Oče Zoran Janković?

Thumbnail

Zmaga Jankovića je bila presenečenje za vse. V zadnjem tednu kampanje pa me je žena opozorila na nekaj, na kar sam nisem bil pozoren: lik očeta. Odločil sem se, da članek spišem po volitvah, ne glede na izid.

Ob spremljanju odzivov na Jankovićevo zmago, me je presenetilo presenečenje dela levo usmerjenih volilcev, ki si globoko v sebi – glede na razmere, v katerih živimo – niso želeli njegove zmage. Vsem je jasno, da čarobne paličice, ki jo je poudarjal v času kampanje, nima. Sanjske ekipe ni – je le ekipa, ki se bo soočila z različnimi stališči drugih strank. Edina skupna točka vseh bo denar – to se je v minulih dveh desetletjih izkazalo, da deluje. Tokrat bo težje, ker smo že do grla zadolženi. 

Neodločeni odločili volitve

Danes smo vsi analitiki in vemo, da so se neopredeljeni odločili v zadnjih nekaj dneh. To so večinoma tisti, ki ne spremljajo politike in gospodarstva, a si še naprej želijo kruha in iger brez zategovanja pasu. V zadnjem trenutku so se odločili na podlagi čustev, ki so se v njih prebujala prek gledanja televizije in pogovorov. Tu programi in racionalnost povsem odpovedo. Ravno ta “neodločena” skupina je tista, ki v našem volilnem sistemu vedno odloči rezultat, s tem pa tudi najbolj določa našo prihodnost, kar je zelo žalostno oz. tragično. Nekaj je bilo celo takih, ki do trenutka, ko so prijeli volilni list v roke, niso vedeli, kaj obkrožiti – v takih trenutkih je odločitev nezavedna. 

Kakšna “očetovska” lika sta nam ponujala glavna igralca letošnjih volitev? Janez Janša – ranjen od vojne, človek, ki že vseskozi prenaša številne napade, je ščasoma pridobil trdo kožo, ki jo skuša uravnati z rahlim cinizmom in grenkim nasmehom. To pa v ljudeh prebuja vse prej kot željo po takem tipu voditelja oz. očeta. Čeprav ima vse drugo urejeno in vem, da želi Sloveniji najboljše, da mu ne gre za kopičenje premoženja, ostane senca dvoma. Da se odločiš zanj, je potrebno poznati težko situacijo, v kateri smo,  oz. imeti preprosto brezpogojno zvestobo (to ima v svoji bazi).

Po drugi strani pa smo v dramatičnih zadnjih dneh spremljali Jankovića, ki je za razliko od Janše sadil rožice, prodajal upanje in odločnost, da bo storil nekaj velikega in seveda zagotovaljal igre in kruha. Toda hkrati nam je ponujal tudi poseben očetovski lik.

Percepcija očeta

Kdo pa si ne želi imeti očeta, ki te brezpogojno ljubi in te še v tako hudi situaciji ne zavrže?

Zoran Janković ima dva sinova, ki pokata od afer in nista ravno vzor. Verjetno ob svojem očetu nista doživela tistega, kar bi lahko. Tega javnost niti ne analizira niti ne zaznava – ker se v naši družbi še vedno razmišlja, da ni pomembno, kakšne starše imaš. A kljub temu, da sinova nista v ponos očetu, ju oče Zoran ne zavrže. V javnosti se postavi, da sta to njegova sinova, ne glede na to, kaj sta zagrešila. Kdo pa si ne želi imeti očeta, ki te brezpogojno ljubi in te še v tako hudi situaciji ne zavrže? Vsak si želi takšnega očeta! Iz tega pa seveda ne moremo reči, da Janković v resnici brezpogojno ljubi sinova, le v percepciji/dojemanju ljudi ostaja, kar so slišali: ne glede na sramoto, ki mu jo delata, pravi, da ima svoja sinova rad. In mnogi so to na nezavedni ravni izrazili ravno skozi glasovanje zanj.

Ne trdim, da je Zoran Janković idealen oče. Trdim pa, da je ravno ta čustveni moment, ko je stal za svojima sinovoma za vsako ceno in poudarjal pomen družine, to, kar je na koncu pri mnogih prevesilo jeziček na tehtnici. O tem ne boste veliko brali, ker ljudje vedno skušamo najti racionalen odgovor za svoja dejanja. Sam pa sem prepričan, da mu je moj soimenjak Igor Arih, ki ga poznam, svetoval prav to: stoj za svojima sinovoma za vsako ceno, ker boš v očeh slehernega človeka zrasel!

V nedeljo smo dobili odgovor na vprašanje: kdo smo kot narod. Sedaj je potrebno tehtno razločiti, kaj mora vsak izmed nas (tudi ti osebno) storiti. Premisliti moramo, kaj je tisti kvas, ki bo prekvasil našo družbo v bodočnosti.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.