Razgaljene športnice na fasadi šolske stavbe? Zakaj pa ne …

Foto: Facebook stran Svetloba Deskle

Če preberete prvi del naslova tega prispevka in se ob tem zgražate, kako lahko ima avtor teh vrstic mnenje, da razgaljene športnice sodijo na pročelje stavb, kjer naši potomci nabirajo znanje za prihodnost, naj vas potolažim  – niste edini. Ampak obenem pa verjetno tudi ne poznate ozadja celotne zgodbe. Naj vam jo na kratko predstavim. 🙂

Leta 2019 so člani Likovne skupine Svetloba Deskle poslikali tri stene stopnišča ob šolskem poslopju Osnovne šole Kanal ob Soči. Poslikava, ki so jo prostovoljno izvedli slikarji te likovne skupine pod vodstvom mag. Stipeta Hečimoviča je prikazovala eno izmed največjih športnih tradicij v Sloveniji, prikazan je bil motiv odbojkarjev in odbojkaric (tudi na mivki), v ozadju pa se je razprostiral slavni kanalski most. Vse lepo in prav, če se po šestih letih od nastanka poslikave vodstvo osnovne šole Kanal ob Soči ne bi odločilo, da je potrebno poslikavo odstraniti oz. prepleskati. Razlog? Ker naj bi bila neprimerna, saj prikazuje odbojkarje (predvsem tiste ženskega spola) pomanjkljivo oblečene.

Pred nadaljevanjem branja vas povabim, da si pogledate fotografijo teh pomanjkljivo oblečenih športnikov in predvsem športnic. Opazite lahko, da gre za uprizoritev dejanskih »oblačil«, ki jih ti športniki pač nosijo na tekmovanjih. Torej, slikarji niso ničesar dodali, nič prepustili svoji umetniški domišljiji, ampak so le uprizorili športnike, kot ti dejansko izgledajo na tekmovališču.

Bolj papeški od papeža

Po besedah sedanjega vodstva šole je prišla pobuda za odstranitev teh poslikav od učiteljskega zbora šole, ko so pripravljali pravilnik o sprejemljivem oblačenju znotraj šole.

Ne glede na diplomatsko pojasnilo o razlogih za odstranitev teh umetnin se ne morem znebiti občutka, da je vodstvo odreagiralo »bolj papeško od papeža«. Seveda pa v oči bode dvoličnost naše družbe, ki se tudi v takšnih primerih jasno kaže in se je zasidrala v naši zavesti.

Recimo, da takšna upodobitev športnic res prikazuje razgaljene športnice. Recimo, da se strinjamo, da so te športnice neprimerno oblečene, ker njihove športne oprave več razkrivajo, kot odkrivajo in vzbujajo domišljijo mlademu (fantovskemu) rodu. Čeprav sam menim, da temu v tem primeru ni tako, bom te domneve pustil na tem mestu, ob tem pa se dajmo vprašati še nekaj drugega.

Popolnoma razgaljene ženske in skoraj erotične reklame ne motijo nikogar

Koliko reklam za takšno in drugačno spodnje perilo je obešeno na vsakem koraku. Koliko mladih, postavnih, privlačnih in seksapilnih žensk dobesedno kriči iz plakatov različnih modnih znamk, da bi v svojih mini oblačilih, spodnjem perilu itd. pritegnile pozornost mimoidočih. In koliko takšnih reklam opazijo tudi naši otroci? Pa smo kdaj zahtevali, da se to več ne pojavlja na javnih mestih? Se je kdo kdaj obregnil, kaj takšna reklama vzbudi v mladem fantu, polnem pubertetniških hormonov?

Seveda ne. Zmotila nas je poslikava, ki umetniško uprizarja športnice. Jih ne seksualizira, jih ne postavlja v podrejen položaj svojim moškim kolegom, ampak jih le predstavlja v luči njihovega športa, ki pač ima svoje zakonitosti in pravila oblačenja.

Koliko mladih, postavnih, privlačnih in seksapilnih žensk dobesedno kriči iz plakatov različnih modnih znamk, da bi v svojih mini oblačilih, spodnjem perilu itd. pritegnile pozornost mimoidočih. In koliko takšnih reklam opazijo tudi naši otroci?

Šola je izbrala (naj)lažjo pot. Izbrišimo in prepovejmo. Kaj pa če bi izbrali drugo, malenkost težjo pot. Pogovorimo se z očeti in mamami otrok in jih pozovimo naj se sami z otroci sprehodijo do takšnih poslikav (ali pa do reklam za spodnje perilo) in naj jim otroci sami povedo, kaj si o tem mislijo. Zakaj ne bi oče s sinom, ki ga najstniška leta »mečejo« na vse strani preprosto odšel do takšne umetniške stvaritve in povedal, kako lepo je, da je športnica prikazana na takšen spoštljiv način.

Nenazadnje se lahko odpre odlična tema za pogovor o tem, koliko seksualiziranih vsebin otrok (npr. sin) sreča, ko odpre družabna omrežja. Kjer vse mlajše punce za svojo prepoznavnost brez zadržka izpostavijo telesne atribute, ki so veliko manj skriti kot atributi športnic oziroma odbojkaric na mivki.

Dvojna merila in navidezna solidarnost

In nenazadnje, še na enem področju se je pokazala dvoličnost. Uničili smo – ja vsi mi,  kajti to je odraz celotne družb –  poslikavo, ki je umetniško delo. Umetniki so se zbrali in pod strokovnim vodstvom naredili umetnino. Ta umetnina je nekoga zmotila, tista, kjer pa »umetnica« za svoj umetniški nastop brez težav luknja slovensko zastavo ali pa ovita v našo zastavo doji psa, pa si zasluži naziv »umetniške svobode«. Še več  – takšen umetnik je kasneje nagrajen za eno izmed najvišjih priznanj v slovenski kulturi. To je še en nerazumljiv primer dvojih meril in navidezne solidarnosti in vključenosti. Podobno kot izsiljeno opravičilo Klemna Slakonje, ki se je za svojo uprizoritev enega izmed zmagovalcev Evrosonga, ki je bil sicer črnec, odločil opravičiti in s tem pomiriti umetno ustvarjene napetosti.

Smo zašli z dvojnimi merili in navidezno moralo? Smo in vprašanje je le, ali bomo znali najti pot nazaj. V realnost, k zdravi kmečki pameti. Spodaj pa obe umetniški deli. Ta, ki jo je bilo potrebno odstraniti in ta, ki je smatrana kot umetniška svoboda. Nadaljnji razmislek o obeh delih in njunih sporočilih pa prepuščam vam.

Foto: Facebook