Otroci sledijo tistemu, ki jih ima rad

Foto: Shutterstock

»Ah, moramo iti ven,« sem rekla možu. »Sončno je, otroci se morajo malo ‘prezračiti’«. V prtljažnik smo nabasali kolo, poganjalček, skiro in čelade ter se odpravili do bližnjih pumptracka in skateparka.

Otroci kot otroci, igrišča seveda niso uporabljali, kot bi človek pričakoval; prevozna sredstva so pustili naslonjena ob klopce (oziroma v želji, da bi bila naslonjena ob klopce) in se na svoj način podali »oblegat« igrišče. Najvišja stena v skateparku je postala odlična za plezanje (in posledično za spuščanje kot po toboganu) in kmalu so se tekmovanju ‘kdo bo prvi splezal gor?’ pridružili še drugi otroci.

Še med pripenjanjem v avtomobilski sedež je moj sin izstrelil: »Mama, danes sem spet dobil novega prijatelja«. Ko bi to le slišal ta ukrajinski fant.

Kot mama več otrok sem se na vsake toliko ozirala proti steni in med »malimi glavicami« iskala moje ter jih preštevala: »1, 2« in tretji, ki je bil tik ob meni. »Plezalce« sem kmalu izgubila iz radarja, saj se je najmlajši podal v drugo smer, proti pokritemu peskovniku, ki je imel še od prejšnjega dneva ravno dovolj luže, da bi kmalu lahko bil ves moker. Ko sem ga končno spravila med bolj suhe »igrače« – kamenčke in rožice – sem na hitro opravila telefonski klic in s kančkom očesa opazila, da so se nama na otroško igrišče pridružili še moji otroci in mož.

Iz velike gugalnice gnezdo, kamor so se najprej podali, se je slišal smeh in pretvarjanje, da so na veliki ladji. Še vedno sredi telefonskega pogovora sem podzavestno preštela »1, 2, 3 … Ok, so vsi. Čakaj. Kako? 1, 2, 3 in mož in jaz tukaj z najmlajšim … O, glej, nekdo se nam je pridružil.«

Ugasnila sem telefon in pristopila do neznanega fantiča ter ga vprašala, kako mu je ime in kaj lepega počne. Fantič mi je sicer na zelo prijazen in navdušen način odgovoril, a jaz ga nisem nič razumela. Malce zmedena, kako to da ga nič ne razumem, saj imam doma zelo majhne otroke in vsaj približno obvladam otročji jezik, sem še mu enkrat postavila isto vprašanje. Toda iz njegovega odgovora spet nisem nič razvozlala. »Aaa,« se mi je le posvetilo, »ne govori slovensko. Le od kod je?«

Otroci so se med seboj še naprej brezskrbno igrali, jaz pa sem tuhtala, iz katere države bi lahko bil. Madžarsko mi ni zvenel (smo iz Prlekije), lahko bi bil iz Albanije, saj imamo kar nekaj družin od tam …

Nato pa je moje premlevanje prekinila beseda »davaj« (kar po rusko pomeni »daj«) in takrat se mi je v milisekundi pred očmi zavrtela podoba fantka, ki beži pred vojno. Prepoznala sem ga … Sliko njegove družine sem videla objavljeno na družabnih omrežjih, z namenom, da se predstavijo novi okolici in da se jim izreče dobrodošlica. Ozrla sem se naokrog in na robu velikega igralnega parka zagledala preostale člane njegove družine. »Glej, vsi so tukaj. Lepo.«

Morda pa je največ, kar lahko v tem trenutku dam tej družini, to, da smo čim dlje na igrišču in da njihov otrok ni osamljen.

Moji otroci in fantič iz Ukrajine so se še naprej lovili, si podajali žogo, si izposojali prevozna sredstva … in čeprav je vsak govoril svoj jezik, so se razumeli. Njihova komunikacija je potekala preko izraženih čustev, kretenj in skupnega interesa, da bi lahko čim bolje izkoristili igrišče in novo družbo.

A moje misli so ponovno odhajale k tej družini in spraševala sem se, kaj bi lahko naredila zanje. Občutek »biti tujec« mi je znan, poleg tega imam kar nekaj prijateljev Ukrajincev (nekateri so ostali v državi in delajo izjemne stvari) in zato nisem mogla mimo misli, da ne bi kaj storili, da bi se na igrišču počutili malo bolj »domače« Šla sem do fantičeve mame, izmenjali sva si nekaj besed, kaj več pa nama zaradi jezikovne ovire ni uspelo. Nato pa me je prešinilo: morda pa je največ, kar lahko v tem trenutku dam tej družini, to, da smo čim dlje na igrišču in da njihov otrok ni osamljen.

Videla sem nasmeh mame, ki je gledala srečnega otroka, in tudi meni je bilo toplo pri srcu. Fantič se je razživel in njegov glas na igrišču je postajal vse glasnejši: »Spasiba« (kar pomeni »hvala«), ko je ulovil žogo. »Spasiba« je ponovil moj najmlajši, ki sploh ni bil del igre, ampak mu je bila zanimiva le beseda. Seveda, otroci so kot gobe, vse poberejo, pri njih je vse enostavno. Ne predalčkajo, ne kalkulirajo, ampak sledijo tistim stvarem in tistemu, ki jih ima rad in ki želi biti del skupne dogodivščine.

Nedeljsko popoldne se je počasi prevešalo v večer in otroci so postajali utrujeni. Družini iz Ukrajine smo vrnili sposojeno in si ob odhajanju  mahali, se pozdravljali, odzdravljali. »Paka« (kar pomen »adijo«) s fantove strani, »paka« z naše strani in še tri ponovitve dokler nismo sedli v avto. In še med pripenjanjem v avtomobilski sedež je moj sin izstrelil: »Mama, danes sem spet dobil novega prijatelja«. Ko bi to le slišal ta ukrajinski fant.