Pred dnevi smo na našem portalu objavili globok razmislek Eve Markovič o tem, da je duhovnikov danes vedno manj in da morajo sami opraviti delo, ki se je nekoč razdelilo na več sobratov. Posledično se srečujejo z veliko izgorelostjo in izčrpanostjo. Prehodnega obdobja in “priučevanja” poklicu v obliki službe kaplana zaradi pomanjkanja duhovnikov skoraj ni več. Župnije se združujejo in župniki oskrbujejo vedno večja območja.
Sodobni duhovnik je poleg vse duhovne oskrbe in pastoralnega dela še mežnar, hišnik, telefonist, organizator in katehet. Odvisno od karakterja pa še gradbinec, ekonomist, psiholog, računovodja, šofer … Največja tragedija pri tem ni to, da duhovniki ne zmorejo narediti vsega, kar naj bi bilo narejeno. Največja tragedija je, da mnogi ob obilici dela pogosto nimajo časa in energije za duhovno rast in molitev. Posledica tega je seveda tudi izčrpanost.
Številni glasovi pravijo, da zgolj občasna pomoč velikodušnih prostovoljcev ni dovolj, in pozivajo k temu, da Cerkev profesionalizira službo laičnega voditeljstva in tako razbremeni duhovnike ter oživi občestva.
Leta 2019 je duhovnik Rafko Klemenčič, sedanji župnik v Kamnjah, Črničah in Batujah, v postni akciji Zavoda Iskreni, ki je bila namenjena našim naročnikom, zelo odkrito spregovoril o svoji osebni izkušnji izgorelosti in izčrpanosti.
Velika hvala gospodu Rafku Klemenčiču za iskrenost in pogum, da je na našo prošnjo danes dovolil javno objavo posnetka. Gotovo je to, ob vseh sodobnih predsodkih in sovraštvu do Cerkve, dejanje poguma pričevanja prvih učencev. Za nas vernike pa prikaz pristne človeškosti in ranljivosti, ki včasih pri nekaterih duhovnikih tudi umanjkata. Ampak sta prav ti prostor, kjer začne Kristus živo delovati.
… vse húdo o vas lažnivo govorili
Ob objavi Evinega prispevka na družbenem omrežju Facebooku smo bili precej presenečeni nad količino gneva in posmeha, ki se je vsula nad duhovnike. Zelo očitno je slovenska javnost polna predsodkov in celo sovraštva do Cerkve in duhovnikov. Morali smo namreč brisati prenekatere žaljive komentarje, posledično se v tem morju gneva tudi ni razvila konstruktivna debata katoliške javnosti, ki bi bila vsekakor koristna. Kaj te spodbudi, da tako grobo in vulgarno pljuvaš po ljudeh in poklicu, ki nima s tabo kot nevernikom zelo očitno nobene povezave? Kako žalosten narod smo, če se posmehujemo človeku v stiski?
Ljudje, ki se posmehujejo, poklica duhovnika pač ne poznajo. Ne poznajo cerkvene hierarhije in ne vedo, da je povprečen župnik tisto nakovalo, na katerem kujejo karkoli že tako verniki kot cerkvena hierarhija pa še kdo tretji. Res jim ni treba zavidati nobene kuharice (ki so, kjer sploh še obstajajo, starejše gospe), niti velikih praznih župnišč, ki stanejo premoženje za vzdrževanje in ogrevanje, v njih si pa predvsem – sam. Niti avta, ker je osnovno sredstvo, ki ga potrebujejo za svoje delo. Niti nabirke, ker pomeni duhovnikovo plačo in še to le v manjšem delu. Več o tem, koliko in kako zasluži duhovnik, si lahko preberete na tej POVEZAVI.
Duhovniki niso idealni, nekateri so morda ta poklic tudi razvrednotili, pa vendar so to v veliki večini ljudje, ki so se polni zanosa in idealov, z željo služiti drugim, odločili za način življenja, ki zahteva veliko odpovedi. Verniki bi svojo vero težko aktivno živeli brez njih in zaslužijo si naše spoštovanje in ljubezen. Tudi ko so ranljivi ali pa takrat celo najbolj. Na koncu velja, kar je povedal gospod Rafko Klemenčič v zgornjem videu: “Bog me ne presoja po tem, koliko sem uspešen, ampak po tem, koliko znam ljubiti.”
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Župnika Rafkota na videz poznam, ker sem iz sosedne župnije. Včasih grem tudi h maši v Črniče ali pa v Skrilje. Že ko gre po cerkvi, izžareva neko posebno milino in prijaznost.
Poleg župnij Kamnje, Črniče in Batuje, ima še en kup podružnic: Skrilje, Vrtovin, Gojače, Malovše, Ravne nad Črničami in Selo, se pravi skrbi skoraj za pol Vipavske doline.
O njim je slišati samo dobro. Ljudje ga imajo radi, so pa vsi enotnega mnenja, da je preobremenjen. Želim mu veliko zdravja, moči in poguma, da bi še naprej lahko opravljal svoje poslanstvo. In predvsem božjega blagoslova.
Pozabila sem omeniti še podružnično cerkvico svetega Pavla, ki se nahaja nad Vrtovinom. Nahaja se na čudovitem kraju, iz doline pa ga ni videti. Posebej je zanimiva za pohodnike.
Res je, tudi sama poznam g. Rafkota in se strinjam s komentarjem. Naj mu Bog da moč pri njegovem poslanstvu.
Mislim, da se v cerkvi premalo govori, sliši o tem, da moramo verniki (finančno) podpirati župnije, druge verske organizacije, skupine, od katerih tudi prejemamo blagoslove. Mene sta glede tega nagovorili Ženski na polno. Bog nam to naroča, torej je naša dolžnost, in hkrati obljublja skrb z božje strani, da nam bo dal, da ne bomo sami imeli premalo.