Foto: CanvaStarši se pogosto pritožujemo, da naši otroci zahtevajo ogromno pozornosti. Da smo izčrpani zaradi njihovih zahtev. Na ta račun se kujejo šale in internetni memi.
Imeti in vzgajati otroke ni enostavno in otroci res potrebujejo veliko pozornosti, a še zdaleč ne tako veliko, kot je sami zahtevajo.
Tako vsaj pravi znani družinski terapevt in pisatelj Jesper Juul. Njegove knjige že desetletja berejo množice staršev, ki bi radi svoje otroke vzgajali bolje in učinkoviteje. Veliko staršev doživlja, da njihovi otroci hočejo vedno več in da nikoli ni dovolj in da nikoli niso zadovoljni. Mnogi starši se mentalno izčrpajo in na koncu neradi posvečajo pozornost svojim otrokom, ker bi raje počeli kaj drugega. Toda otroci so na njihovo nenehno pozornost že navajeni in od nje so postali odvisni.
Če kot starš zaradi tega čutite jezo, je to povsem normalna reakcija. To seveda ne pomeni, da jezo stresite na otroka, vsekakor pa pomeni, da je skrajni čas, da kakšne stvari zastavite drugače.
Ne, ni prepozno in ni nemogoče. Tudi vi kot starš ste le človek, ki se učite in razvijate. Lahko spremenite stvari in odnos do otroka. Še zlasti, ker otrok vaše nenehne pozornosti, ko preraste fazo dojenčka, sploh ne potrebuje. Niti mu posebno ne koristi.
V čem je torej problem?
Problem je v nesporazumu. Otroci potrebujejo eno stvar, mi jim tiščimo drugo. Nihče pa ni zadovoljen. Kot bi tiščali kvadraten pokrovček na okroglo posodo.
Nesporazum je, po besedah Jesperja Juula v tem, da si otroci želijo biti videni, večinoma pa so samo opazovani. Otrok potrebuje nekaj naše nedeljene in pristne pozornosti in v teh trenutkih se z njim povežemo na globlji ravni. Ne potrebuje pa naše nenehne pozornosti. Če bo dobil pristno pozornost, nenehne in pretirane niti ne bo zahteval.
Ne vidimo preprostega dejstva, da otroci nikakor ne potrebujejo, da stalno prekoračujemo svoje meje in smo neprenehoma na razpolago. Otrok nas ves čas in maksimalno potrebuje kakšno leto, morda leto in pol. Potem pa mora počasi začeti sprejemati novo realnost.
Praktičen primer
Kako pa postopati, če smo “nespametno” otroka že navadili na našo nenehno pozornost? Jesper Juul prikaže rešitev težave na praktičnem primeru:
Mama se pozno popoldne vrača iz službe in dve in pol letni otrok jo seveda nestrpno pričakuje. Dokler ne zaspi, nenehno visi na mami in zahteva njeno neprestano pozornost.
Rešitev tega problema bi lahko bila, da mati sina nekaj časa posluša in se mu posveti, nato pa ga pusti in mu pove, da želi zdaj govoriti z njegovim očetom. Ženske pogosto sprašujejo, ali se bo otrok počutil zavrnjenega ali jeznega, kar je zelo verjetno, a ne bo trajalo dolgo – največ štiri dni. Sin bo seveda imel odtegnitvene simptome, ko mu bodo vzeli drogo, in to je na začetku strašljivo. V takšni situaciji bi morala mama preprosto sesti na kavč poleg očeta. Ko bo sin po nekaj minutah začutil, da je med njima vse v redu, bo v naslednjih dneh sedel med starša, nato pa še poleg njiju. Točno tako mora biti.
Dve leti stari otroci namreč nimajo pojma, kako bi moralo biti. Vedo samo, kako je bilo prej: vedo, da so imeli starše, ki so jim vedno stali ob strani in jim posvečali ves svoj čas. Vendar morajo starši na neki točki začeti spreminjati situacijo in razširiti otrokov doživljajski svet. Otroci s tem praviloma nimajo težav in takšne situacije vsaj po nekaj dneh sprejemajo mirno.
Nismo samo starši
Zdravo starševstvo pomeni tudi to, da se ne odzovemo na vsako otrokovo zahtevo po pozornosti. Nismo samo očetje in mame, smo tudi ljudje, možje in žene, očetje in mame še drugim otrokom, prijatelji … Za otroka je dobro, da po obdobju dojenčka, ko res potrebuje našo, skoraj neprestano skrb, ni več center našega družinskega sveta. To seveda nikakor ne pomeni, da se mu ne posvečamo in zanj primerno ne poskrbimo. Še manj, da bi ga ignorirali. Preprosto pomeni, da mu damo mesto v družini, ki mu pripada. In to ni na prestolu, ampak je ob starših in ostalih družinskih članih.
Če je v družini več otrok, do tega procesa običajno pride povsem spontano in naravno. Če je otrok edinec, pa moramo biti pozorni, da se ne zataknemo. Kot je v naročniški oddaji povedal tudi znani slovenski terapevt Rudi Tavčar, je to, da te otroci potrebujejo vedno manj in na neki točki sploh več ne, zdravo in normalno.
Poglej tudi naročniške vsebine:
Dr. Uroš Perko: “Ko oče prevzame svojo vlogo in postavi meje pri vzgoji, to mamo izjemno razbremeni”
Alenka Rebula: “Starši smo le del otrokove ‘opreme’. Nismo vse.”
Sabina Košmrl Kaučič: Srečni in pomirjeni starši so za otroka največje darilo
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Veliko boljša od Jesperja Juula, ki sem ga včasih rada brala, sta kanadski razvojni psiholog Gordon Neufeld in kanadski zdravnik, terapevt Gabor Mate. Onadva sta svetla točka upanja za svet. Onadva sta ugotovila, da na dobrih družinah svet stoji in da je družina edina, za katero se je vredno boriti.
Ostali strokovnjaki samo iščejo pozornost in se promovirajo.
“ Nesporazum je, po besedah Jesperja Juula v tem, da si otroci želijo biti videni, večinoma pa so samo opazovani.”
To drži, čeprav je “opazovani” zelo mila beseda. Pogosto so nadzorovani in v tem ni nikakršnega stika ali zanimanja za otroka, ki ga pomiri in mu da sporočilo, da je v redu in na varnem.