Oprostite. Danes je dan odpuščanja.

foto: freepik.com

Danes praznujemo svetovni dan odpuščanja (Pardon day). Ima zanimivo zgodovino. Leta 1974 ga je uvedel ameriški predsednik Gerald Ford, ko je nastopil predsedniško službo za kratkim mandatom naslednika predsednika Richarda M. Nixona, ki je bil vključen v afero Watergate in s tem naredil v državi precejšnjo zmedo. Danes nas ta dan spominja na to, da odpuščanje pomaga iti naprej, popravljati zapletene stvari, včasih obnavlja odnose, vsekakor pa je ozdravljajoče za obe strani. 

V procesu odpuščanja smo lahko v različnih situacijah. Lahko smo sami potrebni odpuščanja, lahko smo na tem, da moramo sami odpustiti, lahko pa smo ob nekom, ki je v procesu soočanja z lastno krivdo ali odpuščanjem drugemu. 

Naredil sem krivico. Kaj zdaj? 

Ta situacija je od zgoraj naštetih najtežja. In ko se znajdemo v tej situaciji, se najpogosteje vklopijo vsi mogoči obrambni mehanizmi, da se nam le ne bi bilo treba srečati z bolečino in nemočjo tega, da smo nekoga prizadeli, da smo naredili napako in krivico. Lahko si govorimo, da ni bilo tako hudo, da bi vsi drugi na mojem mestu naredili enako, da je to nekaj normalnega ali pa da so celo drugi krivi, da sem tako ravnal. Mogoče si govorimo, da si je drugi to zaslužil, po možnosti celo poiščemo razlog, zakaj bi to lahko bilo tudi za nekaj dobro. Toda vsi ti izgovori v resnici ne prinesejo svobode. Svobodo prinese priznanje, soočenje s svojim sramom in krivdo in korak v smeri opravičila in če je mogoče poravnanju krivice. V takšnem soočenju in s pomočjo Boga lahko res iz tega pride celo nekaj zelo dobrega. 

Kako stati ob strani človeku, ki se sooča z lastno krivdo? Nič dobrega ne naredimo, da ga potrjujemo v izgovorih, ki ga oddaljujejo od resnice. Še manj dobrega naredimo, če ga obtožujemo, da njegovo krivdo in sram povečamo. Mogoče je največ tiha in potrpežljiva prisotnost, mir in tišina, ki mu pomagajo vstopiti v globlji del njega samega, da resnica lahko sama privre iz njega in potem nežno spremljanje na poti s prošnjo za odpuščanje, sprejetje odpuščanja, poravnave krivice in skupno praznovanje ob začetku svobodnega življenja. 

Ne morem odpustiti, boli! Kaj naj naredim?

Ko se nam zgodi krivica, je težko na drugačen način. Morda bi tudi najraje vse skupaj čimprej pozabili, a brez priznanja jeze, žalosti, ki jo čutimo ob povzročeni krivici, bolečina udarja na plano na sto in en način. Če smo ranjeni od ljubljene osebe, se lahko kar nekaj časa borimo z ambivalenco med tem, da bi radi na hitro obnovljen odnos in bližino ter zamero, ki nam preprečuje, da bi bilo tudi z naše strani to mogoče.

Sami lahko prevzamemo odgovornost za to, da bomo šli po poti okrevanja in ne bomo dovolili, da v nezaceljeni rani začne poganjati slabo.

Proces odpuščanja in celjenja rane je na ta način lahko le še daljši in bolj zapleten. Pravo odpuščanje se spet začne s priznanjem resnice, vsega, kar se nam je zgodilo in kaj ob tem čutimo, ter hkratno odločitvijo, da želimo odpustiti. Lahko se počutimo precej nemočni ob tem, saj ne moremo sami sebi namesto drugega poravnati škode, ki nam je bila povzročena in ne moremo izsiliti obnovljenega porušenega odnosa, ki ga je nekdo drug izdal. Lahko pa to naredi Bog in tudi naredi, saj je sam vse to že enkrat v polni meri dal skozi. Sami lahko prevzamemo odgovornost za to, da bomo šli po poti okrevanja in ne bomo dovolili, da v nezaceljeni rani začne poganjati slabo, kar se rado zgodi. To potem duši nas v obliki zamere, žalosti, lahko depresije, neobčutljivosti do drugih, maščevalnosti in navsezadnje lahko sami postanemo takšni ali še slabši kot tisti, ki nam je krivico povzročil. 

Kako stati ob strani nekomu, ki se bori z odpuščanjem? Tukaj bi lahko napisala dolg seznam stavkov ali besed, ki jih, prosim, takšni osebi ne govorite. Nesmiselno je, da ji razlagamo, kako mora in mora odpustiti, ji to nalagati kot moralno dolžnost ali ji to utemeljevati teološko. Ne uporabljajte Jezusovih besed za to, da to osebo še bolj ponižate, da je ne odvrnete od tiste opore, ki ji lahko najbolj pomaga. Ob takšnih besedah oseba lahko dobi občutek, da ste na strani tistega, ki ji je povzročil bolečino in če je tudi Bog na njegovi strani, potem je ta oseba še bolj sama in situacija je videti brezupna. Oseba, ki je prizadeta je v tej situaciji pred Bogom privilegirana in on je prvi, ki je predvsem najprej na njeni strani. In to je najboljši zgled tudi za nas. Tiha bližina, sočutje, sotrpljenje. »Jokajte s tistimi, ki jočejo« (Rim 12,15).  

Mislim, da smo vsi kdaj v eni, drugi, tretji ali četrti situaciji. Današnji dan nas spominja na to, da se malo ustavimo, razmislimo, naredimo pregled svojih odnosov, zamer, naredimo kakšno opravičilo in začrtamo življenje v smeri vedno večje svobode, resnice, radosti in obnovljenih odnosov. 

Preberi več:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.