Praznovanje 40-letnice preko pisem

Okrogle obletnice kar kličejo po tem, da jim damo posebno mesto v našem življenju. Radi jih na tak ali drugačen način praznujemo v krogu ljudi, ki so nam ljubi. Sama sem letos vstopila v četrto desetletje življenja. To je tudi čas, ko si želim odvreči kako sicer morda globoko pokopano breme ali dodatno ovrednotiti lepoto doživetega in darove, ki sem jih deležna po drugih soljudeh. Zavest, da je po vsej verjetnosti ena polovica življenja že za mano, kliče po ovrednotenju doživetega in k morebitnim popravkom nastavitev življenjskega kompasa. Sama sem se odločila, da vstopa v novo dekado ne bom praznovala na klasičen način, ampak malo drugače. Tako da bo predvsem meni to nekaj pomenilo in me povezalo z ljudmi, ki mi oz. so mi nekaj pomenili na moji življenjski poti.

Besede za ljudi, ki so najbolj zaznamovali moje življenje

Hiter sprehod v mislih je pokazal, da je (bilo) v mojem življenju, kar nekaj ljudi, ki so me bistveno zaznamovali. Nekateri so mi veliko pomenili v določenem obdobju življenja, a so se potem naše poti razšle. Drugi vztrajajo z mano že celo življenje ali vsaj njegov dobršen del. Tako imam z nekaterimi redne stike, drugih nisem videla že dvajset  ali malo manj let.

Ker trenutno ne vidim možnosti, da bi se z vsemi temi ljudmi srečala, sem se odločila, da to izpeljem na staromoden način – preko (v večini klasičnih) pisem. Da vsakemu posamezniku, ki je prišel na moj seznam »vplivnežev« mojega življenja napišem pismo. 

Pisma ostanejo

Pomembno se mi zdi, da črno na belem zabeležim in nato še vsaj enkrat preberem, za kaj sem posamezniku hvaležna v življenju. In da izrazim tudi tisto, kar pa mi morda leži na duši.Pisanje mi je bilo že od nekdaj blizu, v določenem življenjskem obdobju sem spoznala tudi njegovo terapevtsko vrednost (npr. pisanje dnevnika, pa tudi pisem), zato se mi je to zdel zame pravi način tudi v tem trenutku. Prednost pisma pred dnevnikom pa trenutno vidim v tem, da je pismo usmerjeno v dialog in me vendarle poveže (vsaj potencialno) z osebno, ki ji je namenjeno. Kar je tudi eden od ciljev – morda se obnovi kako staro prijateljstvo. Ja, lahko bi enostavno vse te ljudi tudi poklicala po telefonu ali jih osebno obiskala in jim povedala, kar mi leži na srcu. A moja močna plat izražanja je vedno bila pisana beseda. Veliko bolj kot govorjena. Poleg tega pismo prebereš in ostane. Izgovorjena beseda pa je že mimo in je ne moreš več uloviti. Zato sem zase izbrala pisno pot.

Vem, da te naloge ne morem opraviti v enem dnevu ali noči, zato sem si zadala, da to izpeljem do naslednjega rojstnega dne. Nekaj pisem sem že napisala, kar nekaj dela pa me še čaka. Naslove nekaterih posameznikov imam, drugih nimam. Kakšno pismo bo tudi preprosto morda ostalo neodposlano (bodisi ker nimam naslova, bodisi ker sem presodila, da je bolje tako, ker ni realno pričakovati konstruktivnega odziva glede na pretekle izkušnje). A pomembno se mi zdi, da ga napišem. Da črno na belem zabeležim in nato še vsaj enkrat preberem, za kaj sem posamezniku hvaležna v življenju. In da izrazim tudi tisto, kar pa mi morda leži na duši po vseh teh letih. Ob večini lahko zapišem le zahvale za vse prejeto. Če pa so kje tudi rane ali dvomi, bi rada ubesedila tudi te.

Najbolj enostavno so stvari stekle z mislijo na ljudi, ki me še vedno navdihujejo. Malo težje pa je zagristi v tista pisma, kjer so se odnosi, ki so bili prej intenzivni, na neki točki pretrgali, z ene ali druge strani, morda že davno.  Pa vendar je vredno truda.

Z vsakim napisanim pismom se počutim bolje.

Bolj povezana s sabo in drugimi, bolj celovita in manj obremenjena. Kot da  res v en krog povezujem vse niti svojega življenja. In to tako tiste svetleče zlate in srebrne, kot tudi tiste temne in pisane. In pred mano nastaja pisana slika mojega življenja.  Zdi se mi, kot da z nje vzletajo ptice v širni svet. Večina se jih vrne, kakšna pa tudi ne.

Foto: Pixels