Rešnje telo in kri – praznik oprijemljivega Boga

Vir: Pixabay

Praznik sv. rešnjega telesa in krvi je praznik, ki ga pravzaprav praznujemo vsakič, ko se daruje maša. Posebno mesto ima tudi veliki četrtek, ko se spominjamo prve sv. evharistije. Pa vendar je dobilo Jezusovo telo v kruhu in vinu tudi prav svoj dan. Jezus je po deklici, redovnici, mistikinji sv. Julijani, ki je živela v 12. in 13. stoletju, pokazal, da želi imeti še ta praznik. Nekateri ga poznamo pod besedo »telovo« in v spomin nam pridejo procesije z monštranco v kateri je hostija, blagoslavljanje na vse štiri strani sveta in posipanje cvetk. Kaj pa je pravzaprav bistvo praznika?

Bog, ki je hotel čisto konkretno med nami ostati za vedno

Meni praznik sv. rešnjega telesa in krvi govori o konkretnosti naše vere in našega Boga. Naš Bog ni le bog besed, misli in resnic, prepričanj … Postal je konkreten človek. Iz mesa in krvi. Ki je hodil po zemlji, ki je jedel in pil. Ki je govoril, se ljudi dotikal, jim dovolil, da se oni dotaknejo njega. Bog, ki je ljubil konkretno s čustvi, v besedah in dejanjih. In skozi trpljenje. Ki je šel v nebesa. Ne le kot nevidna duša. Šel je v nebo s telesom in tudi za naše telo ima enak načrt.

In ta Bog je hotel na konkreten oprijemljiv način ostati med nami za vedno. Ko je razlomil kruh in podal vino je rekel, da je to njegovo telo. In njegova kri. Ne samo simbolično, kot bi na primer rekli: predstavljajte si, da je tako. Ko je tako rekel, je tako bilo. Ko to reče, tako je. Tudi danes. Po duhovniku pri vsaki sv. maši. Resničen je!

Združeni v Ljubezni

Včasih kdo reče, da za povezanost z Bogom ne potrebuje evharistije. Da je v redu, če se pogovarja z njim v svoji sobi in v naravi, kaj prebere, posluša pesmi, na svoj način. Dobro. Pač za enkrat sta si toliko blizu. Ostajata na tej pogovorni ravni. Mogoče oziroma verjetno za začetek dovolj. Ampak naš Bog gre dlje. S svojimi učenci se je tri leta pogovarjal in družil. Potem pa jim je dal jesti samega sebe. Dal jim je svoje življenje. In prav tako ga daje nam danes. Tako nas ljubi, da želi, da ga použijemo, zaužijemo, da se združimo z njim.

Sveta evharistija je zakrament, kot je zakrament sv. zakon. Fant in dekle se na začetku pogovarjata, si dopisujeta, hodita v naravo, poslušata glasbo … A bližje kot sta si, bolj ju vleče, da se še bolj povežeta. Združita. Tudi telesno. Tako si združenja z nami želi naš Bog. Želi biti eno z nami. Za to je izbral pot evharistije, postal je hrana za nas.

Evharistija je bistvo

Kaj pomeni evharistija meni kot sestri? Bistvo. Edini, s katerim imam intimen, globok in stalen odnos, je Bog. Vse drugo se spreminja in menjuje. Mogoče še kakšnega človeka včasih pustim blizu, imam sestre, prijatelje … A z nikomer drugim nisem združena. Moja intima je rezervirana za Boga. Če se kdo drug premočno vriva v to področje, molim zanj in za svojo svobodo toliko časa, da je moje srce spet na pravem mestu. Iz Božje ljubezni živim in iz Njegove ljubezni imam lahko rada druge. In tako ne bi mogla preživeti, če bi bila ta ljubezen samo filozofska. Če bi bile to neke lepe misli, besede, občutki. Potrebujem konkretnost. Telesno združenje z Drugim. In to je zame evharistija.

Ko je bil proglašen praznik sv. rešnjega telesa in krvi, leta 1264, je papež Urban IV. prosil sv. Tomaža Akvinskega, da napiše pesem za bogoslužje. Tomaž, veliki filozof, ki je poznal vso modrost takratnega časa in spisal neverjetno število knjig, je navsezadnje pokleknil pred to veliko Skrivnostjo, ki je z razumom ni mogoče razumeti. Mogoče jo je le okusiti, vstopiti vanjo in se ji prepustiti. Zapustil nam je čudovito pesem, ki govori o tem: