Pridiga Vincenza Paglie na Festivalu družin: Naredite svet bolj družinski

Dragi bratje in sestre,

na začetku te maše smo molili ob prazniku Svete Trojice. To je verovanje, ki je značilno le za kristjane in nas razlikuje od drugih vernikov. To pomeni, da Bog nikoli ni sam, ker je samota nekaj slabega, težkega. Lahko imaš vse bogastvo sveta, ampak če si sam, si žalosten. Lahko znaš dobro igrati na kitaro, ampak če ni poleg nikogar, si žalosten.

Prepričan sem, da so danes družine, tudi krščanske družine, poklicane, da naredijo ta zelo krut in nasilen svet bolj družinski. Tudi Bog, ko je sam, se ne počuti dobro. Zato je tudi Bog kot družina treh oseb; Očeta, Sina in Svetega duha. Zato smo kristjani poklicani, da bi premagali samoto povsod po svetu. In zato tudi kristjani v mnogih prilikah rečemo: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.« To pomeni, da je naša naloga, da bi premagali samoto in postali družina.

Ko je Bog ustvaril Adama, ga je naredil popolnega. Nato se mu je približal, ga je pogledal in mu v očeh videl, da je žalosten, ker je sam. Bog se je zmotil in to takoj popravil. Rekel je:« Ni dobro, da je človek sam«. In je naredil naslednjo umetnino, ki je bila ženska, žena. In ko jo je Adam videl, se italijansko reče, da se mu je utrgalo. To je bilo to. In takoj je v tej čudoviti stvaritvi videl veselje.

Zdi se mi, da je to naše srečanje podobno tistemu stvarjenju takrat. Na nek način danes vsi tukaj zbrani ponavljamo tisto, kar je Bog naredil na začetku. Kdorkoli danes pride mimo, se zave, vidi, da ni dobro, da smo sami, ampak, da je dobro, da smo družina. Tako je to stvarjenje moškega in ženske podobno, kot da bi v svet dali družino, ljubezen, ljubezen tudi svete Trojice.

Nekaj bi rad še povedal. Obstaja ena nevarnost. Nevarnost je, da bi Oče, Sin in Sveti duh, ki so v raju, ostali veseli  le  med seboj. A kako bi to bilo, da so v nebesih, pa niso srečni? Niso zadovoljni zato, ker nas oče uči ljubezni do tistih, ki so sami. V resnici je Sin prišel na svet, da bi pomagal vsem tistim, ki se ne počutijo dobro.

Drage bratje in sestre, rad bi rekel, da je družina velika Božja stvaritev. Ne zato, da bi ostala sama zase, ampak, da bi naredila družinsko oz. kot družno Ljubljano, Slovenijo, Rim, cel svet.

Preveč samote je v današnjem svetu. In mi, kot družina smo poklicani, da bi naredili svet družinski oz. za družino vse skupnosti, v katerih smo. In to je danes zelo pomembno. Medtem, ko se gradijo zidovi, ki ločujejo, medtem ko se gradijo razne prepreke, da ne bi prišli tisti, ki jim gre slabše, kot nam, medtem ko so mnogi ubogi in osamljeni … Koliko otrok po svetu danes nima takih družin, kot jih imamo mi. Koliko otrok umira tudi v sredozemskem morju, ker jih nihče noče. Koliko starejših dajo v dom za ostarele, zato, ker so ostareli in so naporni.

Prepričan sem, da so danes družine, tudi krščanske družine, poklicane, da naredijo ta zelo krut in nasilen svet bolj družinski. Zato nas tudi današnje praznično slavje svete maše uči, da bi bili bolj družinski, da bi bili kot družina. Tudi papež Frančišek nas danes vabi, da bi šli ven in naredili svet bolj družinski. In če so v naših okoljih družine, ki trpijo, in posamezniki, ki so osamljeni, je naša naloga, da jim prinesemo to veselje, ki ga danes tukaj doživljamo.

Naj bog blagoslovi to naše delo. Amen.