Saša Kelhar: “Včasih je bil mir in je vsak delal svoje, včasih pa mavrica čustev, želja, počečkanih zvezkov …”

Saša z otroki (vir: osebni arhiv)

»Od mene boš dobila bolj kaos naše družine«, je ne prav navdušeno rekla po nekaj minutah intervjuja. A ker je življenje mnogo družin v tem času vsaj do neke mere (bilo) »kaos«, sva se s Sašo Kelhar pogovorili o tem, kako so v njihovi sedemčlanski družini kombinirali šolanje od doma, dvojno delo od doma, veliko živžava in odnosov, kako jim je vse skupaj uspevalo – in kako včasih tudi ne.

Saša je žena Gregorja, s katerim sta starša petih otrok; Anžeta, Matevža, Anamarije, Sare in Eve. Najstarejši je petošolec, najmlajša dvoletnica. Saša je tudi profesorica matematike, ki ta čas dela na projektu instruiraj.me, kjer predvsem dijakom pomagajo pri učenju matematike na daljavo, njihova pisna in video gradiva pa so v času epidemije pomagala na tisoče slovenskim dijakom mesečno.

Štiri mesece ste se imeli vrtec in šolo doma – kako je šlo vse skupaj vaši družini ob petih otrocih, od tega treh šolskih in dveh predšolskih?

Za razliko od spomladi so se učitelji sedaj podjanja snovi lotili malo drugače in podali več vsebin v video posnetkih, kjer so sami razlagali snov, kot bi jo v razredu. Tako je bilo veliko lažje. Težko je namreč, ko otrok, ki še ni v polnosti pismen, prejme nekaj A4 listov z navodili za delo v tednu. Vsekakor pa so se učitelji trudili.

Na začetku sem želela, da otroci naredijo popolno, ker je tako treba. Ampak potem sem ugotovila, da se moram zelo držati nazaj.

Otrok tudi ne moreš pustiti čisto samih pri delu za šolo, saj učitelj zaradi dela na daljavo ne more v celoti spremljati njihovega dela. Pri nas je bilo vedno treba še pogledati, če je kdo prehitro končal, da ni narejeno nekaj na hitro in samo da je, medtem ko je bilo potrebno za prvošolko pouk povsem voditi, pokazati, kako se kaj naredi, napiše kakšna črka, se igrati poleg … Imamo pa tudi vrtčevko, ki je delala ob prvošolki in dvoletnico, ki je vedno, ko sem se zjutraj usedla za mizo in smo pričeli z delom, začela jokati in želela pozornost zase … Tako si razpet med branjem navodil, pripravljanjem pripomočkov za ustvarjanje, odgovarjanjem na klice iz sobe, kjer nekdo potrebuje pomoč, pospravljanjem, pripravljanjem malice … Včasih je bil mir in je vsak delal svoje, včasih pa mavrica čustev, želja, počečkanih zvezkov, ker jih niso pospravili za seboj ali strgan izdelek za likovni pouk.

Veliko sta pomagala tašča in tast, ki sta pazila najmlajšo, prevzela kuhanje kosila … z njuno pomočjo je bilo vsekakor veliko lažje, za kar smo jima zelo hvaležni. So pa z meseci tudi otroci postali bolj samostojni, in sva si lahko z možem večkrat privoščila, da sva lahko delala za svoje projekte tudi ob dopoldnevih.

Meniš, da bodo imeli otroci socialne, psihološke ali kakšne druge posledice zaradi šolanja od doma in epidemije?

V splošnem marsikdo zagotovo. Pri nas pa mislim (in upam), da ne bo nekih posledic, razen morda malo manj kondicije, kar bomo hitro nadoknadili :). Računalnik imajo zelo omejen, tudi čas pred ekrani smo sedaj, ko je več šolskega dela preko računalnika, še bolj omejili. Če pa že, se trudimo tudi namesto običajnih risank gledati tiste, iz katerih se otroci učijo ali dokumentarne oddaje. Ali pa smo pustili, da nam je bilo preprosto dolgčas. Tako so se po nekaj urah ali dneh jamranja in gledanja v strop zopet rodile tudi različne igre, ustvarjanja in tudi skupne bralne urice, ki so jih otroci sami vodili v otroški sobi. Tudi z vidika družbe so se lahko veliko igrali med seboj, pa čeprav so se imeli včasih »poln kufer«.

Bilo pa je verjetno zelo težko otrokom, kjer so večje razlike v letih med sorojenci ali pa so doma sami. Čeprav sem z vidika šolanja velikokrat pomislila, da je v tem primeru lažje, ker se lahko osredotočiš na enega otroka in šolsko snov. Čeprav … ko jih je več se pa drug od drugega učijo. Zagotovo pa je bilo v vsaki družini marsikdaj težko, a tudi lepo.

Koliko si bila kot mama vpeta v šolanje?

Preveč pričakujemo, da se bo šola spremenila od zgoraj navzdol. Mora se od spodaj navzgor.

To je malo nihalo. Malo sem prepuščala samostojnost in se vpletla, ko kaj ni šlo. Na začetku sem želela, da otroci naredijo vse popolno, ker je tako treba. Ampak potem sem ugotovila, da se moram zelo držati nazaj. Saj v šoli tudi ne pišejo najlepše, ne pobarvajo vsega do črte, ne prepišejo vsega prav… Tako sem se potem osredotočila na to, kar morajo otroci od 1. do 5. razreda znati; brati, pisati, računati in angleščino. Z ostalim pa nismo komplicirali. Tako je bilo veliko lažje. Potem smo pa ob nalogah posameznega otroka, da se nauči neke pesmice ali nekaj nariše, skupaj peli, imeli likovno … Če kdaj kdo česa ni naredil, sem vedela, da je z drugim nekaj drugega delal.

Vzporedno sta delala tudi vidva z možem, kako vam je uspelo vse skupaj uskladiti?

Otrokom je bilo včasih težko razumeti, da niso počitnice in se ne moreva igrati oziroma ukvarjati z njimi, kadar želijo. Vse skupaj je bilo tako do neke mere kaos, saj so se prepletali delo, šola, prosti čas. Z možem imava namreč oba pisarno doma. Kdor je imel bolj urgentno delo, tisti je imel prioriteto za delo, drugi pa je družinsko dinamiko usmerjal tako, da ni bilo (preveč) moteče. Ko je dvoletnica po kosilu spala, je bila na vrsti risanka ali dokumentarni film in takrat sva imela oba možnost, da postoriva še kaj za službo. Velikokrat pa je bil večer tisti, ko sva se v tišini poglobila vsak v svoje delo. Včasih sva vstala tudi ob petih zjutraj in sva potem do sedmih ali osmih že velikonaredila … sedaj sva že precej utrujena, tako da tega tempa ne zmoreva več.

Kdaj sta našla čas zase, za vaju?

S sprehodi, ko sva v vozičku uspavala dvoletno Evo. V glavnem pa je ta čas zvečer, ko otroci zaspijo. Velikokrat greva sicer za računalnik in »v službo«, ampak vmes čas izkoristiva tudi za naju. Pozna se, da je tega časa malo, predvsem pa pogrešava tišino. Tako, da je včasih skupni čas tudi tišina, da se misli umirijo od celega dne. Ni nekih načrtovanih trenutkov. Če se otroci igrajo in so med seboj v redu, si kakšen trenutek utrgava. Glede na to, da sva navajena biti skupaj cele dneve, se marsikaj pogovoriva, izmenjava tudi skozi cel dan. Sva pa zaradi količine dražljajev, energije otrok, pomanjkanja dejavnosti, kjer bi se sprostili … bolj razdražljiva in se morava več vzpodbujati in opogumljati.

Vseeno pa nisi zelo navdušena nad odprtjem šol …

Po eni strani si človek misli, da bo verjetno marca vse zaprto. Po drugi strani pa preprosto vse izročamo v Božje roke.

Po eni strani si kot starš malo živčen, kaj bo. Sedaj, ko gredo vsi v šole, smo proti tašči in tastu zaprli vrata. Oba sta starejša in seveda jima ni vseeno ali pride okužba do njiju. V januarju in februarju sta tašči umrla sestra in brat kmalu po okužbi s korono. In seveda ju je tudi strah. Otroci to razumejo in bi jim bilo hudo, da bi se kaj zgodilo. Tako so s šolo otroci nekoliko prikrajšani za stike s starimi starši. Dolgčas je tudi njima po otroški energiji. Otroci razbijejo enoličnost, dajo eno življenje. No, vseeno smo nekaj stikov ohranili – ko gre tast v šolo po otroke, se zunaj na poti marsikaj pogovorijo. Trkamo si skozi vrata in se tako pogovarjamo, tašča nas razveseli s piškoti, roglički…

Po drugi pa tudi ne moreš misliti samo nase, ali ti je nekaj všeč ali ne. Ne veš, kako je po drugih družinah, ali jim uspeva bolje, slabše. Bo šola v živo razbremenila starše in otroke? Ni lahko biti pameten v tej situaciji.

Živite s starimi starši, kar vam zelo dobro uspeva. Imate kakšna pravila, navodila, hišni red …?

Ko sva začela urejati stanovanje v isti hiši, tasta in tašče nisem zelo dobro poznala. Možu sem takrat rekla, da če se ne bomo razumeli ali se jaz ne bom dobro počutila, če bova lahko takoj odšla – in je obljubil, da bo tako. V stanovanju smo potem domofon uredili tako, da smo se poklicali tudi znotraj hiše. Prvo leto smo bili potem zelo distancirani. Midva sva bila bolj po svoje in pri prvem otroku sem bila zelo zaščitniška. Takrat me je tudi kdaj zmotilo, ko je tašča kakšno malenkost pokomentirala (»kapica, ker zunaj piha« :)).

Drugače pa smo s taščo in tastom skozi leta zgradili lep in spoštljiv odnos. Tašča pove kakšno svoje mnenje, ampak ne zameri, če njeno mnenje ni enako mojemu (in obratno). Ne strinjamo se v vseh stvareh. Smo pa drug do drugega zelo spoštljivi. Opazila sem tudi to, da zna poslušati, tudi ko pojamram, nikoli pa se ne bo vtikala in postavljala med odnose v naši ožji družini. Osebno sem taščo še posebej začela ceniti pri tretjem otroku, ko še nihče ni hodil v vrtec ali šolo, mož pa je bil v službi v Kranju. Takrat je dodaten par rok še posebaj prav prišel. Hkrati pa sem skozi leta videla njun trud, ljubezen do otrok, dobronamernost … in tako raste tudi zaupanje. Cenim tudi, da se lahko stvari dogovorimo in dogovorov držimo (na primer, če otrok ne je kosila, ker čaka na piškote po kosilu pri atu in mami, se da z njo lepo zmeniti, da se to ukine). Če je kdaj kakšna situacija, ko se v odnosu ne počutim dobro, jo poskusim vzeti dobronamerno. Veliko naredi tudi mož, ki mi razloži, kako je mislila, zakaj je tako kot je. S tem mi pomaga tudi pri razumevanju njihove družine in preteklosti. Ogromno pa je naredi tudi mož s svojo samostojnostjo, da kljub temu, da živimo v isti hiši, živimo svobodno na svojem.

Kako si z možem delita delo, predvsem sedaj, ko sta oba doma?

Gregor je zelo natančen in ima rad red. S svojim zgledom me uči (ni me še naučil), kako lahko sproti skozi dan pospraviš stvari, da ni potrebno imeti delovne sobote. Tako, da se marsikaj naredi mimogrede – v kuhinjo greš pripraviti zajtrk in med peko palačink pospraviš še iz stroja in pult… Ko si umivaš zobe, mimogrede pobrišeš umivalnik ali zaženeš pralni stroj … 🙂 Veliko se naredi mimogrede, drugače pa odvisno od prostega časa posameznika. Ker je imel Gregor kar nekaj službenih projektov, sem ob dopoldnevih prevzela organizacijo šolanja na daljavo, ustvarjalne in pevske krožke … pa tudi kuhanja se večinoma lotim jaz (če ne skuha tašča). Drugače pa si predajava štafeto dela doma.

Kako kot matematičarka gledaš na te številke okuženih, umrlih, testiranih …

To ni moje področje, statistika je bil zame na faksu najtežji predmet. Se mi pa zdi normalno, da je situacija nepredvidljiva, da se ukrepi sproščajo ali ne, glede na številke. To so težke odločitve. Kaj je najbolje za vse ljudi, je težko reči. Za ene je nekaj dobro, za druge nekaj drugega. Prilagoditi se je treba, sploh če želiš misliti tudi na druge in ne le nase.

Od šolstva sme pričakovala, da bo vse skupaj malo bolj fleksibilno. Če otroci doma nimajo pogojev in možnosti za učenje, da bi bilo več možnosti pomoči v živo preko šol in se energijo posebej usmerilo v šibkejše otroke, ki potrebujejo pomoč in jim dalo nekaj ur mirnega in vzpodbudnega okolja. Na daljavo pa vem in verjamem, da so se učitelji trudili, kolikor je bilo v njihovi moči.

Pred časom sem govorila z učiteljico, ki je rekla, da koronačas ni prinesel kakšne bistvene prevetritve učnih načrtov – in če jih ta ni, potem jih verjetno ne bo nič. Kako kot mama in učiteljica gledaš na zahteve učnih načrtov?

Vsakemu učitelju je njegov predmet najpomembnejši. V koronačasu verjetno niti ni bilo volje ne časa po prevetritvi. Zagotovo pa je to odvisno od učiteljev samih. Veliko učiteljev se o tem že sprašuje – tudi preko socialnih omrežij. Preveč pričakujemo, da se bo šola spremenila od zgoraj navzdol. Mora se od spodaj navzgor. Šola so učitelji in učenci … Učitelj lahko začne pri sebi in svojih učencih.

Odprli sva tudi vprašanje problemov šolstva …

Problem šolstva je tudi porast inštrukcij (tudi otroci od 3. razreda naprej). V Sloveniji imamo sicer brezplačno dopoldansko javno šolstvo, potem je pa še plačljiva popoldanska šola – inštrukcije.

Včasih je prišel dan, ko smo kakšno stvar preprosto prestavili na vikend in si vzeli dan počitka.

Včasih so se otroci družili in se učili skupaj. Sedaj so otroci sami s seboj in z računalnikom, kjer je v množici podatkov težko najti pravega. Pred leti sem inštruirala več dijakov iz istega razreda, ki so eden za drugim prišli k meni in me vprašali isto stvar. Včasih bi prišel eden in bi ostalim razložil, da ne bi vsi plačevali. Tudi pri učbenikih se zadnja leta sprašujem, kako bi lahko učencem pomagali, da bi se lahko samostojno učili in kako narediti take učbenike, ki pomagajo pri samostojnosti. Zato vodim projekt instruiraj.me, kjer raziskujemo ravno to. Probleme šolstva učitelji poznamo, jaz mislim, da je na nas, da nekaj spremenimo. Če bomo samo čakali, ne bomo nikamor prišli.

Kakšna je vloga vere pri spopadanju z epidemijo v vaši družini?

Vsekakor ni tako, da ker sem verna, bo pa zame kljub epidemiji vse lahko. V tem času sem imela dve večji notranji stiski zaradi same situacije in mi ni bilo lahko. Tudi jaz bi tudi raje šla za 14 dni smučat ali pa bi za pol leta zaspala, da vse skupaj mine. S pomočjo moža, pogovora, sprejemanja in vere mi je bilo lažje, da se je stiska umirila in ni postala globja.

Hkrati tudi kot družina poskušamo Bogu izročati preizkušnje, hvaležnost pa tudi strah, ali bomo kot družina preživeli finančno in tudi sicer. Trudimo se tudi moliti za ljudi, ki jim je težje kot je nam, kot so na primer pribežniki, ki spijo v šotorih v gozdu, družine in otroci v stiskah, osamljeni … Tudi maše preko interneta so nas združile, hkrati pa se trudimo, da tudi z otroki gremo ali k obhajilu ali k maši, zdaj ko zopet lahko.

Ste pri vas ob več otrocih razvili kakšne trike, kako vse skupaj lažje izpeljati?

Velikokrat trik pride po navdihu. Predvsem pa, ko opazim, da bi bilo potrebno kakšno stvar spremeniti. Ko smo želeli spodbuditi, da bi več pospravljali, sem naredila seznam, kjer se zbirajo zvezdice, kljukice in ob opravljenem delu dobijo majhne nalepke, ki jih potem zbirajo. To je aktualno neko obdobje. Trenutno zbirajo nalepke iz dveh različnih albumov, ki jih dobijo konec tedna, če so čez teden pomagali pri kakšnem gospodinjskem opravilu ali premagali sebe pri določeni stavri (trud, trma, branje).

Mnogokrat ob povabilu pri pospravljanju, kuhanju vsaj par rok priskoči na pomoč, kdaj je pa treba povabilo spremeniti v zahtevo. Pri šoli na daljavo je bilo razpoloženje za delo odvisno od dneva. Ko sem videla, da se jim ne da delati za šolo, so bile lahko vzpodbuda le pripravljena cedevita in piškot za dodatno energijo. Včasih ob prehitro in površno narejeni nalogi vztrajnost, da če naloga ne bo narejena po šolskih standardih, dobijo dodatno nalogo. Včasih pa je prišel dan, ko smo kakšno stvar preprosto prestavili na vikend in si vzeli dan počitka.

Kako ste sprejeli sproščanje ukrepov?

Po eni strani si človek misli, da bo verjetno marca vse zaprto. Po drugi strani pa preprosto vse izročamo v Božje roke. In komaj čakamo pomlad. 🙂