Pismo zaskrbljene mame zaradi hčerine obremenjenosti z videzom. Psihoterapevtka odgovarja

Foto: Shutterstock

Lepo pozdravljeni! Že nekaj časa opazujem svojo 9-letno hči, ki se zelo obremenjuje s svojim videzom. Kot da ima občutek, da ni dovolj lepa. Zadnjič sem celo mimogrede slišala, da je babici rekla: »Debela sem.« Ta stavek me je popolnoma šokiral, saj je moja hči normalne postave, v ničemer ne izstopa od drugih zdravih deklet in še športnica je za povrh. Sprašujem se, ali je to vpliv starejših prijateljic in družbenih omrežij, ki jim slednje sledijo, ali pa je vzrok nekje drugje. Rada bi, da bi moja hči vedela, da ni nič narobe z njo, da je lepa, vendar se bojim, da bo vsako leto še huje.

Zaskrbljena mama


Draga mama!

Vaša deklica raste in se razvija v družbi, ki zelo poudarja zunanjo lepoto. In ne samo to, postavlja tudi standarde, kaj naj bi lepota bila. V letu 2021 je bilo na svetu 3,9 milijarde žensk. Le vsaka osma ženska ustreza kriterijem manekenke, vse ostale ženske pa so drugačnih oblik in velikosti.

Večina žensk torej nima izgleda manekenke, vendar nam družba kljub temu lansira te mere kot ideal, ki naj bi mu ženske sledile. In to že od otroštva dalje. Če pogledamo spodnjo sliko igračke Barbike; prva je po meri »ideala«, druga po meri normalnega povprečja.

Vir: Researchgate.com

Ko ta »ideal« pogledamo v naravni človeški velikosti, izgleda takole:

Vir: cbsnews.com

Povejte mi, kdo lahko doseže tak ideal? Nemogoče, razen v virtualnem svetu, s pomočjo tehnologije ali s pomočjo plastičnih operacij.

Valeria Lucianova je z dietami, ličenjem in operacijami postala kot Barbie. Ali Pixee Fox, ki je želela izgledati kot njeni priljubljeni risani junakinji in si je dala za ozek pas celo odstraniti šest reber. Kakšno ceno sta plačali za drobec pozornosti?

Vir: YouTube/zajem zaslona
Vir: YouTube/zajem zaslona

Nič čudnega torej ni, da že med mlajšimi deklicami narašča negotovost glede lastnega videza in želja po popravljanju svojih telesnih delov. Na vsakem koraku se srečujejo s poplavo plitkih nasvetov o videzu brez dodane vrednosti.

Nedavna raziskava, narejena med slovenskimi šolarji, je pokazala, da že tretjina dijakinj in četrtina učenk zadnje triade razmišlja o plastični operaciji. Četudi samo razmišlja, to pomeni, da zanje telo predstavlja problem in ne prostor njihove osebnosti oziroma duševnosti, ki ga je potrebno ljubiti, negovati in spoštovati kot največji zaklad.

Večina žensk nima izgleda manekenke, vendar nam družba kljub temu lansira te mere kot ideal, ki naj bi mu ženske sledile.

Ko telo postane naš sovražnik, izgubimo zaveznika in se moramo proti njemu nenehno boriti: z dietami, pretirano telovadbo, operacijami, kremami itd. To je izjemno izčrpavajoče in utrujajoče. Namesto da bi otroke učili, kako naj sodelujejo s svojim telesom, poslušajo njegova sporočila, ga sprejmejo in ob vsiljivosti (tudi iz strani medijev, vrstnikov itd.) postavljajo meje, dobivajo sporočila, kako se naj s telesom borijo, ga spremenijo in iznakazijo ali popolnoma ignorirajo ter zanemarijo. Namesto da bi ugasnili ekrane in šli spat, se mučijo do onemoglosti, namesto da bi skozi igro, raziskovanje, druženje in tudi fizično delo razgibali svoje telo, ure in ure preživijo v fitnesu, da bi izklesali svoje telo do popolnosti. Ali pa se bašejo s hitro prehrano in prenažirajo do slabosti. Vse to je nasilje do lastnega telesa in zahteva svoj davek.

Posledice

Če otrok poleg nerealnih prikazov lepote v medijih ter sporočilih staršev in ostale skupnosti sliši še notranji glasek, ki nenehno kriči »nisi dovolj lepa, suha, sijoča, velika; imaš kriv nos, štrleča ušesa, prevelik trebuh ali zadnjico; ljudem ni všeč, kako izgledaš; ne marajo te, ker nisi dovolj; tako si čudna, da se te vsi izogibajo …« to omaja njegovo notranjo homeostazo. Neprijetni občutki, povezani z lastnim telesom, zameglijo njegov pogled in vplivajo na dobro počutje, samospoštovanje in sočutje do sebe.

Ko telo postane naš sovražnik, izgubimo zaveznika in se moramo proti njemu nenehno boriti: z dietami, pretirano telovadbo, operacijami, kremami itd. To je izjemno izčrpavajoče in utrujajoče.

Zato je dobro, da skupaj z otrokom poiščemo in ozavestimo izvor njegovega slabega počutja, strahov in popačenih pričakovanj, saj se bo sicer pretirano ukvarjal z zunanjim videzom. Lahko da se primerja z drugimi in jih doživlja kot lepše in bolj uspešne, morebiti je sam negotov in si ne zaupa, nima prijateljev, je nemočen ob pritiskih vrstnikov, ga bolijo družinski konflikti … Ker se ne zna soočiti z množico bolečih občutkov, začne kontrolirati tisto, kar lahko – svoje telo – preko hrane, telovadbe, operacije (tudi spola) itd. Kar pa ne zmanjša njegove notranje stiske, kvečjemu jo poveča.

Med mladimi zelo naraščajo kronične telesne in duševne bolezni, med katerimi so najpogostejše prav motnje hranjenja (anoreksija, bulimija, bigoreksija ali ortoreksija). Pri skrbi za otroke in mladostnike bi morali več pozornosti posvečati iskanju ravnovesja telesno-duševnih procesov. Dati pozornost tako njihovim notranjim občutkom in zaznavam kot tudi telesnemu zdravju. Če otrok čustva oziroma čustveno energijo (npr. zavist, jezo, ljubosumje, prezrtost, strah, da ne bo sprejet tak, kot je itd.) tlači, odreže ali zadržuje, se le-ta kopiči v določeni delih njegovega telesa, ki potem zbolijo. Zato bi morali v družinah in šolah več delati na samozavedanju, razvoju čustvene zrelosti in kvalitetnih medsebojnih odnosih.

Zavedajte pa se tudi, da so mnenja ljudi, ki nas imajo radi, najpomembnejša. Zato hčeri pogosto povejte, da jo imate radi in da je zelo lepa. Če bo to slišala še od očeta, bo pa zagotovo najsrečnejša punca na svetu.

Zdrava samopodoba

V vašem vprašanju lahko začutim skrb, ker vam za vašo hčer ni vseeno. Zagotovo ji kot mama želite privzgojiti zdravo samopodobo oziroma samo-sprejemanje. Da bo na svoje telo, na svoje zmožnosti in potenciale ter na izzive gledala pozitivno. To ne pomeni, da nikoli ne bo občutila telesnega nezadovoljstva ali nelagodja, tudi ne pomeni, da nima pomanjkljivosti, vendar jih sprejema in lahko z njimi živi.

Sprejema svojo človečnost in nepopolnost. Dela tudi napake. Toda zato ni slaba oseba. Kot majhen otrok se zagotovo ni spraševala, kaj vse je narobe z njo, kaj vse bi še morala narediti, da se bo izboljšala, katero majico ali čevlje mora kupiti, da bo lepša in jo bodo drugi sprejeli. Zagotovo je bila zadovoljna s seboj, igriva in sproščena. Šele ko so v njen svet prišla mnenja staršev, vrstnikov, učiteljev in družbenih omrežij, je pričela dobivati občutek, da je z njo nekaj narobe.

Tukaj pa nastopita vidva kot starša. Da jo spomnita na prva doživljanja o sebi. Da ji privzgojita trdne vrednote in trdno etično-moralno jedro, da se bo lahko zoperstavila sporočilom sveta, ki ne ustrezajo njenemu primarnemu notranjemu doživljanju sebe. Da bo tudi takrat, ko bo sama, znala pravilno izbirati.

Katere stvari so še pomembne?

Zgled: starši s svojim zgledom in učenjem, kaj je prav in narobe ter kaj se v svetu prikazuje kot resnica in kaj kot laž, pomagamo otrokom razviti zdrav pogled nase in na svet. Tudi sami moramo biti pozorni na to, kaj nas resnično zadovolji in kaj le trenutno in površno. Kaj nas ohranja cele in kaj razbija na koščke ter pušča v nemiru. Če bosta vidva kot starša imela trden in celovit pogled nase, se bo hči tega »nalezla« od vaju. Tako bo lahko preizkušala nove stvari. Čeprav ji kakšna stvar ne bo šla, kot bi si želela, je to ne bo uničilo, ampak bo tudi to lahko sprejela.

Povejte ji, da so perfekcionizem, samokritika oziroma samoobtoževanje zares težki sopotniki in naj jih nikar ne jemlje s seboj na pot.

Začutiti nemoč: najbrž kot mama čutite nemoč, ko hčer preplavljajo informacije iz družbenih omrežij in s strani njenih vrstnikov, ki so podobno negotovi kot vaša hči. Ko se pogovarjajo med seboj in si delijo mnenja, poglede, vprašanja in ogorčenja, je to kvečjemu dobrodošlo, saj bo hči dobila občutek, da v tem ni sama. Da se na pragu v puberteto mnoge punce začno spraševati o spremembah telesa, o izgledu, zdravju … Če bo svoje strahove, dvome in mnenja lahko preverila še ob vas, bo razvila svojstven pogled nase in na svet. Lahko, da se bo razlikoval od vašega, a bo njen.

Hvaležnost: povejte ji, da so perfekcionizem, samokritika oziroma samoobtoževanje zares težki sopotniki in naj jih nikar ne jemlje s seboj na pot. Naj raje vzame hvaležnost (zase in druge) ter pozitiven pogled nase. Tako bodo tudi njena dejanja bolj učinkovita, njena samozavest pa se bo okrepila.

Predanost: naj se hči predano in zavzeto loti kakšne stvari, ki jo resnično veseli.  Lahko ji pomagate narediti načrt. Tako bo osebnostno rasla in krepila svojo samopodobo.

Kultura: v družino uvedite kulturo uporabe tehnologije in družabnih omrežij, torej kdaj in za kakšen namen se lahko uporabljajo. Naloga starša je mentorstvo in podpora pri uresničevanju pravil, ne pa vloga policaja. Skupaj določite jasna pravila, hčeri pomagajte z nasveti pri uresničevanju le-teh. Če ji ne uspe, poglejte, kje je problem in kaj se je do tedaj naučila. Pomagajte ji, da ponovno postavi pravilo (npr. telefonov in tablic ni pri jedi, na stranišču, med šolskim delom; risanko/film gledamo skupaj ob sobotah zvečer; ko se z nekom pogovarjamo, se gledamo v oči in ugasnemo telefon; telefon vzamemo iz škatle ob določeni uri in ga tja tudi vrnemo; odmor od družabnih omrežij imamo vsako nedeljo; telefon uporabljamo za klice in sporočila itd.). Ko boste pri hčeri opazili dovolj samokontrole, lahko določena pravila odstranite. Ko bo prepoznala nevarnosti na spletu in kritično presojala videno in slišano, ji lahko zaupate, da se bo znala sama pravilno odločati.

Naj se hči predano in zavzeto loti kakšne stvari, ki jo resnično veseli. Lahko ji pomagate narediti načrt. Tako bo osebnostno rasla in krepila svojo samopodobo.

Narava: preživite čas v naravi, gozdu, na travniku in opazujte, kako potekajo naravni procesi. Pogovarjajte se o tem, kaj je resnična lepota.

Pregled dneva: ob koncu dneva si vzemite čas in se pogovorite o dnevnem doživljanju; lahko ob gledanju slik, posnetkov, komentarjev sošolk in sošolcev poiščete ideje, usmeritve in rešitve, ob katerih se bo hči počutila lepa, taka kot je.

Skrb za zdravje: naredite plakat, kako v družini skrbite za telesno in duševno zdravje (od hrane, spanja, gibanja, zabave in igre, humorja do osebnega stila oblačenja …).

Skrb za odnose: ključno je, da ste s hčerjo v odnosu in spremljate njeno počutje v različnih socialnih vlogah ter ji pomagate pri premišljenih odzivih.

Zavedajte pa se tudi, da so mnenja ljudi, ki nas imajo radi, najpomembnejša. Zato hčeri pogosto povejte, da jo imate radi in da je zelo lepa. Če bo to slišala še od očeta, bo pa zagotovo najsrečnejša punca na svetu.

Odgovor je zapisala zakonska in družinska terapevtka mag. Janja Grilc.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja