Partner ali otrok?!

Objavljamo osebno izpoved bralke, ki se je, kljub temu da je po zanositvi ostala sama v težki situaciji, odločila za življenje. Te odločitve ni nikoli obžalovala …

Začelo se je s fantom, v katerega sem položila svoje življenjske sanje o globokem, ljubečem odnosu in družini, dala ”odprte karte na mizo”, bila pripravljena staviti življenje za najino ljubezen, vse bi naredila, da bi nama uspelo. Želela sem ljubiti, želela sem srečnega moža, želela sem nuditi najboljšo mamico, ko bi prišli otroci.

Bila sem pripravljena staviti življenje za najino ljubezen, vse bi naredila, da bi nama uspelo.

Z bivšim partnerjem sva se veliko pogovarjala o nama, drug o drugem, pogosto je sam izrazil svojo močno željo po otrocih. Nanje še nisem bila pripravljena, najprej sem želela zgraditi najin odnos, vendar sem bila presrečna ob tem, da si tudi on želi naše družine. Mislila sem si, končno mi je uspelo zgraditi v življenju nekaj, kar mi največ pomeni. Odprla sem roke, sprejela partnerja, rekla sem si: ustvarjajva. Pa naj se prične z otroci, predno bova imela hiško, bo tako ali tako minilo precej let …

Prvič, ko sva se ljubila, sem zanosila. Spomnim se močne topline in rumene svetlobe, ki se je stekala vame. Vedela sem, da sem noseča, neizpodbitno sem čutila, da je fantek. Čutila sem neizmerno srečo otročka, ki je prišel vame in med naju, da zaživimo skupaj, našo ljubezen. Čutila sem hvaležnost v sebi in otrokovo hvaležnost, da je moje telo postalo njegov začasni varni domek. Počutila sem se blagoslovljeno in počaščeno od Stvarnika, da mi je zaupal novo življenje.

Stopila sem v lekarno, zgolj iz formalnosti, da preverim svoje občutke, ali se mi morda res samo ”meša”. Na nosečniškem testu se je v trenutku naredil neizpodbiten plus. Srce mi je bilo kot še nikoli v življenju. Vriskala bi, smejala sem se, v stranišču grizla ustnice od sreče. Kako in kdaj bom povedala očiju, sem se vprašala? In si že začela izmišljevati romantičen način, ki bi ga najbolje osrečil. Hkrati me je preplavil občutek odgovornosti: kje bova živela, kako si bova sedaj to uredila in se na trenutek ustrašila, ali sem sploh že pripravljena biti mama (zame je bil prvi otrok, nisem vedela, kaj vse me še čaka).

Prvič, ko sva se ljubila, sem zanosila. Spomnim se močne topline in rumene svetlobe, ki se je stekala vame.

Zbrala sem se, pobožala mojega malega pikeca preko trebuščka in mu rekla, vse bom naredila zate, dragoceni, ljubi moj otrok. Od tistega trenutka dalje sem bila pripravljena dati življenje za to nebogljeno bitje.

***

Nato je sledila drama. Grda, kruta drama. Svojega bivšega partnerja očitno še nisem dodobra poznala (pa saj, kdaj sploh poznamo svoje polovice) in še danes ne vem, kaj se je v njemu takrat zgodilo. Kot vsak dan sva se tudi takrat slišala po telefonu po službi in je takoj zaznal, da sem drugačna. Na vsak način je želel takoj vedeti, kaj se mi je zgodilo. Ko sem mu povedala za otroka, je takoj prišel, mi čestital, nato ga po tem srečanju nisem več priklicala. Bila sem zmedena, zaskrbljena in v hudi stiski, komaj sem zadrževala jok. Tako lepa, počaščena od zgoraj, ranljiva in tako odrinjena. Zakaj? Bila sem noseča 8 tednov, ko se mi je končno javil in odločno rekel: »Naredi splav,« brez pripravljenosti na kakršenkoli pogovor.

”Naredi splav!?” Umorim naj to krhko, nežno, nič krivo, polno ljubezni, živo bitje?!

”Naredi splav!?” Umorim naj to krhko, nežno, nič krivo, polno ljubezni, živo bitje?! Ponudil mi je še možnost: ali on ali otrok. Seveda otrok!!! Rekel je, da sedaj ni primeren čas za otroka. Posli in vse ostalo je bilo zanj takrat pomembneje. Ko boš naredila splav, bova midva spet skupaj in bo vse lepo in bova imela otroka kasneje. Kaj?!? Kako bom lahko imela otroka kasneje, ko bi tega umorila, ker se je pač on tako sedaj spomnil. Čas za razmislek o posledicah je bil že mimo.

Na vprašanje, koliko misli resno z menoj in našo družino, je bil odgovor negativen.

***

V trenutku sem ostala sama. Z nebogljenim otročkom v trebuščku, ki ni nič slutil, kaj se dogaja, ki je zaupal in se imel toplo pri meni. Prišel je svetlit moje in druga življenja, nič slabega sluteč, pod mojim srcem je bil.  Oče pa je odšel.

Jokala sem cele dneve, prvič v življenju vzela bolniški stalež, prebolela hudo virozo z vročino, izgubila nekaj kilogramov, bila sem polna zmedenih misli. Zakaj, zakaj se je to zgodilo prav meni, moj Bog? Molila in zaupala sem ti, da bom izbrala pravega. Zakaj se je zgodilo to temu otroku, ki ni ničesar nič kriv? Zakaj si tako krut? Pojdi k očetu in ga blagoslovi, da se premisli za dobro!

Spraševala sem se, kako bom zmogla sama. Nisem še imela stanovanja. Kaj bom rekla v službi, ko so me potrebovali, mi bodo sedaj sploh podaljšali v nedoločen čas? Kdo mi bo stal ob strani, če bom kaj potrebovala? Kdo mi bo čuval otroka? Kako bom lahko sama vzgajala moškega potomca, to je bolj očetovo delo … Takšne in podobne misli so mi rojile po glavi. Vse je pristalo v mojih rokah po tem popolnem preobratu.

Ko pa sem se umirila, sem nekje globoko v sebi vedela, da sem blagoslovljena in da bo šlo.

Želela sem samo človeški pogovor, ki ga nikjer nisem dobila in sem ga potrebovala kot umirajoči vodo.

Naj povem še to, da sem v tem zmedenem, krutem obdobju mojega življenja in v trenutnih obupih v devetem tednu imela rezerviranih kar 5 datumov za splav.

Najbolj kruto je bilo, da je moj prvi ginekološki nosečniški pregled, ko sem obenem presrečna in vsa objokana prišla do ginekologinje in se želela pogovoriti o teh stvareh na ženski način, izgledal tako, da  me je praktično v treh minutah zavrnila s potiskom papirjev pred menoj, češ, to ni moja stvar, sami se odločate, kaj in kako, in zraven priložila še napotnico, ki je niti nisem želela. Želela sem samo človeški pogovor, ki ga nikjer nisem dobila in sem ga potrebovala kot umirajoči vodo. Nikjer ni bilo razumevanja, čas je hitro tekel in opominjal: 10-ti teden bo kmalu tu.

Vsakič, ko je prišel dan in ura za splav, me je skozi vso bit zabolelo kot nikoli prej. Niti približno si nisem predstavljala sebe na tisti mizi. Ne, ne, je vpilo skozi celo moje telo in dušo! Samo zaradi njega, ki se je ustrašil in ti ne nudi opore, samo zaradi njega boš prizadela sebe in uničila to čudovito bitje?! Ne, ne! Čutila sem, da se  izneverjam otroku. Prvič sem začutila otrokov strah in žalost. Oba sva trpela kot v peklu. On je bil sedaj tu, čist, dan od Boga, in prav gotovo ne ”brez veze”, z nekim namenom je prišel, zanj sem odgovorna, četudi oče takrat tega ni zmogel pokazati.

Vsakič, ko nisem šla na splav (saj niti nisem mislila resno z njim kljub datumom), mi je odleglo in sem se ”sestavljala” nazaj kot mati. Celo na smeh mi je šlo, saj sem vedela, da sem medicinskemu osebju in še kaki mamici, otročku odvzela termin (in niti ne tako malo terminov).

Ptički so spet peli, tako kot poje cela narava z nosečo žensko.

***

Vsakič, ko na rezervirani termin nisem šla na splav (saj niti nisem mislila resno z njim kljub datumom), mi je odleglo.

Ko sem se odločila za »Ne«, sem se takoj aktivno lotila reševati moje dvome, vprašanja in se prepuščati čudoviti nosečnosti. Bog mi je naklonil popolnoma asimptomatsko nosečnost, počutila sem se naravnost odlično, vsi so mi rekli, da kar žarim.

Stopila sem v stik z različnimi modrimi ljudmi, ljudmi, ki ljubijo, so pogumni, zaupajo v Gospoda, tudi strokovnjaki. Hodila sem se pogovarjat s sestrami in zdravniki na ginekološko kliniko glede njihovih izkušenj z ženskami po splavu, katere in kdaj to naredijo idr. Razumeli so me, resnično sem hvaležna dvema sestrama in eni zdravnici, ki so si vzele čas zame. Mislim, da se niti ne zavedajo, kako neprecenljivo je bilo to zame.

Poklicala sem tako noseče prijateljice kot tiste, ki so že imele splav. Pogovarjala sem se o duhovnih in verskih temah z dvema duhovnikoma, ki sem jima že od prej zaupala. Svoja mnenja in občutja delila z materjo, kako je bilo pri njej v takem obdobju, kaj mi sporoča kot moja mati. In v tistem obdobju iskanja odgovorov sem spoznala v moje srce za vedno zapisano najboljšo prijateljico, ki je preprečila napačne odločitve, me usmerjala na pravo pot ljubezni in zaupanja v Boga. V molitvi (tudi skupaj z njo) sem se vedno umirila in uravnovesila.

Obdobje nosečnosti je bil čas bolečine in boja, ki sem ga morala izbojevati sama sicer zelo težko. Morala sem se v trenutku preseliti, v sedmem mesecu pakirati, nositi, organizirati. Kljub temu da sem stopila do direktorja in mu opisala svojo situacijo ter ponudila enako pomoč po porodniški, sem izgubila službo, zaključiti sem morala kar nekaj projektov. Izgubila sem praktično cel krog prijateljev, saj sem morala reševati svojo situacijo in nisem imela časa za druženja. Pogrešala sem to, saj sem sicer rada v družbi, vendar sem vedela, da je bil takrat čas za to in nič drugega. Od družbe sem večkrat čutila posmeh, ko sem se sama trudila reševati barko. Mnogi prijatelji, tudi iz Cerkve, me še danes (iz napuha) ne pogledajo, češ kaj boš ti grešnica …  Samo tri cerkvene prijateljice (od mnogih) so ostale v stikih in mi nudile pomoč; prijatelj praktično nobeden, pa sem marsikdaj potrebovala kako moško roko za nošnjo, selitev idr.

V molitvi sem se vedno umirila in uravnovesila.

Nekaj časa me je hotelo biti sram. Zakaj že, sem si mislila? Ker sem se odločila za življenje in nisem na tiho naredila splava? In komu sem bila sploh dolžna biti osramočena? Takega izhoda, da sem sama z otrokom, nisem ”zakuhala” jaz. Jaz sem iskreno hotela ustvariti družino in se od prvega dne trudila rešiti našo barko.

Hvaležna sem, da sem takrat, ko mi je partner rekel, da ne gre z nama naprej, zmogla v glavi narediti črto – kar je bilo za njo, je ostalo tam; pred njo pa je bila velika, nepopisana praznina, polna izzivov. Moje bojno polje, polje ljubezni. Bova pa sama šla naprej po tej poti.

Hvaležna sem Gospodu, da sem zmogla ves čas, ki mi je bil na voljo po službi, porabiti za naju z otrokom – sprehajala sva se, božala liste, občudovala reke, štela zvezde, pela pesmice, poslušala glasbo, se pogovarjala, molila in skupaj jokala od sreče. Včasih pa tudi, ker ni bilo očija. Komaj sem čakala, da te vidim, moj otrok.

***

Prišel je dan poroda, nečesa, česar me je bilo v življenju najbolj strah (porodne bolečine). Že prej sem se v mislih pripravljala na to. Zaključek  je bil, da sem neizmerno hitro rodila in brez posebnih zapletov. Spomnim se dveh, najbolj izstopajočih se dogodkov, čustev.

Tega, kako močno sem si želela, da bi bil z menoj partner. Da bi me držal za roko, samo to, nič drugega. Saj sem vse sama naredila z božjo pomočjo, samo njega ob sebi in njegovo počaščenost ob otroku. Bilo je tako prazno brez očeta. Tako nepopolno. Tako žalostno. Glej, sva že sama, sem si mislila. Na postelji sem ležala kot zmagovalka, presrečna, to je bil trenutek rojenega materinstva. Sedaj nisem več dekle, sedaj sem MATI! Obenem pa sem ležala brez njega ob sebi in brez kogarkoli zunaj tiste sobe. Počutila sem se tako razvrednoteno, ponižano in ničvredno po porodu, osamljeno. Jokala bi, a zdaj sem mamica, moram biti močna za malo štručko.

Na porodni postelji sem ležala kot zmagovalka, presrečna. Sedaj nisem več dekle, sedaj sem MATI! Obenem sem se počitla razvrednoteno, ponižano in osamljeno.

Spomnim se malega. Nič ni jokal, bil je popolnoma zdrav. Kot angel je bil. Bil je tako mali, pa tako čvrst, umazan od krvi je bil najlepši, ležal je na meni z vsem zaupanjem in mirom. Pobožala sem ga, zajokala sem od sreče. To si ti! Sedaj si pa res prava mamica, mamica temu čudovitemu angelčku, za katerega še danes nimam besed, sem si mislila.  Ko so ga umili, je s široko razprtimi očmi gledal luči, kot bi bil presunjen nad čudežem življenja. Prišel je od daleč, zdaj pa je del nas. Izgledal je, kot bi bil presunjen nad nečim velikim in lepim. Dali so mo ga na prsi, za test sesanja. Priklopil se je kot pravi sesač, da so se vsi smejali. Takoj sva bila povezana.

Sedaj je že velik fant, izredno simpatičen, prijazen, nenasilen, sodelujoč, skratka fejst fant, ki tudi kdaj ponagaja, vendar mu mami nič ne zameri, saj je to del normalnega razvoja in humorja med nama.

***

To zgodbo sem napisala kot veliko hvaležnost Bogu, da mi je z milostnimi mislimi, čustvi in prijatelji obvaroval pred to veliko napako, splavom. Da v  tistem težkem, zmedenem obdobju nisem podlegla strahu in dvomom, ampak sem sledila ljubezni, miru, veri in pogumu.

Naj na tem mestu samo omenim, da se je vse, kar me je  v nosečnosti skrbelo (kako nama bo šlo, kje bova živela, kako bom finančno zmogla, bom dobila službo, kako bo, ko bo bolan idr.), izteklo naravnost odlično. Stvari so prišle kar same od sebe, na pomoč so priskočili ljudje, na katere sem že čisto pozabila ali pa čisto novi; nekaj prijateljev je ostalo; sicer sem se pa tudi sama angažirala in prosila.

Najpomembnejše je, da se odločiš tako, da boš z odločitvijo lahko naprej polno živela in je nikoli obžalovala.

Zatorej pogum tistim mamicam, ki čutijo in ljubijo svoje otročke v svojem telesu. Če se jim zgodi ob tem še kaj presenetljivega, združenega s strahom, dvomom, ločitvijo s partnerjem ali kaj drugega, naj sledijo sebi in svojim občutkom in predvsem samo ljubezni.

Na koncu je vendarle najpomembnejše, da se odločiš tako, da boš z odločitvijo lahko naprej polno živela in je nikoli obžalovala.