Resnična osebna zgodba: “Hvaležna sva za dar življenja!”

Foto: Canva

Že kot par in pred poroko sva si vedno predstavljala, da bi imela več otrok. Sama še posebej, saj sem edinka, mož pa ima še dve sestri. Sem pa imela od vedno zelo neurejene cikle in v sebi močno zakoreninjen strah, da bova imela kakšne težave, da ne bom mogla zanositi – to me je že od vedno spremljalo in skrbelo.

Kmalu po poroki pa naju je razveselil plusek na nosečniškem testu – sama še posebej kar nisem mogla verjeti, zlasti glede na vse moje prejšnje strahove ter skrbi. Zdelo se mi je, da si sedaj lahko končno malo oddahnem in se sprostim. Tako naju je že kar malo zaneslo z vsemi sanjarjenji …

Potem pa sem slab mesec po tem začela krvaveti. Ker je bila to sobota, me je mož odpeljal kar v porodnišnico, kjer so me obdržali na opazovanju. Srček je še bil, dobila sem zdravila in po vsem začetnem strahu in paniki sva zopet dobila upanje. V porodnišnici sem imela potem redne ultrazvoke in drugi dan, ko sem bila tam in me je zdravnica pregledala, je rekla: »Gospa, srček ne bije več.«

V prvem trenutku sploh nisem dobro vedela, kaj mi govori. Vse v meni je govorilo, da morda pa le ni res in da je še upanje … Prosila sem, če lahko še enkrat pogleda. Ampak bilo je dokončno. Takrat me je zadelo. Najinega otročička ni bilo več … Vrnila sem se v sobo in obsedela na postelji, zalile so me solze.

Sledilo je čiščenje in potem sem bila seveda po rutinskem postopku odpuščena domov. Nikoli ne bom pozabila trenutka, ko sva z možem zapuščala porodnišnico. Šla sva mimo polne čakalnice samih dojenčkov. Začutila sem globok cmok v grlu in zopet so me zalile solze. Vse najine sanje so se razblinile …

Sledilo je obdobje žalovanja, obdobje večnih zakajev, obdobje sprejemanja Božje volje … Sva se pa Vendar pa naju mesec za mesecem čakalo razočaranje, ko je zopet prišla menstruacija.potem dokaj hitro odločila, da bi se priključila programu FertilityCare. Imela sva srečo, da se je kmalu odprl nov termin, imeli smo uvodno predavanje, nato pa so sledila individualna svetovanja s svetovalko. To obdobje nama je ogromno dalo: po eni strani, ker sem vedno bolj spoznavala svoje telo in svoj cikel ter kako čudovito je pravzaprav ustvarjena ženska narava, po drugi strani sva se urila tudi v potrpežljivosti (najraje bi že kar takoj začela s ponovnim poskušanjem za novo zanositev), saj je bilo smiselno počakati toliko ciklov, da se res vidi nek vzorec cikla.

Potem sva prišla tudi v kontakt z NaPro zdravnikom. Pomiril naju je že s tem, ko sva videla, koliko stvari je pregledal in koliko možnosti je glede zdravljenja, v njem sva našla res močno podporo in zaupanje. Ugotavljanje diagnoze je potekalo zelo učinkovito in proaktivno, testirala sem krvno sliko, bila pri ginekologu, kjer so mi preverili, kako se razvija jajčna celica in kdaj pride do ovulacije.

Tako smo dokaj hitro ugotovili mojo težavo in sicer pomanjkanje progesterona. NaPro zdravnik nama je predpisal zdravila in skušala sva ponovno zanositi. Vendar pa naju mesec za mesecem čakalo razočaranje, ko je zopet prišla menstruacija. Spraševala sva se že, ali nama je sploh namenjeno, da bova starša, še posebej dobro se spomnim, ko sva bila tisto leto na morju in sem s cmokom v grlu opazovala mlade družinice …

Takrat sva tudi poromala v Medjugorje in tam sem občutila nek notranji mir in globoko sprejemanje Res sva neskončno hvaležna, da sva prišla do programa FertilityCare in NaPro zdravljenja, saj sva prepričana, da sicer potek dogodkov ne bi bil tak, kot je.situacije, kakršna koli nama je že namenjena. Po prihodu domov pa … naju je razveselil plusek na nosečniškem testu. Tokrat sva bila v tem veselju kar nekoliko zadržana in nisva upala preveč sanjariti.

Sva pa bila konstantno v stiku z naPro zdravnikom in tudi redno sem kontrolirala nivo progesterona. Glede na prenizek nivo mi je zdravnik potem predpisal odmerek zdravil. Prvo trimesečje sem bila neprestano v strahu, da bom spet zakrvavela. A nosečnost je lepo potekala, otročiček se je lepo razvijal. Ob hormonski podpori progesterona sem uspešno donosila in v 39. tednu rodila zdravega fantiča. Najina hvaležnost je bila neskončna! Kar jokala sva od veselja …

Po dobrem letu se nama je zdelo, da bi bila pripravljena sprejeti novo življenje. Tokrat je bilo vse bolj spontano in zanosila sem v prvem poskusu. Sicer sem imela zopet enake težave s prenizkim nivojem progesterona, ampak stalno sva bila v navezi z zdravnikom in jemala zdravila, dokler je bilo potrebno.

In razveselila naju je deklica … Zopet se nisva mogla načuditi temu čudežu življenja in občutila veliko hvaležnost Bogu, da nama je to namenil.

Sedaj pričakujeva še enega otročička. Res sva neskončno hvaležna, da sva prišla do programa FertilityCare in NaPro zdravljenja, saj sva prepričana, da sicer potek dogodkov ne bi bil tak, kot je.

Zato z veseljem deliva to najino izkušnjo v upanju, da bi program pomagal čim večjemu številu parov.

Podatke o avtorici hranimo v uredništvu.