Pismo mojemu otroku, ki gre v šolo

Foto: Canva

Dragi otrok!

Vsi ti govorijo, kako zelo ti bo všeč šola. To je res. Te drobne motivacijske pripombe so koristne, ker malce dvignejo samozavest.

Toda ko poslušam kakega dobronamernega človeka, ki skuša pregnati kakršenkoli strah, se mi zdi, da moraš slišati tudi tole: V redu je, če te je strah.

Ker čisto iskreno: Tudi mamo je strah.

Česa, se sprašuješ?

Strah me je biti vsak dan toliko ur ločena od tebe.

Bojim se, da boš preveč teh ur preživel na stolu in premalo divjal in svoboden tekal.

Bojim se petošolcev na hodniku in na tvojem avtobusu.

Strah me je novih besed, ki jih boš slišal, in novega vedenja, ki ga boš videl.

Strah me je škatel, v katere bi te lahko dali, nalepk, ki bi ti jih lahko prilepili, okvirjev, v katere se pričakuje, da se boš prilegal.

Bojim se, da se boš spremenil.

Bojim se, da boš izgubil svojo nedolžnost, svojo sladkost. Bojim se, da bodo ljudje poskušali preveč obrusiti tvoje robove in te utrditi.

Priznam, strah me je tudi opustiti nadzor. Da bi izgubila vpliv nate.

Očitno je strah prisoten v mojem srcu in normalno je, če je tudi v tvojem.

Ampak tukaj je dobra novica:

Strah ni edina zgodba!

Tik poleg te velike kepe panike v mojem črevesju je še nekaj veliko močnejšega:

UPANJE! 

Upanje na priložnosti, ki ti jih bo dala šola, takšne, ki ti jih naša družina sama ne more dati.

Upanje na večjo raznolikost otrok, ki jih boš srečal – in se z njimi spoprijateljil.

Upanje na priložnosti, ki jih boš imel, da boš lahko izkazal prijaznost tistim, ki jo najbolj potrebujejo.

Upanje na priložnosti, da boš tudi sam prejel prijaznost v trenutkih, ko jo najbolj potrebuješ.

Upanje na nove in vznemirljive izzive za tvoje možgane.

Upanje na nove in vznemirljive izzive tudi za tvoje srce.

Trenutno je pot naprej videti še nekoliko zamegljena in nejasna. Vendar eno stvar brez dvoma vem:

PRIPRAVLJEN SI!

Srečal se boš s težkimi stvarmi, a boš hitro spoznal, da zmoreš.

Brez dvoma se boš kakšen dan vrnil domov sijoč in ponosen na to, kaj vse ti je tisti dan uspelo.

Kak drug dan pa boš prišel domov objokan in razočaran.

Včasih se boš počutil, kot da si na vrhu sveta, včasih boš pa popolnoma izčrpan in izmučen.

Pripravljen si na vse!

Vzgojili smo te v prijaznega, ustvarjalnega in empatičnega človeka – vendar naš namen nikoli ni bil, da bi vse te stvari živel v mehurčku. Čas je, da svojo prijaznost, ustvarjalnost in empatijo preneseš v širni svet.

In ja, spremenil se boš. To vem. Ampak globoko v sebi sem tega vesela. Nočem, da ostaneš isti — statičen in tog. Spremenil se boš, a verjamem, da boš postal bolj popoln in v celoti ti sam.

Torej, ko se odpravljaš v šolo, moj dragi otrok, te moram izpustiti … malo. Ampak bom tudi ostala tukaj: hodila bom ob tebi, jokala s teboj, navijala zate. Ljubim te tako močno kot vedno. Soočam se s svojimi strahovi, da sem lahko ob tebi, ko se ti soočaš s svojimi.

Ja, tudi mamo je strah. Strah me je gledati, kako skačeš, ker vem, da boš včasih padel.

Toda brez padca se ne moreš dvigniti in brez skoka ne moreš poleteti. 

Čas je, da vidiš, kako visoko lahko poletiš.

Z vsem srcem,
mami

Povzeto po: PICK ANY TWO

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Preveri pakete

Komentarji

  1. Ko so šli moji otroci v šolo, nisem imela niti malo strahu.
    Bila sem polna upanja in pričakovanj in mislim, da taki moramo biti. Čemu strah? Potem nas je lahko strah življenja samega in vsakega dneva posebej, saj ne vemo, kaj nam bo prinesel.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja