S. Jožica Merlak: Otrok ima zasebnost, v katero nima nihče pravice posegati (2. del)

Vir: Shutterstock

S. Jožica Merlak, ravnateljica katoliškega vrtca Lavra v Murski Soboti, je redovnica in vzgojiteljica, ki je preko večdesetletnega dela z otroki dodobra spoznala njihovo dušo. V intervjuju, ki smo ga objavili včeraj, nam je na srčen in globok način spregovorila o tem, kako otrok doživlja sebe, svoj spol, svoje bližnje in svoje vrstnike, pa tudi o tem, kako otroku odgovoriti, ko sprašuje stvari, na katere starši večkrat niso dobro pripravljeni (recimo, od kod pridejo dojenčki).

V drugem del intervjuja nam je spregovorila o tem, kaj za otroka pomeni, če na temo telesnosti in spolnosti ni bil deležen primernih odgovorov ali je bil čemu prehitro izpostavljen – goloti, neprimernim prizorom, vulgarnim izrazom. Dotaknili pa smo se tudi teme lepote in spoštovanja telesa ter kaj pravzaprav pomeni spoštovati otrokovo zasebnost. 

V prvem delu intervjuja ste na čudovit način opisali, kako otroku razložiti, kako so prišli na svet. Kaj pa, če je otrok v zvezi s tem bil deležen vsega prej kot primernih odgovorov – je videl ali slišal stvari, ki so bile zanj preveč nazorne? Kaj to zanj pomeni?

Tega ne moremo vedeti. Vsaka stvar se vpiše globoko v otrokovo dušo ter v otrokovo podzavest (psiho) in zagotovo imajo take stvari posledice, ki pa se ne vidijo takoj, ker se bo otrok spolno razvil šele čez 10 let. Posledice se bodo pokazale, ko si bo želel ustvariti družino. Ko si bo želel vzpostaviti odnos z osebo drugega spola, nek ljubeči trajni odnos, ki bi bil varno gnezdo za otroke, za njihovo odraščanje, bo naletel na težave na osnovi tega, kar je mogoče doživel, videl, izkusil v otroštvu.

Vprašanje je, koliko je bilo tukaj nepravilnosti, koliko načrtne zlorabe, koliko nenamerne zlorabe. Moje mnenje je, da informiranje otroka o stvareh, za katere ni zrel, dejansko lahko imenujemo zloraba. Kot lahko imenujemo zloraba, če otroku pokažemo nek nasilen vojaški film. To ima na njega definitivno trajne posledice. Otrok za takšne prizore ni zrel in to je zloraba. Podobno se lahko zgodi zloraba tudi na spolnem področju, saj se dotika najbolj svete intime človeka. Prepričana sem, da bodo starši, ki se zavedajo svetosti zakona, svetosti tega, da lahko ljudje sodelujemo z Bogom pri stvarjenju novega bitja, otroka primerno zaščitili, tudi če se bo v zunanjem okolju srečal z neprimernimi vsebinami.

Kako pa otroku, ki je nekaj neprimernega že videl, potem to razložiti?

Nadaljevala sem: ‘Seksanje’ je grda beseda za najlepšo stvar, ki jo imamo ljudje. Pravi izraz, če to res lepo delaš, je ljubljenje.

Spomnim se primera iz vrtca, ko sta nekega dne dve deklici zagrnili zavese v kotičku, se nekaj valjali, mečkali med seboj in se hihitali. Pa sem ju vprašala: »Kaj pa vidve delata?« In ena od njiju je odgovorila: »Midve pa seksava«. Stari sta bili štiri leta. Vprašala sem: »Kaj pa to je?« Ena od njiju je odgovorila: »Ja, ne vem, to sem videla po televiziji.« Rekla sem jima, da jima bom kasneje razložila, ker smo se ravno odpravljali ven.

Kasneje sem ju posebej poklicala in smo se pogovarjale. Vprašala sem ju, če vesta, kaj to je in sta se samo hihitali. Vedeli sta, da bi to naj počela moški in ženska in ne deklice med seboj, ampak onidve sta to pač poskusili, kako se to počne. Kar oblečeni. Želela sem jima pojasniti, da prizor, ki ga je ena od njiju videla po televiziji, in beseda, ki jo je uporabila, nista spoštljiva do spolnosti; spolnost sama pa je nekaj svetega in velikega. Poskusila sem s primerjavo s področja prehranjevanja, ki je biološka potreba človeka (za ohranjanje osebnega življenja) – podobno kakor spolni nagon (za ohranjanje življenja vrste). Spregovorila sem približno takole: “Vsak človek potrebuje hrano. In ko jemo, lahko jemo spoštljivo, lepo, urejeno; lahko pa packamo, hrano mečemo stran, se nad hrano zmrdujemo, lahko se nažiramo, žremo in ne jemo. Kaj je lepše in bolj pravilno: če jemo ali če žremo?” Seveda sta takoj rekli, da je lepše, če jemo lepo in da nočeta žreti. Nadaljevala sem: “Seksanje« je grda beseda za najlepšo stvar, ki jo imamo ljudje. Pravi izraz, če to res lepo delaš, je ljubljenje. Ko se spoznata dva odrasla moški in ženska in se imata res rada, se poročita. Želita imeti tudi otroke. Na poseben način se objemata, da potem dobita otročička. Temu lahko rečemo, da se ljubita ali tudi spolni odnos. In to je nekaj tako velikega in lepega, da je treba čuvati. Dobiti otročička: to je najbolj sveta stvar, kar jih je na svetu. To je treba zelo čuvati do takrat, ko boš velika in boš srečala pravega fanta, ki bo lahko tvoj mož in očka tvojih otrok. To se zgodi, ko sta sama, ko se imata zelo rada. Nekateri pa to delajo na grd način in potem rečejo, da seksajo.”

In sta poslušali?

Poslušali sta in kimali. Počutili sta se pomembni in slišani, ker sem z njima govorila na samem. Pogovor sta zelo lepo sprejeli, dobili sta odgovor na vprašanje, ki sta ga zastavili s svojim obnašanjem. Od takrat sta bili zelo spoštljivi do takih tem, saj sem jima dala prave informacije. Razumeli sta. Razložila sem jima tudi, zakaj želimo biti sami, ko gremo na stranišče. Ne želimo, da nas drugi gledajo. Sramežljivost je namenjena temu, da intimo čuvamo za svojega moža, ženo.

Ko je resnica povedana skupaj z lepoto, je to za otroka zelo navdušujoče, mar ne?!

Dejansko sta bili navdušeni. Kar sta slišali, sta doživeli kot ‘sveto skrivnost’. ‘Midve sedaj nekaj veva, kar drugi ne.’ Preprosto sem jima razložila: Vidve sta nekaj že videli in slišali, zato bi vama rada o tem nekaj povedala. Drugih to sedaj ne zanima.

Otrok je preko vedenja, ki je na prvi pogled zgledalo nenavadno, prosil za informacije. Svoje vprašanje je izražal neverbalno in jaz sem mu poskušala dati odgovor, primeren njegovi starosti.

Otroci iz vrtca velikokrat prinesejo tudi raznorazne vulgarne izraze, rime o spolnosti ipd. Kako naj starš odreagira na to, kar od otroka sliši?

Tudi, če se ne bo zmogel umakniti, bo iz tega, kar ste mu povedali, vedel, da znotraj vaše družine vulgarnega govora ne tolerirate in da ga tudi ne bo uporabljal.

Otrokom je treba pojasniti, kaj to pomeni. In podobno, kot sem prej razlagala: “Glej, mi temu rečemo spoštljivo takole, mi to spoštujemo. Spolne organe boš uporabljal, ko boš odrasel, da boš lahko imel otroke. Zato o njih ne boš govoril grdo. In če koga slišiš, da tako govori, mu povej, da to ni primerno govorjenje in da ti ne boš tako govoril.” Če seveda otrok zmore toliko poguma. Če se ne zmore zoperstaviti vrstnikom, naj se umakne. Tudi, če se ne bo zmogel umakniti, bo iz tega, kar ste mu povedali, vedel, da znotraj vaše družine vulgarnega govora ne tolerirate in da ga tudi ne bo uporabljal. Pomembno je, da mu povemo, kako se spolni organi pravilno in spoštljivo poimenujejo in da nam ni všeč, da bi kdo o spolnih organih grdo govoril. Gre za organe, ki jih bo uporabljal, ko boš odrasel, da bo postal ati ali mama. In ne dovolimo, da o tem govorimo žaljivo. Ko z otrokom spregovorimo na tak način, bo začutil, da ga spoštujemo in mu zaupamo. Zato bo tudi on postal spoštljiv in zaupljiv v pogovorih na to temo.

V vaših odgovorih je veliko dostojanstva …

Ni rešitev v tem, da rečemo: “To je grdo, tega na smeš.” Vedeti moramo, da otroka te stvari zanimajo. On potrebuje odgovore. In če mi pojasnimo, zakaj je neko vedenje ali govorjenje grdo, potem on grdega ne bo hotel. Vsak otrok hoče lepoto. V bistvu vsak človek hoče lepoto. In tisti, ki otrokom prinesejo vulgarnost, te lepote niso bili deležni. Bili so zelo prikrajšani. Mi pa našim otrokom želimo, da bi bili deležni lepote, ki jo je Bog položil v nas.

Kako pa naj otroka vzgajamo, da bo otrok spoštljiv do svojega telesa in do telesa drugega?

Ženska, ki je res lepa, se ne bo brez potrebe razgalila. Čuvala bo svojo lepoto.

Bog nas je ustvaril in mi čuvamo svoje telo, ga spoštujemo in ga lepo poimenujemo. Jaz mislim, da je prav, da otrok do osnove šole ve poimenovati vsak del svojega telesa. Tako kot ve poimenovati uho, nos, oko. Ne vem, koliko otrok zna poimenovati, na primer: veke, ličnice, ali pokazati, kje je teme. Enako bi moral znati poimenovati ženske prsi. Zakaj ne bi smeli slišati lepega izraza kot so “dojke”? Beseda “dojke” pove, čemu so namenjene, dojijo otročička. Otrokom pojasnimo, da si jih ženske rade zaščitijo tudi zato, da jih zavarujejo za svoje otroke. Ženska, ki je res lepa, se ne bo brez potrebe razgalila. Čuvala bo svojo lepoto. Če je ljubljena, ne bo na nezdrav način iskala potrditve. Skratka, to so izrazi, ki naj bi jih otroci slišali, a spoštljivo. In ko prinesejo domov nespoštljive izraze, se jih lepo korigira: “Glej, pri nas se o tem tako ne bo govorilo. Mi temu delu telesa spoštljivo rečemo takole …”.

V ospredje torej spet prihaja lepota …

Otroku je dojenje nekaj zelo lepega. Če imate domače živali, psičko ali pa muco, tudi ona doji svoje otročičke; to je nekaj zelo naravnega. Dojenje ni tako intimno kot so spolni organi ali pa spolni odnos. Tukaj bi jaz bila zelo odprta. Kar ne pomeni, da se po stanovanju hodi razgaljeni. Povsem naravno je, da mamica doji dojenčka poleg sorojencev. V vrtcu se večkrat zgodi, da mamice podojijo otroka, ko pridejo po njega ali ko imamo roditeljski sestanek in imajo dojenčka s seboj. Če je katera v zadregi, jo vzgojiteljice pomirimo in ji zagotovimo, da se lahko čuti svobodno. Dojenje je nekaj tako naravnega, spontanega, samo po sebi umevnega, da ni nobenega razloga, da bi morali žaljivo ali posmehljivo govoriti o tem delu telesa.

Kako pa spoštovati otrokovo zasebnost?

Otrok nam ne pripada, ampak mi pripadamo otroku.

Zasebnost otroka moramo gledati zelo široko. Prva stvar, ki bi jo rada poudarila je, da nam otrok ne pripada, ampak da mi pripadamo otroku. Otrok je oseba zase. In Bog ga ni ustvaril za nas, za potešitev naših potreb. Ko imamo svojega otroka, ga nismo rodili zase, ampak smo ga rodili za njegovega moža ali ženo in za njegove otroke, za tiste, za katere se bo on daroval. Bog nas je namenil temu otroku in nam je dal življenjsko nalogo, da skrbimo zanj, da bo odrastel in bo sposoben skrbeti za druge. Življenje teče naprej, ne nazaj. In to definitivno potegne za seboj, da ima otrok zasebnost, v katero nima nihče pravice posegati. Ne samo zasebnost na spolnem področju, tudi zasebnost, ko se bo odločal za svoj življenjski poklic, ko se bo odločal za svojega življenjskega sopotnika, ko se bo odločal, koliko otrok bo imel. To so odločitve, v katere velikokrat njegovi skrbniki, vzgojitelji, starši preveč radi posegamo. To je njegova zasebnost. To je njegovo življenjsko poslanstvo. Bog, ko ga je ustvaril, mu je dal posebno življenjsko poslanstvo, ki ga mi ne poznamo. Poznamo samo svoje poslanstvo in to je, da za tega otroka poskrbimo, da mu pomagamo razviti vse talente in mu pomagamo, da on odkrije svoje poslanstvo. Tega mi ne moremo narediti namesto njega. To se mi zdi res osnova.

Kaj pa, kar se tiče spoštovanja njegove telesnosti?

Ko otrok pokaže potrebo po intimi, mu jo je treba omogočiti.

Kar se pa tiče področja spolne intime; ta se razvije, ko otrok postane samostojen. Ko otrok ne uporablja več plenic, ko si je sam sposoben obrisati ritko, potem si začne počasi želeti, da bi bil na stranišču sam. Ne želi, da bi kdo bil zraven. In ko se je sposoben sam umiti in obrisati, si želi, da bi se kopal ali tuširal sam. V skladu s svojo zrelostjo si tudi želi te spolne intime. Postane sramežljiv in se prične malo skrivati, ko se preoblači. To hitro opazimo. Pri nekaterih otrocih je sramežljivost bolj izrazita, pri drugih manj. Ko otrok pokaže potrebo po intimi, mu jo je treba omogočiti.

Tukaj bi izpostavila težavo nekaterih športnih klubov, ko se po intenzivnih treningih na koncu tuširajo in intima ni zagotovljena. Nekaterim otrokom se je težko na to privaditi. Težko je predvsem najstnikom, ko se začne njihovo telo spreminjati. V igri so še hormonske spremembe, ki vplivajo na njihova čustva. To je zelo težavno obdobje, ko otrok res potrebuje večjo zaščito svoje intime. Otrok spolno že dozoreva, ni pa še socialno zrel, da bi si ustvaril družino in je prav, da je sramežljiv. Hkrati pa ne želi več v svoji intimi biti izpostavljen svojim staršem, pa tudi v svojem odločanju ne. Postane malo uporniški, svojeglav, odrašča. In prav je tako.

Dovoliti otroku, da je drugačen, kot bi ga ti hotel imeti, ni samo po sebi umevno.

Otroku moramo zagotoviti zaščito intime, ko gre na stranišče, pri umivanju. To je osnovno spoštovanje človeka. Ampak hkrati tudi ne brskamo po njegovih zapiskih, po njegovih dnevnikih, ne odpiramo njegove pošte. Tudi to je intima. Ko otrok začne odkrivati svoja čustva svojim prijateljem ali svojim kolegom … Prav je, da skrbimo, da ima dobro družbo, v njegovo intimo pa ne posegamo.

Spoštovanje osebe v najstniških letih pride zelo do izraza, začne pa se že pri majhnem otroku. Dovoliti otroku, da je drugačen, kot bi ga ti hotel imeti, ni samo po sebi umevno. To je velik izziv za starše, velik izziv za nesebično ljubezen. Ampak to je ljubezen.