahko igra že za starejše selekcije. Opazili so ga tudi pri klubu NK Mura, dobil je ponudbe, vendar jaz nisem bil zato, da bi tako mlad šel k Muri.

To je bilo ravno v tistem času, ko je Mihaela bila tik pred rojstvom tretjega otroka, in povedal sem mu, da mame zdaj ne moremo bremeniti, da ga razvaža sem in tja na treninge. Prišla je zima, ponovno sem dobil ponudbe za sina in bil ponovno na tem, da rečem ne. Nakar se oglasi tast, tudi težki navijač Mure, in se ponudi, da ga bo on vozil v šolo in na treninge. Žiga je nato v 9. razredu osnovne šole sredi zime prestopil k Muri, naslednje leto pa se je vpisal na športno gimnazijo v Mursko Soboto.

Leto in pol je tam igral za mladince, potem pa je bil poklican na članske priprave. En mesec pred 16. letom je dobil povabilo, da z Muro podpiše profesionalno pogodbo. Bil sem proti temu, vendar je sin bil vztrajen. Želel se je v tem preizkusiti. Sprva sem si mislil, da bo to le neka štipendija, a kakor je za vse druge igralce veljala enaka pogodba, je tudi on moral odpreti svoj s.p. Tako je postal njihov najmlajši igralec s profesionalno pogodbo.

Mihaela: Za tem so ga poklicali v slovensko mladinsko reprezentanco. Nato so ga opazovali različni menedžerji … Ob vsem tem sva ugotovila, da midva sama tega ne zmoreva in da potrebujemo menedžerja, ki bo profesionalno bdel nad njegovo kariero.

Foto: osebni arhiv

Žiga je potem pri 17 letih odšel tekmovat za znani grški klub. Je bilo to nekaj, za kar ste vedeli, da se bo zgodilo?

Simon: Poleti 2019 je zanj prišlo zanimanje s strani italijanskih mladinskih klubov Rome in Juventusa. In z Romo je bilo že skoraj dogovorjeno, da gre v Rim, nakar si je premislil.

Mihaela: Bila sem zelo vesela, ko si je premislil. Ker tujina je tujina, doma je le drugače.

Simon: V Rimu so si ga zelo želeli, ker je obrambni igralec, ki igra z levo nogo. Ko se je odločil, da ne bo šel k Romi, sva si oddahnila. Nato je bilo z menedžerjem dogovorjeno, da mu da eno leto mir in da ne bo odšel nikamor. Naj dalje igra pri Muri in hodi v šolo.

Decembra pa je njegov menedžer za svoje varovance priredil srečanje. Za vsakega si je vzel nekaj časa in Žigu povedal, da se drži dogovorjenega načrta in da bo naslednje poletje ponovno delal na tem, če bo pripravljen za prestop v tujino. Menedžer je sicer na listu imel nekaj ponudb za prestop že pozimi in med temi ponudbami je Žiga videl, da piše AEK Grčija, prva ekipa. Torej ni šlo več za vprašanje, kje v tujini ga želijo med mladinci, ampak med člani. Menedžer mu je odgovoril, da je o tem že govoril z menoj in da sem rekel ne. In res je bilo, rekel sem mu, da če ni šel v Rim, bo še manj šel v Atene.

Sin je rekel, da to ni pošteno in da bo zamudil življenjsko priložnost. Midva sva nekaj časa še vztrajala, češ, “ni šans”, vendar je sin tako “zagrizel” za to Grčijo, da nisva mogla verjeti.

Mihaela: Še danes nama pove, da nama je hvaležen, da sva ga pustila v tujino. Njegove želje so bile, da postane profesionalni nogometaš, in midva sva mu to omogočila ter mu stojiva ob strani.

Kako sta navsezadnje sprejela njegovo odločitev? Vseeno je bil mladoleten …

Mihaela: Meni je bilo zelo težko. Verjetno si nisva niti predstavljala, kaj bo to pomenilo za našo družino. Naenkrat smo iz petčlanske družine postali štiričlanska. Vsaka mama približno ve, kako bi se počutila, če ti »vzamejo« otroka. Zdelo se mi je, kot da mi delček srca manjka. 17-letnega otroka – v mojih očeh je on še vedno bil “moj mali Žiga” – spustiti v svet, ko ne veš, kaj se bo tam dogajalo, kako bo sprejet, kako se bo počutil … Skratka, imela sem ogromno vprašanj. Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem to sprejela in ga nekako spustila. Od začetka mi je bilo celo težko iti v njegovo sobo in gledati njegove stvari. Hvala Bogu, da so dandanes telefoni, da smo lahko na vezi čisto vsaki dan. Če ne drugega, vsaj »dobro jutro, kaj delaš«, toliko, da se preko kamere malo vidimo.

Še danes nama pove, da nama je hvaležen, da sva ga pustila v tujino. Njegove želje so bile, da postane profesionalni nogometaš.

Ne morem pa pozabiti trenutka, ko sva ga morala tam pustiti. Vsi trije smo šli v Grčijo na podpis pogodbe in tamkajšnji športni direktor Žigu kar naenkrat reče: “Ti sedaj ostaneš tukaj.”

Simon: Bilo nam je rečeno: “Podpišite pogodbo, pridite domov in za približno teden dni naj se vrne.” Z mladinsko reprezentanco, za katero je še igral, je namreč bil naslednji teden namenjen v Turčijo na priprave. Direktor je vse to vedel, vendar je rekel, da po predpisih Uefe te priprave niso nujne in da sedaj ostaja v Grčiji, ker ga že potrebujejo v ekipi.

Mihaela: Spomnim sem, da smo zvečer imeli letalo. Športni direktor nama je rekel: “Poslovite se!” Vsi smo bili v šoku, jokali smo se. Midva s Simonom celo pot do letališča in na letalu nisva zmogla spregovoriti niti ene besede. Vsak je bil v svojem svetu, s svojimi mislimi, stiskami, skrbmi. Da smo se lažje privadili na novo situacijo, ga je naslednji teden šel v Grčijo obiskat starejši brat Luka, potem pa še moj oče in stric. Žiga se je moral hitro osamosvojiti. Najti si je moral stanovanje, si začeti kuhati, čistiti in prati. Praktično skrbeti zase. In znašel se je.

Foto: osebni arhiv/z leve proti desni: Luka, Miha in Žiga.

Kako pa sta brata doživela njegov odhod?

Mihaela: Tudi Luka je bil seveda žalosten, da je odšel, vendar je nanj zelo ponosen. Želel si je, da mu uspe. Slišita se vsak dan in imata prave bratske pogovore. Tudi rad gre k njemu v Grčijo, sam ali s punco. Miha ga ima zelo rad. Tudi ko smo tam, si Žiga za Miho vzame čas, ga pelje na kakšna igrala, se igrata itd.

Na koliko časa se videvate?

Mihaela: Vidimo se za vsake počitnice – jesenske, prvomajske, za božič in čez poletje malo pride domov. Počitnice prilagajamo temu. Kdo bi lahko rekel, kako nam je fajn, da hodimo v Grčijo na dopust, ampak mi dejansko hodimo k njemu na obisk. Tam smo skupaj v njegovem stanovanju.

Mislim, da je treba poslušati otroka in njegove želje. Če je prepričan, se odloči za to in tudi nekaj naredi za to, mu je potrebno stati ob stani.

Kmalu bo že štiri leta, odkar je Žiga v Grčiji. Je kdaj še težko? Morda vama? Njemu?

Simon: Najtežje je takrat, ko vidiš preko kamere, da je pri njem kaka stiska. Ko pa je on zadovoljen, pa smo tudi mi vsi srečni. Je pa imel veliko poškodb. In to se je videlo, da ga je zdelovalo. V letu in pol je bil eno leto poškodovan. Zaradi tega je pristal v B ekipi, toda vztraja in želi se vrniti v A ekipo.

Mihaela: Če ne drugega, mu damo neko moralno podporo.

Ste verna družina, Žiga pa je sedaj v čisto drugem okolju, kjer je v ospredju nek drug vrednostni sistem, dosežki itd. Kako pa ohranja svojo vero?

Simon: Na dan podpisa pogodbe, ko sva bila še v dvomih, sem prebral Božjo besedo dneva, ki je govorila o Davidu in Goljatu, ter zraven njeno razlago: “David je mlad in neizkušen, toda povsem zaupa Bogu, čeprav se zdi po človeško zmaga nemogoča. Kljub težavam in temi se bom zanesel na Boga. Gospod, hvala, ker si živi Bog. Naj z ničimer ne preprečim tvojega načrta. Hvalim te, ker me rešuješ strahov in vedno podpiraš s svojim Duhom.” Te besede so mi dale mir.

Je pa vse to bila kar preizkušnja zanj in za nas. Ko je januarja 2020 odšel v Grčijo, je na hitro prišla epidemija in vse je bilo zaprto. Ni mogel domov in mi ne do njega. Vera mu veliko pomeni. Njegov najboljši prijatelj v Grčiji je musliman, ki redno moli. Zelo v redu fant, tudi midva ga poznava. In morda se v tujem okolju, kjer katoliška vera ni samoumevna, bolj zaveš svojih korenin in dragocenosti osebne vere. Ko pa imaš doma vse na pladnju, pa sploh pogosto ne znaš ceniti tega.

Res pa je tudi, da tak način življenja, s tako intenzivnimi treningi, ni najbolj naraven in da mu zelo malo časa ostane za “mladost”.

Mihaela: Veliko mi pomeni, da gre sin v tujini skoraj vsako nedeljo k maši. Tam sicer prevladujejo pravoslavni kristjani, toda on je sam poiskal katoliško cerkev in se vključil v župnijo.

Kaj bi svetovala vsem staršem, katerih otroci se odločajo, da bi šli bodisi študirat ali delat nekam daleč v tujino?

Mihaela: Mislim, da je treba prisluhniti otroku in njegovim željam. Potrebno je zgraditi neko zaupanje in mu stati ob strani ter ga pustiti.

Simon: Je bila dilema in kar nekaj ljudi, tudi duhovnikov, sva v tistem času, ko smo sprejemali to odločitev, vprašala za mnenje. Prvo spoznanje je bilo: otroka nimaš zase.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja