Prvi advent v novi službi, ki je minil povsem drugače, kot sem si želela

Foto: Shutterstock

Kmalu bo dva meseca, kar sem se kot novi obraz v pisarni in trgovini pridružila ekipi Zavoda Iskreni. Služba me je našla po stopnjujoče intenzivnih in v nebo vpijočih molitvah za delovno okolje, ki bo zagovarjalo in se trudilo živeti iste vrednote, ki jim skušam slediti sama.

In začelo se je …

Ko sem začela z uvajanjem, me je potegnilo v tornado podatkov, postopkov, artiklov in odnosov. Seveda je bilo prisotnega nekaj stresa in adrenalina, zato kolenom, ki so se oglašala z zmernimi bolečinami, sprva nisem posvečala kaj preveč pozornosti, razen nekaj masaže ob večerih. Bolečine sem pripisovala spremembi urnika in načina prehranjevanja. A vseeno so se sočasno s hojo po stopnicah iz spodnjega v zgornji prostor in spoznavanjem vseh omar, ki jih Zavod premore, bolečine v kolenih stopnjevale. Včasih na meji z otekanjem, včasih kot neprijetno zbadanje in okorelost. V iskanju meje med nespametnim ignoriranjem, ki me je v preteklosti pripeljalo do artroskopije kolena in med pretirano skrbjo, sem se v prostem času trudila počivati, kolikor sem lahko.

Mogoče bi vse skupaj izzvenelo, če se ne bi za vikend po lastni nerodnosti spotaknila ob nekajcentimetrski robnik, ki ga je nek nespameten krajinar postavil okoli dreves na sicer lepo ravnem trgu. Trdo sem stopila nazaj na nogo, ki je enkrat že dala skozi artroskopijo. Videla sem nekaj ozvezdij, a se nisem uspela meniti zanje, saj sem med vsem tem še naprej igrala kitaro in vodila petje med procesijo iz cerkve proti hiši, katere odprtje smo praznovali. Koleno pa je takoj začelo z zatekanjem moledovati za pozornost …

Preizkušnja ostrih bolečin in poškodbe

Po nekajdnevnem počitku in občutku, da se stvari izboljšujejo, sem se pogumno odpravila na delo, ob spremstvu in podpori Strah in občutek nevrednosti, da prihajam k Njemu brez kljukic na mojem seznamu adventne priprave, se spreminja v hvaležnost za vse, kar mi je že dal in kar ima še pripravljeno zame.bergel, za vsak slučaj, če bi se stvari vseeno poslabšale. Sprva so mi prav prišle predvsem za premagovanje stopnic v službi ter za vstop in izstop z avtobusa, saj je naš LPP res čudovit in varen prevoz za vse osebe z omejenim gibanjem, šoferji pa izjemno prijazni in ustrežljivi do te mere, da celo počakajo, da se usedeš, ko vidijo, da imaš bergle. Kar so žal le pobožne želje in daleč od resnice. Tako sem pogoltnila še en krožnik svojega ponosa in za preprečevanje dodatne poškodbe sprejela mamino ponudbo, da je do nadaljnjega moj LPP kar ona.

Skozi vse me je nosila Božja milost

Seveda varnejši prevoz ni pomenil instant ozdravljenja, a ob še nadaljnjem slabšanju me je skrb pripeljala do tega, da sem se s pomočjo sofinanciranja s strani staršev odpravila na magnetno resonanco. Diagnoza: prost delec v kolenu. Spet. Za dodani bonus pa še obraba kolena. Čaka me nova artroskopija in preverjanje, ali se kakšna vojna dogaja tudi v drugem kolenu, ki se tudi še občasno pritožuje.

Ob vseh novih delovnih situacijah in obveznostih, ob pritoževanju telesa in umiku v svoj brlog v prostem času, ob občasnih napadih panike ter solz, čutim, da me je skozi vse to nosila Božja milost, ki se nam te dni bliža v podobi otroka, ki steguje k nam svoje roke in prosi, da si ga dovolimo vzeti v naročje. Advent je ušel mimo mene, stanovanje je nepospravljeno in neokrašeno, posoda nepomita in vse pobude za duhovno pripravo na božič sem spremljala z neke spoštljive razdalje … a strah in občutek nevrednosti, da prihajam k Njemu brez kljukic na mojem seznamu adventne priprave, se spreminja v hvaležnost za vse, kar mi je že dal in kar ima še pripravljeno zame, četudi so zraven v paketu tudi bolečine. Ni me več sram mojih praznih rok, saj to pomeni, da se v njih toliko udobneje lahko namesti On.