Sem tudi jaz »bumerang otrok«?

Mladi odrasli se v Sloveniji po študiju pogosto vračamo živet k staršem. V kaj se vračamo: Nazaj v odvisnost ali vzajemnost?

Srednja leta naj bi bila obdobje prekinitve odvisne čustvene in materialne skrbi za otroke, ki si v tem času običajno že oblikujejo svoja gospodinjstva.

»Pojdi in postani samostojen!« narekuje že Abrahamova simbolna interpretacija, ki s tem naroča mladim, naj prerežejo popkovino in oblikujejo lastno pot, za katero bodo tudi v polnosti odgovorni. Kaj pa ko otrok ne zmore oditi od doma?

V tradicionalnih družbah se je prehod iz otroštva v odraslost odvijal kontinuirano, povezano. Obdobje mladostništva je bil čas, ko se je pričelo čustveno osamosvajanje od staršev in priprava na poklicno delo, partnerstvo in družino.

Odnos s starši: Gremo stopničko višje!

Sindrom polnega gnezda ali bumerang otroci so tisti, ki ob odhodu od doma čutijo krivdo ali nezvestobo svojim staršem, saj oba ali enega od njiju prepušča na milost in nemilost drug drugega.

Dandanes veliko mladih odraslih živi s svojimi starši zaradi gospodarske krize in pomanjkanja delovnih mest, kar jim onemogoča nakup ali najem nepremičnine. Pogosto se zgodi, da se mladi po koncu študija iz študentskih domov vračajo nazaj k staršem. To pa še ne pomeni, da v odnosu do njih nadaljujejo tam, kjer so ostali, preden so odšli na študij, ampak skušajo živeti čim bolj odraslo in odgovorno življenje.

Sindrom polnega gnezda ali bumerang otroci

Popolnoma drug pojav pa je nezmožnost odhoda odraslega otroka iz neekonomskih razlogov ali nenehno vračanje in preverjanje stanja v primarni družini, kar imenujemo sindrom polnega gnezda ali bumerang otroci.

Gre za pojav, ko odrasli otrok ob odhodu od doma čuti krivdo ali nezvestobo svojim staršem, saj oba ali enega od njiju prepušča na milost in nemilost drug drugega. Tam sedaj namreč ni nikogar več, ki bi skrbel za to, da je »vse v najlepšem redu«.

Zlitje v eno

Starejši otroci lahko čutijo tudi odgovornost za svoje mlajše sorojence in se bojijo, ker jih puščajo same. Eden izmed razlogov, da otrok ne more oditi od doma, je lahko tudi zlitje v odnosu s starši. Gre za družine, kjer člani večino dni preživijo skupaj. Tudi večino stvari počnejo skupaj. Si zaupajo vse podrobnosti. Skupaj sprejemajo odločitve ipd. To jih na prvi pogled postavi na mesto popolne in zgledne družine, v resnici pa gre lahko za zelo deviantno stanje.

Za zdarv odnos med starši in odraslimi otroki je zelo pomembno, da starši nudijo podporo in veliko mero razumevanja, tako da se otrok še vedno počuti dobrodošlo, hkrati pa sprejmejo ločenost od otroka.

Kako se starši soočajo s »polnim gnezdom«?

Starši se s »polnim gnezdom« soočajo na različne načine. Nekaterim to predstavlja težavo, drugim olajšanje. Slednji to velikokrat opravičujejo z besedami: »To je nekaj povsem normalnega.« »Tako pač je dandanes.« »Saj nima kam iti.« »Saj imamo dovolj veliko hišo.« S tem osamosvajanje od odvisnih okoliščin postane še težje.

V primeru, ko jim vračanje otrok predstavlja težavo, pa starši izražajo veliko željo po tem, da bi odrasli otrok odšel na svoje in oblikoval lastno družino, hkrati pa storijo vse, da ga postavijo v odvisen položaj: Plačujejo mu položnice, skrbijo za poln hladilnik, mu posojajo denar in s tem dajejo sporočilo, da ni usposobljen za življenje na svojem. Lahko se zgodi tudi, da eden ali oba starša naenkrat pričneta bolehati za kupom bolezni, ob čemer dajeta odraslemu otroku posredno sporočilo, da je sedaj neprimeren čas, da ju pusti sama. Odrasel otrok ob tem doživlja občutke negotovosti in tesnobe.

Kaj lahko storijo starši, da bo odhod čim lažji?

Prostor morebitnega spora med staršema naj postane tudi prostor sprave in njegove razrešitve! Če hoče otrok poskrbeti zase, mora biti čim manj okupiran s starši.

Starši so tisti, ki so odgovorni za spremembo odnosa, saj gre ta vedno od zgoraj navzdol. Svojo energijo naj namesto v spreminjanje otroka vložijo v spreminjanje sebe. Tako se bo tudi otrok odzval drugače.

Odrasli otrok potrebuje možnost, da zaživi lastno življenje, ki temelji na njegovih lastnih odločitvah.

Čeprav bi starši storili vse, da bi ga zaščitili in mu omogočili najboljše, morajo dopustiti, da sam odkrije, kaj je dobro zanj. Odrasli otrok mora biti sam odgovoren za svoja dejanja.

Starši naj nikar ne razrešujejo težav s partnerjem v odnosu z otrokom. Otrok bi tako lahko čutil čustveno odgovornost za starše. Prostor morebitnega spora med staršema naj postane tudi prostor sprave in njegove razrešitve! Če hoče otrok poskrbeti zase, mora biti čim manj okupiran s starši.

Počasi je treba prehajati iz odvisnega v vzajemen odnos.

Izrednega pomena je, da starši nudijo podporo in veliko mero razumevanja, tako da se otrok še vedno počuti dobrodošlo, hkrati pa sprejmejo ločenost od otroka. Saj vendar ne vzgajamo naših otrok zato, da bi postali odvisni posamezniki, temveč avtonomni odrasli, sposobni poskrbeti sami zase.

Ko otrok zapusti gnezdo …

Starši imajo po odhodu otrok »iz gnezda« priložnost, da se osredotočijo na odnos z zakoncem in svojo energijo usmerijo vanj/o. Sedaj je čas, da razmislijo o stvareh, ki so pomembne zanje in jih poskušajo uresničiti.

Foto: amazonaws.com, klikdovencanja.com