Foto: fma.siSestra Jožica Merlak je diplomirana vzgojiteljica, ki svoj poklic opravlja že skoraj 30 let. Prihaja iz Podlipe pri Vrhniki, vendar je večji del svojega življenja kot vzgojiteljica in redovnica preživela v Prekmurju. Pripada skupnosti Hčera Marije Pomočnice, ki je v Murski Soboti pomagala pri ustanovitvi katoliškega vrtca Lavra. S. Jožica je po večdesetletnih izkušnjah dela s predšolskimi otroki danes ravnateljica omenjenega vrtca v Murski Soboti.
Za portal Iskreni nam je približala otrokov notranji svet; kako otrok doživlja sebe, svoj spol in spol drugega, na kakšen način tke prve stike s svojimi sovrstniki in kako razume svojo družino. Iskreno nam je spregovorila tudi o tem, kaj predšolskega otroka v določenem razvojnem obdobju zanima in kaj se mu odgovori, ko sprašuje, kako nastane dojenček.
Sestra Jožica, z otroki ste praktično vsaki dan. Kako majhen otrok razume samega sebe?
Več pozitivnih izkušenj ima v primarni družini, bolj pogumno se lahko vključuje v zunanji svet.
To je velika skrivnost, ki jo lahko delno odkrivamo in slutimo, nikoli pa je ne moremo res v polnosti razumeti. Vsako človeško bitje, ko je spočeto v telesu svoje mame, je osebnost zase, a je popolnoma odvisno od nje. Od mame dobiva hrano, kisik, toplino, ljubezen – vse, kar potrebuje za rast in razvoj. Otrok srka vase tudi njeno počutje in razpoloženje. Tudi potem, ko se rodi in vstopi v zunanji svet, še vedno sebe doživlja kot del nje in se ne zaveda svoje identitete kot bitja. Njegov svet je njegova mama. Tudi čustva, ki jih doživlja, zrcali v njej. Če je mama zadovoljna in umirjena, bo tak tudi otrok. Če se bo otrok česa prestrašil ali bo čutil bolečino, ga bo mama lahko umirila, potolažila, mu dala čutiti varnost in bližino. Zato je zelo pomembno, da je mama zaščitena s strani svojega moža, s strani očeta tega otroka. Ona vso energijo materinske ljubezni usmerja v otroka in zato potrebuje nekoga, ki bo zanjo poskrbel, da se bo počutila preskrbljeno, ljubljeno in varno. Zato je v prvih mesecih in letih družina kot osnova celica izjemnega pomena za zdrav otrokov razvoj. Če pa je mama preobremenjen in mora sama skrbeti zase in za otroka, je to zanjo tako breme, ki ga nezavedno prenese na svojega otroka. Otrok bo čutil njeno zaskrbljenost: življenjska zaskrbljenost in negotovost mu bosta ostala v podzavesti.
Znotraj tega varnega okolja pa se otrok srečuje z ožjimi sorodniki: z očetom, sorojenci, babico, dedkom, strici in tetami. Bolj zaupljivi in bogati so odnosi v razširjeni družini, bolj si otroka “podajajo iz rok v roke”. Vsak ga želi malo pocrkljati. Mama je včasih lahko preveč zaščitniška do otroka. To je položeno v našo naravo, Bog nas je tako ustvaril, da bi bilo za otroka res poskrbljeno. Zato je potrebno, da so mame pozorne, da ne bi bile posesivne do otroka. Naj ga sproščeno izročijo prijateljicam, prijateljem, družinskim kolegom, svojim staršem, moževim staršem, starejšim sorojencem. Kolikor širši krog ima otrok okoli sebe, toliko lažje bo začel to okolje sprejemati za svoje in počasi razumevati, da je njegova mama oseba zase in da je on oseba zase, ki je lahko v interakciji tudi z drugimi osebami. Že od vsega začetka je zelo pomembno, da otrok doživlja te fizične kontakte, da je deležen neverbalne komunikacije drugih – njihove mimike obraza, smehljajev, prilagoditve tona glasu. Razumevanje sebe in drugih je za otroka cel proces. Je dolg in zelo lep proces, če je okolje ljubeče in sprejemajoče. Starejši ko je, bolj samostojno vstopa v odnos z drugimi. Več pozitivnih izkušenj ima v primarni družini, bolj pogumno se lahko vključuje v zunanji svet.
Kdaj se pa otrok začne zavedati svojega spola – da je fantek ali punčka?
Spol je zanj samo beseda, ki označuje določeno izoblikovanost telesa.
To se običajno zgodi, ko začne opažati razlike na oblikovanosti telesa. Ugotovijo, da so dečki oblikovani drugače kot deklice in da je ta razlika povezana z izrazom “deček” ali “deklica”. Fantek recimo opazi, da nekaj ima, česar deklica nima, in obratno. Otrok začne razlikovati deklice od dečkov na osnovi telesnih razlik, se pravi biološke danosti spola. To seveda nima nobene povezave s spolno identiteto, ki se razvije šele v puberteti. Predšolski otrok komaj zaznava razlike na zunanjem področju. Spol je zanj samo beseda, ki označuje določeno izoblikovanost telesa. Otrok spoznava moški in ženski spol tudi in predvsem preko informacij iz živalskega sveta. Ko otroku opisujemo, da obstajata petelin in kokoš, mu damo vedeti, da sta si zelo različna, pa vendar gre za isto živalsko vrsto. Otrok na osnovi opazovanja in širjenja besednega zaklada začne dojemati diferenciacijo spolov tako pri živalih kot pri ljudeh. Poleg besed “moški in ženska” spozna tudi besede “samec in samica” in hkrati ugotovi, da imata samo dva osebka različnih spolov lahko potomce.
Majhen otrok spoznava okolje, spoznava svet okoli sebe in s tem tudi sebe kot del tega zunanjega sveta, v katerega je včlenjen z neko funkcijo. “Sem to, kar sem. Že na zunaj izgledam fantek /ali deklica/, torej sem to. To se mi zdi zelo naraven biološki proces spoznavanja in sprejemanja svojega spola.
Pogosto slišimo, da je spol sad socioloških in kulturnih danosti – norm, ki so se oblikovale skozi stoletja in tisočletja. Res obstajajo neki stereotipi, ki jih želimo malo razbijati. Npr.: da morajo fantje biti močni, deklice pa nežne in lepe. A zavedati se moramo, da so se tudi stereotipi razvili na osnovi naravnih danosti. Če vzamemo primer dveh otrok, starih eno leto: sta v plenicah, ne ločita, ali sta fantek ali punčka, vendar bomo lahko opazili, da je večina fantkov te starosti navdušena nad stroji in avtomobili in večina deklic v sebi že čuti željo po ljubkovanju nekih igračk. To je naravna danost, ki je ne moremo izbrisati. Lahko otrokom ponudimo vse igrače, izberejo jih sami in večina je usmerjena tako. Seveda obstajajo izjeme, a izjeme potrjujejo pravila.
Kaj pa že večji otroci? Se kasneje igrajo po skupinah, fantki s fantki in punce s puncami?
Do osnove šole se otroci skupaj igrajo po interesih. Lahko se najde fantek, ki ima zelo rad ljubkovalne igračke ali pa deklica, ki ima zelo rada konstrukcijske materiale, stroje, avtomobile. V vsaki generaciji je nekaj takih primerov. Včasih se tudi ti interesi menjajo. Otrok ima obdobja, ko se bolj igra z bolj »fantovskimi« igračami, čeprav je deklica. Potem ima spet obdobje, ko se igra s tipično dekliškimi igračami. In otroci se družijo glede na interese.
Torej ne toliko po spolu, ampak po interesih?
V vrtcu ni redkost, da obstajajo močna prijateljstva med deklico in dečkom. Hkrati pa čutijo tudi pripadnost svojemu spolu.
Nekje do 4. leta se družijo po interesih. Pogosto pa se ujamejo tudi značajsko. V vrtcu ni redkost, da obstajajo močna prijateljstva med deklico in dečkom. Hkrati pa čutijo tudi pripadnost svojemu spolu. To se močno opazi po 4. letu. Deklica se lahko značajsko ujame z nekim dečkom in obratno. Veliko se skupaj igrata, sta zelo dobra prijatelja, a še vedno bo deček imel določen prostor in čas, ko se bo igral s svojimi kolegi, deklica pa s svojimi. Okrog 4. ali 5. leta se oblikuje tisto tipično »midva sva prijatelja, a jaz imam tudi svoj prostor s kolegi, ki so fantje ali punce s svojimi kolegicami, ki so punce«.
Istočasno se oblikuje tudi naravna sramežljivost. Otrok želi obvarovati svojo intimo. Želi biti sam na stranišču. Ne želi, da je nekdo zraven, ko se preoblači. Zanimajo jih lastni spolni organi in spolni organi drugega spola. To je trenutek, ko otrok potrebuje malo bolj poglobljeno znanje in smo mu dolžni dati informacije, ki jih išče.
Se pravi, med 4. in 6. letom jih začnejo zanimati spolni organi …
Približno. Nekateri zanimanje za spolno področje pokažejo prej, nekateri kasneje, odvisno od njihove dozorelosti, ne samo intelektualne, ampak tudi čustvene in socialne. Nekatere otroke take stvari že zelo zgodaj zanimajo, drugi pa se s tem sploh ne ukvarjajo. Zanimivo je, da se radovednost običajno zbudi, če je mamica noseča. Takrat jih zelo zanima, od kod pride dojenček, kako je ta dojenček prišel v njeno telo, kako se dojenček razvija. Preko informacij, ki jih želi imeti o svojem sorojencu, dobi tudi druge informacije o tem, kako sploh pride do spočetja; da sta potrebna moški in ženska, da lahko imata otroka. In seveda Bog, ki je Stvarnik. Brez Stvarnika ne gre, on da svoj blagoslov in svoj DA življenju.
Na kakšen način pa se otrokom razloži, od kod pridejo dojenčki?
Starši potrebujejo posebno razsvetljenje Svetega Duha. Če si iskreno prizadevajo za dobro otrok, jim je dano v tistem trenutku, ko to potrebujejo.
Lahko podelim svojo izkušnjo. Bila sem stara približno tri leta. Doživela sem že rojstvo svojega bratca, ko sem bila stara eno leto in svoje sestrice pri treh letih. Imeli smo obiske. Pri mizi so bili odrasli ljudje in jaz sem mamo vprašala: “Mama, od kod si ti mene dobila?” Tisti hip mi ni odgovorila, ker je bila vključena v pogovor z odraslimi. Pa sem še jo enkrat vprašala: “Mama, kje si ti mene dobila?” Ker se ni odzvala, sem začela jokati. Odgovorila mi je: “Ti bom kasneje povedala.” Tako me je pomirila. Naslednji dan pa sem svoji teti, ki je bila moja pestrna, vsa srečna povedala: “Jaz pa vem, kje je moja mami mene dobila.” In teta, ki jo je zanimal mamin odgovor, me je vprašala: “Kje?” In jaz kot triletni otrok sem ji povedala: “Ko sta se ati in mami imela najbolj rada, me je Bog dal pod njen srček.” Dogodka se ne spomnim. Zgodbo mi je pripovedovala teta. Tako je bila prevzeta nad maminim odgovorom, da si je dogodek zapomnila. Zelo preprost odgovor, primeren otrokovi zrelosti, hkrati pa biološko in teološko resničen. Če smo starši ali vzgojiteljice tega otroka in ga do obisti poznamo: kakšen je njegov značaj, kako gleda na stvari, kako se razvija, bo odgovor, ki bo primeren njegovi zrelosti, prišel spontano. Do otroka moramo biti spoštljivi, zanj je pomembno, da ne povemo ne preveč, ne premalo in da govorimo resnico. Ni treba govoriti o nobenih štorkljah ali drugih bajkah, ampak resnico, teološko in biološko resnico, ki je otroku primerna. Ne dajemo mu informacij, za katere ni zrel, ampak tiste, ki si jih želi in zanje prosi. Otrok mora dobiti odgovor. Mora dobiti čiste, jasne in spoštljive odgovore. Otrok ima pravico do pravega odgovora. Zato pravim, da je potrebno razsvetljenje Svetega Duha.
Ne dajemo mu informacij, za katere ni zrel, ampak tiste, ki si jih želi in zanje prosi. Otrok mora dobiti odgovor.
Ko bo starejši, bolj zrel, mu spet povemo na način, ki ga bo razumel. Pri spolni vzgoji je vloga staršev ključna. Če starši zatajijo, bo otrok iskal informacije drugod. Če starši res želijo otroka opremiti za življenje, ga bodo znali poučiti. Posredovali mu bodo to veliko vrednoto, ki jo imamo ljudje. Sploh se ne zavedamo, kako veliko dostojanstvo je to, da lahko mož in žena posredujeta, v sodelovanju z Bogom Stvarnikom, življenje novemu bitju. To je sveta stvar. Ko se zavedaš te svetosti, veličine tega dejanja, potem boš znal tudi otrokom povedati tako, kot je prav.
Kako pa predšolski otrok razume družino?
Otrok doživlja kot družino tiste ljudi, ki živijo z njim skupaj in ga imajo radi. Družina so zanj ljudje, s katerimi živi v neki intimni povezanosti. Kdor koli je že to. Ko vprašate majhnega otroka, vam bo za družinskega člana naštel tudi psa in muco. Pa babico in dedka ali strica in teto, ki živijo z njimi. Tudi oni so zanj družina. Enako bo povedal otrok, ki je posvojen.
Ko se v vrtcu pogovarjamo o družini, poskušamo razjasniti sorodstvene odnose: oče, mama, otroci, stari starši, dedek, babica, strici, tete. Že majhen otrok poimenuje sorodnike s temi imeni. A šele po četrtem letu lahko začenja razumevati, da je teta mamina sestra in babica atijeva mama itd. Prej otrok teh struktur ne pozna. Koristno je, če se družina odloči, da svoje člane poimenuje v funkciji otrok.
Kako to mislite?
Mene so doma vedno klicali Joži. Ko pa se nam je rodil prvi nečak, sem za vse v družini postala teta Joži – za brata, za sestro itd. Moja mama, ki je prej vedno bila “mami”, je postala babi, druga babica in dedek “stara mama in stari ata”. Tako so otroci vedeli, o kom govorimo. Vsa poimenovanja med nami smo usmerjali v službo otrok, tako kot naj bi nas otrok poimenoval. Med seboj se nismo več klicali tako kot prej. In to se je zgodilo popolnoma spontano.
V nekaterih družinah se mož in žena še vedno kličeta po imenih, ne ati in mami. Nekateri otroci tudi svoje starše kličejo po imenu. To je njihova odločitev, vendar poimenovanje ne zmanjša njihove odgovornosti. Svojemu otroku niso ne kolegi ne prijatelji. Pred Bogom in zakonom so zanj odgovorni skrbniki, ki imajo neko avtoriteto. In to avtoriteto dejansko imenujemo oče in mama. Ko postaneš oče in mama, imaš določene pristojnosti, določene kompetence, določene Božje darove, pravice in dolžnosti, ki se jim ne moreš izogniti. Če želimo, da se otrok zdravo razvija in odraste, je prav, da to tudi ve. Tudi, če te kliče po imenu. Poslušnost staršem je ena od poti do varnega odraščanja.
Preberite si še 2. del intervjuja, v katerem s. Jožica Merlak govori o tem, kaj za otroka pomeni, če na temo telesnosti in spolnosti ni bil deležen primernih odgovorov ali je bil čemu prehitro izpostavljen (golota, neprimerni prizori), ter kako naj starši odreagirajo na otrokove kletvice ali vulgarne izraze. Dotaknili smo se tudi teme lepote in spoštovanja telesa ter kaj pravzaprav pomeni spoštovati otrokovo zasebnost.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Ne vem, kje bi začela s komentiranjem, ker je toliko vsega v tem intervjuju.
Drugače lahko pohvalim oba intervjuja s s. Jožico, ker je dala veliko iztočnih, kako je otrok svet zase, kako ga starši sprejmemo, da ga vzgojimo in ga potem damo od sebe, da postane samostojen in si ustvari svojo družino, kako je treba na otroka gledati enakovredno, kako ga je treba spoštovati, kako je treba otroke varovati, itd.
Zelo zanimivo mi je, ko nekdo razlaga o svetosti, čistosti, božjem, svetem zakonu, o spolnosti, o ljubljenju, pa tega sam ni doživel. In nikoli ne bo, saj se je zavezal Bogu. Ali pa je morda to doživel, pa je izkusil kaj slabega, mogoče je bil v tabujih vzgojen, mogoče se boji nasprotnega spola, mogoče je nesamozavesten, sramežljiv itd. Kako je potem tako prepričan, kaj je seks, spolni odnos itd.? To mi je bilo vedno vprašanje, iz kakšnega vzgiba se nekdo odloči za odrekanje spolnosti, za celibat, če je to proti naravi, ampak potem pa s. Jožica govori, kako je odnos med ženo in možem svet, božji, da je namen zakona imeti otroke itd. Res me zanima, kako s. Jožica sebe dojema, ker spolnost je del vsakega izmed nas. Golota nas spremlja od rojstva naprej, zato ne vem, zakaj bi golota v domačem okolju predstavljala problem. V obeh intervjujih s s. Jožico me moti to poudarjanje katolištva, Boga pri spolnosti, otrocih itd. kot da smo na svetu samo katoličani in samo katoličani naj bi imeli lepo spolnost. Malo morgen. Če nas je narava obdarila s spolnostjo, zakaj se potem nekateri odločijo, da tega ne bodo prakticirali? To bi morala s. Jožica tudi povedati v intervjuju, ker mi nekako ne gre skupaj, da zna toliko povedati o spolnosti, sama pa je ne prakticira, oziroma ni ničesar takega doživela, da bi vedela, o čem je sploh govora.
Sedaj bom jaz najprej povedala svojo izkušnjo. Vzgojena sem bila v strogi katoliški družini z veliko nasilja, takega in drugačnega. Pogovora o različnih čustvih ni bilo, vse je bilo tabu tema, od smrti, do seksa, do menstruacije, do odnosa do sebe in drugih. Kaj mislite, da se je z mano dogajalo v najstništvu in potem naprej. Bila sem zelo tiha, sramežljiva, nisem se znala pogovarjati s fanti, zanimali so me, bila sem zaljubljena. Ko sem imela prvega fanta (spoznala sem ga pri 19.letih), sem se samo banalne stvari pogovarjala z njim, vem da sva si bila všeč, vendar zaradi te preklete vzgoje, da je treba počakati do poroke, da je seks grd, da ženska ne sme imeti več spolnih izkušenj, da moški samo izkoristijo itd. me je bilo tako strah. Zdaj si pa predstavljajte, kaj si je mislil moj prvi fant o tem. Hvala Bogu je bil potrpežljiv in po dveh letih, ko sva hodila, sva prvič seksala. Takrat sem se malo manj bala “božje kazni” za to, ker sem seksala pred poroko. Zanimivo, nič se mi ni hudega zgodilo, nisem imela slabe izkušnje itd. Nič kaj takega ni bilo. Zakaj potem takšen strah? Zaradi vzgoje, kaj pa drugega. Nas je bilo pet otrok, čisto prestrašenih, ker smo bili nevedni. V šoli sem izvedela vse o menstruaciji, o odnosu do sebe – kje pa. Takrat ni bilo toliko znanja kot sedaj. In potem se nisem znala postaviti zase v kakšni situaciji, velikokrat sem bila nadlegovana s strani mnogo moških – na delovnih mestih, na ulici, avtobusu, vlaku itd. In spet nisem imela besed, kako bi se ubranila.
Kaj bi s. Jožica rekla na to? To kar ona verjame, je že davno preživeto.
Imela sem nekaj vmesnih vez, ki niso bile resne, ja šlo je za to, da z nikomer nisem mogla biti, saj nisem imela besed, nisem se znala obnašati do fantov, moških, bila sem zelo sramežljiva, nisem se znala pogovarjati. Kdo bi me takšno imel? Iskala sem ljubezen, to vem. Saj pri meni ni nikoli šlo samo za to, da bi uživala v seksu, seveda je najprej pomemben odnos, ampak ko se dva ujameta v seksu, je tudi to čudovito. In s. Jožica govori v intervjuju, da je “seksanje” grdo. AMpak do tega bom še prišla.
No ko sem spoznala sedanjega partnerja, s katerim imam tudi otroka, 8-letnega sina, mi je skoraj postavil ultimat. On ali pa bom še naprej osamljena, sramežljiva, v tabu temah, nezgovorna in sama. On mi je pokazal pot, da sem odstranila svojo sramežljivost. Z njim sem šla na nudistično plažo. In ne boste verjeli, počutila sem se fantastično. Od takrat naprej nisem imela več občutka sramu. Zaživela sem. On me je začel učiti vsega, vse besede, ki se uporabljajo v spolnosti, lepe in grde, od spolnih organov naprej. A ni zanimivo, moj fant mi je moral povedati to, kar bi me morala starša naučiti. Pa da ne boste mislili. Starša sta bila hinavska, mi nismo smeli gledati kakšnega ljubezenskega filma na tvju ko smo bili mlajši, oče je kar ugasnil televizijo. Onadva pa sta imela po predalih revijo Vroči kaj. Če to ni hinavsko!
Torej s partnerjem sva nekako prebrodila vse stiske, padce, ker sem veliko morala delati na sebi, da sem se osvobodila travm in vzgoje iz otroštva. Z njim sem potem zaživela tudi kot ženska, da sem se začela imeti rada, da sem imela rada svoje telo, svojo menstruacijo, svoje obline, svoje spolne organe. In ko sva se pogovarjala o otrocih, sva si obljubila, da bova pri vzgoji sproščena, da bova otroku povedala, tako kot je, iskreno, ne pa da bi olepševala ali pa zavijala v celofan stvari kot npr. otroka prinese štorklja…
Zdaj bom še pokomentirala nekatere dele intervjuja, ki so mi zelo pomembni za razjasnitev. Sama se namreč že od srednje šole ukvarjam z delom z otroki, mladostniki, ženskami, večinoma iz ranljivih skupin, ki so pogosto žrtve nasilja, tudi spolnih zlorab itd.
Moti me to, da s. Jožica govori samo o ženi in možu kot zakoncema, kamor se rodi otrok. Na žalost so tudi razširjene družine, enostarševske družine in ostale (rejniške in posvojiteljske), kjer so tudi otroci, ki pridejo v te družine na tak ali drugačen način, pa jim to ni matična družina. Nehajmo se že enkrat v 21. stoletju sprenevedati. Družin je veliko vrst in nehajmo se delati, kot da drugih družin ni. Dejstva kažejo, da so pač družine, ki bi nastale samo zaradi tega, da sta dva skupaj kot zakonca, da bosta delala otroke “kolikor jih bo Bog dal”, preživete.
“Preko informacij, ki jih želi imeti o svojem sorojencu, dobi tudi druge informacije o tem, kako sploh pride do spočetja; da sta potrebna moški in ženska, da lahko imata otroka. In seveda Bog, ki je Stvarnik. Brez Stvarnika ne gre, on da svoj blagoslov in svoj DA življenju.” – po naravni poti sta seveda potrebna moški in ženska, ampak seveda je treba vedeti, da je veliko otrok že sedaj spočetih in rojenih s pomočjo biomedicinske pomoči, potem je tu nadomestno materinstvo (sicer upam da še ne v Sloveniji), in pač tudi o tem se je treba pogovarjati, ne pa se delati, da tega ni. Kako bo na to temo odgovorila s. JOžica?
“Starši potrebujejo posebno razsvetljenje Svetega Duha.” – prosim lepo, kaj boste odgovorili tistim, ki niso katoličani in vsi ostali?
“Ko sta se ati in mami imela najbolj rada, me je Bog dal pod njen srček.” – uh, tole je isto, kot pa to, da je otroka prinesla štorklja, ali nekaj o čebelicah, itd. S. Jožica hkrati govori da moramo biti spoštljivi do otrok, po drugi strani jim pa cukramo situacijo s temi osladnimi besedami. Otroci so že z rojstvom zelo pametni, spremljam otroke zelo veliko, tako da so izredno inteligentni. Zato nam ne bodo verjeli o nekih pravljicah in bajkah.
“Ko se v vrtcu pogovarjamo o družini, poskušamo razjasniti sorodstvene odnose: oče, mama, otroci, stari starši, dedek, babica, strici, tete. Že majhen otrok poimenuje sorodnike s temi imeni. A šele po četrtem letu lahko začenja razumevati, da je teta mamina sestra in babica atijeva mama itd.” – spet neka idila, kako bi moralo biti, pa nikoli ni bilo. Tak besednjak uporablja tudi Aleš Primc in njegovo gibanje, ki nima nobenega stika z realnostjo. Kaj pa vse druge družine, jih ni ali kako? Kako pa tistim odgovarjate glede sorodstvenih odnosov?
“Poslušnost staršem je ena od poti do varnega odraščanja.” – le kaj bi to pomenilo, zame nič dobrega. Zame je otrok enakovreden, zame je spoštovanja vreden. Jaz svojega sina že od rojstva vzgajam, da bo pogumen, da bo drugačen od ostalih, da ga ne bo sram, da mu ne bo nerodno. Mi na primer smo velikokrat v stanovanju goli. Moj sin je že pri 4. letih vedel za vse spolne organe, vedel je, kako nastanejo otroci, vse sva mu obrazložila s pomočjo slikic in knjigic. Vse to ga je izredno zanimalo. NIma nikakršnega strahu pred lulikami, lulčki in ostalimi besedami. Pozna lepe besede za spolnost in tudi manj lepe in tudi obrazložila sva mu, kdo govori grde besede. Povedala sva mu tudi, kaj je lepa spolnost, kaj je dober odnos med dvema partnerjema.
Kar je najbolj pomembno je, da se starši ne bojimo spregovoriti z otroki o spolnosti in o ostalih težkih temah. Če bo otrok v družini to osvojil, se bo znal ubraniti grdega odnosa do spolnosti v družbi. Torej zakaj bi mu olepševala stvari. Moj sin pri 8. letih več razume kot marskikateri odrasel človek.
In zapomnite si, kaj je najbolj pomembno, da se otroka nauči, je da se zna postaviti zase, da bo pogumen, da ne bo boječ, da ne bo ponižen, poslušen, da ne bo prilagodljiv, da ne bo tih, da ne bo sramežljiv. Ker ranljivi otroci in mladostniki so tarče za vse, ki manipulirajo, ki ustrahujejo, ki zlorabljajo otroke – pa naj si bo to v družini, cerkvi, šoli, na treningih in drugod. Večina tistih, ki zlorablja, zlorabi zaupanje otroka in mu naprti krivdo za dogajanje. To pa je skrajno nedopustno in je največji zločin.
Zato sem razočarana, da s. JOžica o tem ni spregovorila nobene besede. Ker če je otrok opremljen s pogumom in da se zna postaviti zase, mu ne bo hudega, bo sproščeno vstopal v odnose in bo opazil, kdo bi mu škodoval.