V zadnjih dneh se o posegu CSD-ja, ki je povsem razbil družino Šavli, v medijih in družabnih omrežjih na široko razpreda. Na dogajanje se v pregretem ozračju gleda izrazito navijaško. Zato bi rad opozoril na nekaj spregledanih vidikov.
Verska fanatičnost ni enako kot katolištvo
Mediji prikazujejo družino Šavli kot versko fanatično, a vsi kadri in besede so izjemno skrbno izbrani, da bi slovenske gledalce in bralce čim bolj čustveno povezali s katolištvom.
Govorijo o brezpogojnem zaupanju v Boga, omenjajo Sveto pismo, iz katerega po njunih besedah črpata zakonca, prav nič pa ne pojasnijo, kateri verski skupnosti pripadata Šavlija oziroma kakšno religijo prakticirata.
Učinek je dvojni: zgražajo se neverni in verni. Oboji so se ujeli na limanice zelo dobro medijsko zrežiranega in za družino Šavli travmatičnega “reality showa”. Namreč, družina ni katoliška družina in po mojih informacijah celo nasprotujejo Katoliški cerkvi.
Zakonca Šavli niti nista pripadnika katere od protestantskih ali evangeljskih Cerkva, in se gibljeta na nevarnem polju med religijo in sekto. Predvsem pa prakticirata duhovnost, ločeno od občestva, brez vključenosti v družbo in brez osnovnega spremljanja.
Sicer iskren in lahko tudi predan osebni odos z Bogom, je na tak način lahko na zelo nevarnih in spolzkih tleh, ne prinaša rodovitnosti in ga velikokrat zelo spretno izkoristi prav zlo, ki je preoblečeno v dobro. Žal ni bilo v medijskih odzivih nikogar, ki bi s strokovnim vedenjem o duhovnosti in religiji lahko pojasnil vso komplekstnost in obenem nevarnost duhovne izkušnje, ki jo doživljata zakonca.
Zato je uvodoma pomembno narediti zelo jasno razmejitev, da ne gre za katoliško družino. Katolištvo je univerzalno in kot tako odprto za soljudi in družbo, v kateri je. Katoličani imamo duhovne spremljevalce, ki nam pomagajo pri osebni rasti in reflektiranju življenja v odnosih – z Bogom, v družini in družbi. Zapiranje v lasten svet in obsojanje “krutega sveta” okrog sebe s katolištvom nima nič skupnega.
Zgodbo izkoristili mediji in politika
Družina Šavli je ne glede na vse precedenčni primer, kjer se je država kruto vmešala v odnose znotraj družine. Tu se izkaže, da smo imeli prav tisti, ki smo opozarajli na to, da so mehanizmi vmešavanja države v družino zelo nedorečeni in na veliko nivojih strokovno vprašljivi.
Zelo pomemben vidik v tej zgodbi je, da so z državo povezani mediji naredili medijsko zgodbo v istem tednu, kot so javnost seznanili, da imamo v državi finančno luknjo, veliko neverjetnih, skoraj 5 milijard EUR! Vsak normalen človek bi znorel. Norimo pa žal zelo redki. Aktivacija reality showa, ki se dejansko tiče ene izmed slovenskih družin, pa je izjemno dober medijski spin za preusmerjanje pozornosti.
Prvi medijski spin so opravili večji mediji, ko so počasi dozirali večjo vsoto luknje v bančnem sistemu z namenom, da se jih ljudje privadijo. Na koncu pa je prišlo ven manj kot 5 milijard?! Taisti medijske hiše so na veliko napele zgodbo Šavli.
Žalostno okrog bančne luknje je to, da smo državljani nevzdržno stanje sprejeli kot normalno. Samo, da se nadaljuje stanje “kruha in iger”, pa nezavedanje, da bomo s tem korakom plačali še višjo ceno.
Šolanje na domu je dobro, a …
Čemu so mediji posvečali tako pozornost družini Šavli? Gotovo ne, ker bi želeli družini dobro, ampak zato, ker so bili nekaj zelo posebnega in zanimivega. Sami so jim pustili vstop v hišo in omogočili medijsko zlorabo. Osebno sem celo mnenja, da sta tu starša zlorabila družino, ko sta medije spustili v svoj dom – nobene potrebe ni bilo po tem.
Vsa ta leta pa so tej družini mediji – povezani z oblastjo, posvečali pozornost predvsem iz enega vzroka: ker so otroke šolali na domu. Odkrili so odličen skrajni primer “čudakov”, ki šolajo na domu, in iz tega naredili negativno senzacijo.
Sočasno pa so namensko povsem spregledali dejstvo, da se več kot 130 drugih otrok šola na domu v povsem drugačnih pogojih. Spregledali so dejstvo, da se veliko tujih uglednih diplomatov odloči za šolanje na domu, ker ima naša država zelo rigidno in v veliko segmentih žal slabo šolstvo. Cilj je bil linčati šolanje na domu, kar jim je prav skozi prikazovanje družine Šavli tudi uspelo. Šolanje na domu je v večini primerov zelo dobra, premišljena in odgovorna praksa. Tako kot po vsem svetu pa se kažejo najboljši rezultati tam, kjer se starši med seboj povezujejo v podporne skupine in gradijo veliko socialnega okolja ter seveda sodelujejo z bližnjo šolo ter otroke vključujejo v lokalno okolje.
Zanimivo je tudi dejstvo, da so otroke odvzeli staršem v času, ko so otroci bili v javni šoli in se ne šolajo na domu. Torej to sploh ni bil problem.
Nasilje v družinah in CSD-ji
Sosedje v Škofji Loki družino Šavli označujejo kot sicer nekoliko posebno, a hkrati pripomnijo, da so ti otroci videti zelo srečni in sproščeni. Ti otroci, pravijo sosedje, imajo oba starša, brate in sestre. Sedaj so strokovne službe vse to razbile in jih razselile. Vzroki, ki se pojavljajo v medijih, pa so nesmiselni.
V medijih se pojavlja predvsem izsek iz odločbe o odvzemu otrok: “religiozna zloraba otrok”?! Veliko manj omenjeno pa je dejstvo, da naj bi šlo v družini za fizično nasilje. Absolutno velja poudariti, da se moramo kot družba zavzemati za ničelno toleranco do nasilja. Vendar nasilje v družini je konec koncev relativno enostavno dokazati – dovolj je že pregled pediatrinje oz. srečanje z zakonskim in družinskim terapevtom, ki bo zelo hitro definiral, ali prihaja do kakršnih koli zlorab v družini.
Po javno dostopnih “izjavah” se o primeru ni izrekla ne pediatrinja ne zakonski in družinski terapevt. Socialni delavci ter policija pa žal za to niso ustrezno usposobljeni. Pri tovrstnem prepoznavanju namreč pogovori in zasliševanja ne prinašajo rezultatov, saj lahko pride do zavajanja s strani otrok. Potreben je globlji proces terapevtov s prakso dela z otroki, ki so bili fizično oz. spolno zlorabljeni.
Ta primer opozarja tako družine kot strokovne službe, da si moramo skupaj prizadevati, da bi vzpostavili kar se da najboljše postopke pri prepoznavanju nasilja oz. zlorab, da ne bi v imenu zaščite prihajalo do zlorab sistema in nasilja nad družino, kjer sploh ni nasilja. V tem primeru namreč kaže na velik sum, da se dogaja prav slednje.
Odvzem najmanjših otrok je pretiran ukrep
Če je res prihajalo do hudega fizičnega nasilja nad otroki, je bilo posredovanje CSD-ja ter policije ustrezno in jih bo veljalo pohvaliti.
V primeru, da ni šlo za fizično oz. spolno nasilje, pa bodo morale strokovne službe kazensko odgovarjati za nasilje nad družino in kršenje verske svobode. Vse ostalo je nesprejemljivo za družbo, v kateri želimo živeti.
Najmlajši otrok se še doji. Po pripovedovanjih opazovalcev je bila akcija odvzema otrok izvedena po policijsko na bliskovit način, da ni bilo možnih nobenih ugovorov. Mlade mamice so se ob novici, da so odvzeli tudi otroka, ki se doji, dobesedno zjokale. Če se odvzame iz družine starejše otroke, je to eno, da pa od očeta in mame odvzameš najmlajše, ki so še fizično odvisni, pa je kriminalno dejanje. Tako početje moramo kot družba obsojati – sploh, če ni utemeljenega razloga – fizičnega nasilja.
Vsaka družina je lahko družina Šavli
Danes družina Šavli, jutri je lahko na vrsti vaša družina. V primeru, da CSD-ji ne bodo ustrezno prepoznavali nasilja, lahko pripelje v izjemne zablode. Čez noč se bo lahko v imenu zaščite otrok zgodilo veliko več zlorab otrok – izločeni bodo iz družin, ki so le drugačne, kot si želi oblast.
Ne zagovarjam načina življenja družine Šavli, zagovarjam pa pravico otrok do očeta in mame. Če ni bilo nasilja, potem sta prav oče in mama Šavli najboljša skrbnika otrok – in to ne glede na njun pogled na svet.
Glede na to, da je primer tako odmeven v javnosti (za kar so se odločili starši), bodo o dejanskih razlogih morale spregovoriti tudi strokovne službe – sklicevanje na “tajnost”, ko je že praktično vse v medijih, je le nova zloraba in črna pika na postopek. Samo trasparetnost postopka bi bila zdravilna za družino in javnost.
Sedaj, ko imata zakonca Šavli odvetnika, sta se zavila v molk. Upajmo, da jima bo odvetnik v pomoč pri reševanju nastale situacije.