Simona in Simon Špital: “Od trenutka, ko sva jo dobila domov, nisva več razmišljala o njej kot o posvojeni.”

Thumbnail

Simona in Simon Špital sta zakonski par iz Velenja. Kmalu po poroki sta se srečala z neplodnostjo, zato sta se življenju odprla na drugačen način. V njuni sredi je svoj dom s posvojitvijo našla Lucija, ki zdaj že veselo odrašča. Z nami sta spregovorila o srečanju z neplodnostjo, izkušnji posvojitve in vzgoji Lucije.

Simona in Simon, poročena sta že 20 let. Kašni pa so začetki vajine skupne poti?

Simona: Spoznala sva se, ko sva oba hodila k mladinski skupini in na pevske vaje v župnijo svetega Martina. V času mojega študija sva začela hoditi. Zanimivo je bilo, da smo iz mladinske skupine nato naredili kar predzakonsko skupino, saj smo tam večinoma vsi postali pari. Ko smo se poročili, pa smo skupino preoblikovali v zakonsko skupino, ki jo še danes obiskujeva.

Simon: Jaz se spominjam še enega dogodka od prej, ko se še nisva poznala. Sprehajal sem se po Šaleku v bližini blokov, kjer je živela Simona. Zagledal sem eno „luštno“ punco in si pri sebi rekel: „Tale bo pa nekoč moja žena!“ Kasneje sva se res spoznala in danes je res ona moja žena.

Kmalu po poroki pa sta se srečala s preizkušnjo neplodnosti. Kako sta jo vidva doživljala in sprejemala, kaj je pomenila za vajin odnos?

Simona: Po kakšnem letu po poroki sva ugotovila, da verjetno ne bova mogla imeti otrok. Šla sva na nekaj preiskav. Kmalu so nama ponudili možnost umetne oploditve, a sva jo zavrnila, saj se ne sklada z najinimi verskimi načeli.

Ni lahka stvar, da otroka sprejmeš in vzgajaš, je pa hkrati najlepša stvar, ki se ti lahko zgodi v življenju.Neplodnosti sprva ni bilo lahko sprejeti. Večkrat sva se tudi zjokala. Težko je tudi zato, ker ljudje ves čas gledajo in sprašujejo. Poskušala sva se predvsem zavedati tega, da imava drug drugega in da je to v življenju največ vredno. Da v tem iščeva srečo in smisel. Nisva se ukvarjala samo s tem, zakaj ni otrok, skušala sva izkoristiti skupni čas in početi stvari, ki naju veselijo. Najin odnos je ta preizkušnja kvečjemu še bolj povezala. Nikoli nisva drug drugega krivila za to. Skupaj sva bila v tem.

Simon: V dobrem in slabem. Nimaš kaj. Mene je zelo težilo, ker imam veliko bratov, ki imajo tudi veliko otrok. Počutil sem se kot edini odpadnik. Po tej strani me je malo jezilo in sem bil nesrečen. Kot je že Simona omenila, je pritisk tudi zaradi tega, ker ljudje takoj pričakujejo, da boš avtomatsko imel otroke. Včasih celo sprašujejo: „Vidva pa še kar nimata? Kaj pa delata? Dajta malo na tem delat´.“ Bila je preizkušnja. A ko se sam pri sebi nekako sprijazniš, potem to lažje predstaviš tudi okolici. Koristilo nama je tudi, ker sva se že v predzakonski skupini in na duhovnih vajah pogovarjala o tem, kaj narediti v primeru, če otrok ne bi mogla imeti.

Kako je potekala pot do odločitve za posvojitev in nato posvojitev Lucije?

Simona: O tej možnosti sva se pogovarjala že pred poroko, v predzakonski skupini. Odločitev se nama je zdela logična, normalna, zato sva kar hitro oddala vlogo za posvojitev na Center za socialno delo. Vedela pa sva, da je zelo malo verjetno, da posvojiva otroka, saj je zelo veliko staršev, ki si želijo posvojiti otroka in zelo malo otrok.

Simon: Vseeno je šlo zelo hitro. Morda je na to, da sva bila izbrana midva, vplivalo tudi to, da sva bila pripravljena v svojo sredo sprejeti otroka, tudi če ta ne bi bil čisto zdrav.

Lucija je imela takrat, ko jo je mama pustila, težave z neke vrste epileptičnimi napadi. Ko sva jo posvojila, je bila stara 5 mesecev.

Tako je v vajino življenje prišla Lucija. Kako je bilo takrat?

Simona: Zelo sva je bila vesela. To se nama je zdel pravi čudež, odgovor Boga na najine molitve. Na začetku je Simon ostal za nekaj mesecev z njo na dopustu za nego otroka. Jaz sem bila takrat ravno na sredi specializacije in nisem mogla takoj prekiniti. Ko sem končala, sem bila tudi jaz doma. Oba sva zelo uživala v tem, ko sva bila doma z njo, da sva se že skoraj tepla, kdo bo na porodniški.

Najin odnos je ta preizkušnja kvečjemu še bolj povezala. Nikoli nisva drug drugega krivila. Skupaj sva bila v tem.

Naj pa rečem, da od trenutka, ko sva jo dobila domov, nisem več razmišljala o njej, kot da je posvojena. Zdelo se mi je, da je moj odnos do nje čisto tak, kot bi bil, če bi jo rodila.

Simon: Spomnim se, jaz sem bil tudi prvi v naši službi, ki sem šel na očetovski dopust oz. porodniško. Drugim se je to zdelo nenavadno, saj sem oral ledino v tem. Kot je že Simona omenila, sva se prav borila, kdo bo več časa z njo. Zame je bila ta izkušnja ena zelo pozitivna stvar. To so bili  eni najlepših trenutkov. Priporočam moškim. Je pa Lucijo tudi okolica zelo pozitivno sprejela. Veliko nama je pomenilo, da so jo tudi sorodniki sprejeli z veseljem in odprtostjo kot del velike družine.

Kako se srečujete z vprašanji, ki si jih postavlja Lucija o svoji izvorni družini?

Simon: Midva sva se že od vsega začetka odločila, da ji bova povedala, da je posvojena. O tem sva ji govorila, odkar se je začela zavedati. Lucija to ve, ni ji težko o tem govoriti. Je pa dolgo koprnela po tem, da bi spoznala svojo biološko mamo. Lani sva ji to tudi omogočila.

Simona: Ko Lucijine biološke mame še nisva poznala, sva ji  težko odgovarjala  na vprašanja. Marsičesa o njej namreč nisva vedela. Skušala pa sva ji na pozitiven način razložiti, zakaj jo je mama pustila. V  smislu, da ni mogla skrbeti za njo, ker je bila še zelo mlada. Lucija je imela svoje obdobje, ko jo je kar naprej zanimalo: Kdo je moja biološka mama? In kdo je ata? Povsod je imela napisano: „Jaz hočem spoznati pravo družino.“ Zanimalo jo je, kako izgleda njena mama, zakaj jo je oddala? Čez nekaj časa sva prepoznala, da je že čas, da ji to lahko omogočiva. Sedaj je glede tega veliko bolj pomirjena.

Kaj posebno zaznamuje vajino vzgojo?

Simona: Že ko sva Lucijo posvojila kot dojenčico, sva se zavedala, da bo v puberteti gotovo  zanimivo. Že tako ali tako so takrat otrokom starši najslabši na svetu, tako pa, ko imajo še en zasilni izhod in ti rečejo, pa saj ti nisi moj pravi starš… Zavedati se moraš, da je včasih malo bolj pestro glede tega. Vseeno pa gre. Vsi skupaj se vsak dan znova trudimo.

Simon: Včasih je potrebno biti pripravljen na kakšne nizke udarce. Glede vrednot, ki jih želiva posredovati Luciji, pa meni najprej pride na misel vera in spoštovanje. Tudi midva svoj zakon gradiva na veri.

Kaj bi na podlagi vajinih izkušenj sporočila ljudem, ki ne poznajo dobro posvojitve?

Simona: Zdi se mi, da je dobra stvar, če imaš možnost, da nekoga posvojiš, čeprav to ni kar samoumevno, da boš dobil otroka. In če posvojiš,  je dobro, da se z otrokom čim bolj odprto pogovarjaš o posvojitvi.  Zelo dobro bi se mi zdelo tudi, da bi se kakšna mamica več, ki ne more obdržati otroka, odločila, da ga odda v posvojitev. Tako bi še kakšen otrok več imel priložnost za dobro življenje.

Simon: Jaz bi povedal še to, da je v mogoče današnjem času v medijih preveč tega, kako slavne osebe posvajajo otroke. Potem izgleda, kot da je to kot neka trgovina, kot bi šel po otroka v veleblagovnico.  V resnici pa je zelo težko sploh dobiti otroka v posvojitev. Meni se zdi, da če se nekdo za to odloči, mora biti to srčna odločitev. Za to se moraš res zavestno odločiti in tudi delati na tem. Ker to ni lahka stvar, da otroka res sprejmeš in vzgajaš. Je pa po drugi strani najlepša stvar, ki se ti lahko zgodi v življenju.

Foto: osebni arhiv družine Špital

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja