Ob hudi možganski okvari otroka sem se odločila za splav … in za nadaljevanje nosečnosti!

Vir: Shutterstock

Objavljamo zapis mamice, ki je zaradi slabih zdravstvenih napovedi med nosečnostjo izkusila tako umetno prekinitev nosečnosti kot odločitev, da kljub slabim napovedim otroka donosi.

Preko pričujoče izpovedi želimo približati doživljanje takšnih mamic, ki se jim ob slišani diagnozi otroka v trenutku sesuje svet … In tej mamici se je kar dvakrat.

Nosečnost je čas pričakovanja, veselja nad otročkom, ki raste pod srcem, je čas, ko ženska čuti, vidi in dojema svet okoli sebe na poseben način. Ja, vse to in še več je čas nosečnosti, ko vse poteka normalno. Ko komaj čakaš pregled in UZ, da vidiš ta mali čudež in ko od zdravnika odhitiš še v trgovino, kjer kupiš samo eno malenkost za prihajajočega člana. In zvečer vsa navdušena in v miru z možem in starejšimi božaš trebušček in komaj čakaš, da se spoznate. Ker ja, imaš načrte – kaj vse bomo počeli skupaj, kam se bomo odpravili, kje bomo dopustovali letos, ko bo dete še majhno, ipd.

Govorite o mojem otroku?

Kar na lepem, tako mimogrede, na pregledu nastane tišina. Zdravnik (pre)dolgo gleda v ekran in (pre)večkrat brska po papirjih, ki jih ima blizu.

Huda možganska okvara, stopnja preživetja otrok s takšno diagnozo majhna, možnost napredka in razvoja skoraj ničelna.

Potem pa, kar na lepem, tako mimogrede, na pregledu nastane tišina. Zdravnik (pre)dolgo gleda v ekran in (pre)večkrat brska po papirjih, ki jih ima blizu. Postane nemiren, oči begajo, diha globoko in skoraj slišim, kako mu bije srce – aja ne, to je moje srce. Slišim bitje svojega srca. Želi skočiti ven, ker svet se je v sekundi začel vrteti drugače – pa saj ni nihče še nič rekel. Besede niso bile potrebne, to sem začutila in samo čakala, kaj bo povedal, kako globoko bo zarezal. Bom lahko prenesla to bolečino, to resnico? In kaj bom z njo?

Huda možganska okvara, stopnja preživetja otrok s takšno diagnozo je majhna, možnost napredka in razvoja skoraj ničelna, življenje otroka nima smisla, le rastlinica bo in nihče ne ve, kako dolgo bo živel, če do poroda sploh pride. In vse to se zgrne nate v 22. tednu nosečnosti.

A to ste meni povedali? Govorite o mojem otroku? Nemogoče! Strah me je, hočem zbežati. Jaz tega ne zmorem! Mi kot družina tega ne zmoremo! Pa ne morem imeti jaz tako prizadetega otroka?! Kaj sem storila narobe, kje sem zafrknila? Ni šans. Ampak še nekaj je … Tega otroka imam rada, zelo smo ga pričakovali. Vsi. Božam trebušček in se prepričujem, da ne gre zame in mojega otroka, in govorim mu, da ga imam rada, da je moj, da mu nočem slabega, da mu želim le najboljše. Le najboljše.

Si moj otrok zasluži trpljenje?

Stroka se strinja, da je zanj tako najboljše. Da je zame in za nas tako najboljše. Da sva še mlada in da naj se osredotočiva na starejše otroke. In sem/sva storila to, kar sem/sva v tistem trenutku verjela, da je najboljše – prekinila nosečnost. Ker takšnega življenja, trpljenja si mi in moj otrok ne zaslužimo in si ga ne želimo. Pika.

Kako pa naprej? A to pomeni, da bo naslednja nosečnost tudi takšna? Zakaj pa prejšnje niso bile? Se gremo še enkrat? Genetiki so preračunali, da je samo 6 % možnosti, da se nama to še enkrat ponovi.

No, pa dajmo. Sanjarim o tem, kako bo … Mmm, kako dišiš dete moje. Tako smo veseli, da si tu. Le zaspi, potem pa se odpravimo na sprehod, si na trati razgrnemo odejo in uživamo skupaj, samo da smo zdravi. Ja, tako bo …

A nisem vsega tega že enkrat slišala?

In nato ponovno 22. teden, ponovno ista diagnoza. Mnenje stroke bi prav tako lahko prepisala, ne bi pa mogla prepisati svojega mnenja.

Dve črtici. Ponovno. Veselje in vznemirjenje. Pričakovanje, načrti in upanje. Srček bije, zdravnik pravi, da lepo rasteš, ni posebnosti, se vidimo naslednjič. Jaz pa ves čas čakam, da mi povedo nekaj drugačnega. Prav čutim, da mi morajo, saj sem se znašla na neki novi poti. Stojim na robu razmišljanja, kaj vse se mi lahko zgodi in katero smer naj uberem. Naenkrat ni nič več samoumevno, naenkrat vem, da moram biti tu, da se je bitka že začela.

In nato ponovno 22. teden, ponovno ista diagnoza. Huda možganska okvara, stopnja preživetja otrok s takšno diagnozo majhna, možnost napredka in razvoja skoraj ničelna, življenje otroka nima smisla, le rastlinica bo in nihče ne ve, kako dolgo bo živel, če do poroda sploh pride. A nisem tega dela že enkrat napisala? Zdaj sem ga samo prepisala, ker ni bilo potrebe po spreminjanju. Mnenje stroke bi prav tako lahko prepisala, ne bi pa mogla prepisati svojega mnenja.

O, to je ta nova, drugačna pot, ki se je v mojih mislih slikala že nekaj tednov prej. No, zdaj se končno lahko odločim, na katero pot naj stopim, katero smer naj uberem. Želimo živeti. Vsi. In to jim jasno povem – njim v ambulanti. Samo enkrat je bilo dovolj in bilo jim je jasno, da je to dokončna odločitev. In so jo spoštovali. Ker sva spoštovanje, odločnost in mir pokazala midva z možem. In ker sva jim povedala, da sva pot prekinitve že izkusila, tokrat pa želiva izkusiti moč Življenja.

Kje je moja vera?

Ob prvi diagnozi sva sprejela odločitev (prekinitev nosečnosti), ki je bila tisti trenutek za naju najbolj sprejemljiva. Drugače nisva znala, drugače si nisva upala, drugače nisva zmogla.

Človek sem. V bitki sem. Sem prav storila, sva se prav odločila? Bo otroku hudo? Kako bo pa meni, nam? A zdaj sploh lahko kaj kupim zanj, se bo rodil, bo živel, kako dolgo? Sem lahko jezna na Boga? O ja, lahko sem. In to mu povem. Povem mu pa tudi, da zdaj pa začenjam računati nanj, saj si je on vse to zamislil. Že od nekdaj je vedel za mojo, našo pot. In zakaj ni nič naredil, nič spremenil? No, saj je … ampak to vidim šele sedaj, ko sem se zmogla ozreti nazaj.

Kristjan sem. Verna žena in mama. Ki pa se uči. Padam in vstajam, hodim, pa sem zopet na tleh. Tečem, jokam, za silo se premikam, obsedim, čakam, se smejim, obupujem, počasi nadaljujem …

Prva diagnoza v 22. tednu nosečnosti je bila zame šok, tresenje tal pod nogami, zanikanje situacije, iskanje instant rešitev. In takrat je bila tudi moja vera instant vera. Za vzeti, ko jo rabim, malo za ponucati, ker je fajn in če je pred tem nekaj časa nisem »uporabila«, nič zato – počaka. No, saj sem hodila vsako nedeljo k maši in še tu in tam med tednom sem kaj zmolila. A ni to dovolj? Že skoraj preveč, bi rekla takrat.

Prosim, brez nasvetov

Ne želim poslušati, kako mi je ta otrok namenjen, kako bo poseben za našo družino, kako mu je to namenjeno in da bova z možem zmogla. Kako lahko to govori nekdo, ki še ni bil v takšni situaciji, kako nekdo drug ve bolje od mene, da nam bo uspelo in bova zmogla? Še sama zase ne vem, kako bom jutri, ne da bi … Ej, končno se bom jaz odločila, kako in kaj!

Zdravniki potrebujejo odločne starše, odločne mame.

In hodim po ulici, gledam ljudi, ki so zatopljeni vsak v svoje misli in si mislim, a sploh vem, kaj se jim dogaja? Bi morala vedeti? Kaj bi jim pa rekla? Zakaj pa meni lahko nekdo pametuje, kaj je dobro zame in otroka?

Ob prvi diagnozi sva sprejela odločitev (prekinitev nosečnosti), ki je bila tisti trenutek za naju najbolj sprejemljiva. Sprejela sva jo z znanjem in vero in podporo ljudi, ki sva jo imela takrat. Drugače nisva znala, drugače si nisva upala, drugače nisva zmogla.

Pomembno je, da nisva ostala na tej točki

Vedela pa sva, da na tej točki ne smeva ostati. Da to ni odločitev tako mimogrede, kot iti v trgovino. In tu je začel delovati Bog. Po spletu okoliščin sva skupaj z možem pristala na vikendu duhovnih vaj Rahelin vinograd. Začelo se je potovanje jeze, besa, strahu, bolečine, sprejemanja, ovrednotenja, izročanja in predajanja, miru in osvoboditve. V mislih sem se srečala s svojim otrokom, ki je v nebesih pri Jezusu. In me čaka in mi je odpustil in si želi, da si odpustim tudi sama.

Spoznala sva, da sta mir in veselje še mogoča. Da me ima Bog še vedno rad in da je samo on tisti, ki lahko sodi moja dejanja. Ne človek. Tam so me sprejeli v moji grešnosti, niso me obsojali. To je del skupnosti, ki me ljubi in spoštuje, takšno kot sem – tudi z grehom splava in ne kaže s prstom name.

Zato, dragi ljudje, dragi kristjani, ne pametujte, ne obsojajte. Ko je ženska v tako težki situaciji, pomaga najbolj to, da ji damo vedeti, da smo ob njej. Lahko ji povemo, da se ne strinjamo z njeno odločitvijo – a to ji povemo s spoštovanjem, sočutjem, z ljubeznijo. In molimo zanjo.

Nova priložnost zame in za mojo družino

Pri drugi diagnozi v 22. tednu nosečnosti pa sem globoko v sebi čutila, da se je to enostavno moralo zgoditi. Spraševala sem se, če mi Bog daje novo priložnost? A to je tisto, ko si človek reče, da, če bi se lahko še enkrat odločil, bi se zagotovo drugače?

In ko so me seznanili, kako bolan je otrok, sem jim samo povedala, da bo živel in da se borimo zanj. In to so sprejeli. Zdravniki potrebujejo odločne starše, odločne mame. Za trenutek se mi je zazdelo, da so tudi oni začutili olajšanje, saj so z najine strani dobili jasno informacijo, kaj si želiva.

In ko so me seznanili, kako bolan je otrok, sem jim samo povedala, da bo živel in da se borimo zanj.

Poklicala sva prijatelje, ki sva jim zaupala, prosila sva jih za molitev in se tudi midva zatekla v Božje varstvo – z redno molitvijo, obiskom sv. maše, prejemanjem zakramentov. Vse to nama ne bi bilo dano, če se prvič ne bi odločila za prekinitev nosečnosti – vsaj ne na tak način. Kot mama sem morala pasti v brezno obupa, nemoči, bolečine. In ko sem vse to zmogla predati Bogu, ko sem mu začela izročati vsak dan posebej, takrat sem začutila, da ima On pripravljeno najboljšo pot zame. Popoln načrt za moje življenje, ne glede na to, kaj vse me še čaka. Vsa ta spoznanja so prihajala na plano do dopolnjenega 40. tedna nosečnosti.

A ni za vsakega kristjana življenje sveto?

Še so bitke, padci, jok in smiljenje samemu sebi. A z vero, ki je iz instant verzije prešla na neomejen dostop do Boga, je drugače.

Najin otrok se je rodil. Zadihal je in živi. A ni to čudež, saj so zdravniki napovedovali, da morda do rojstva sploh ne bo prišlo? Še vedno je bolan, ima hudo okvaro in potrebuje vso zdravniško pomoč in oskrbo. A vendar je tu, dala sem mu možnost in kar je najpomembneje, z možem sva ga izročila Bogu – zanj ima pripravljen najboljši načrt življenja. Zanj, pa tudi zame in zate, ki to bereš. Ni vedno lahko. Še so bitke, padci, jok in smiljenje samemu sebi. A z vero, ki je iz instant verzije prešla na neomejen dostop do Boga, je drugače.

Marsikdo mi reče, kako sva pogumna, da sva se odločila sprejeti tako bolnega otroka. A veste, da sva morala biti tudi presneto pogumna sprejeti odločitev o prekinitvi nosečnosti? In da tega (še) ne zmoreva pripovedovati kar vsakomur – ker ljudje obsojajo, ker kako pa se lahko kristjani odločijo za kaj takšnega?! A ni za kristjana življenje sveto? Seveda je. Tudi za naju. A v tistem trenutku bolečine nisva videla ničesar pred seboj, nisva imela vere, kot jo imava danes. Odločila sva se, kot sva mislila, da je najbolj prav za otroka, za naju, za našo družino.

Ne obsojajmo, sprejemajmo

Jezus je rekel: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« (Mr 2,17)

In mene, grešnico, je poklical, ker me želi ozdraviti. Ker me še vedno želi imeti ob sebi, ker si zame in vse grešnike tega sveta želi, da dosežemo večno življenje, da dosežemo nebesa. A mi tudi vsem želimo nebesa? Si jih po naše, človeško gledano, vsi zaslužijo? Si jih zasluži sosed, prijatelj, sodelavec, trgovka, neznanec z ulice, sorodnik? Res mi odločamo o tem? Ne.

Imamo pa vpliv, kako to predstavimo mlajšim generacijam, in vpliv, da s svojo držo in svojimi dejanji počasi premikamo srca ljudi. Manjka nam sočutja in ljubezni. Manjka nam preprostega sprejemanja sočloveka, takšnega kot je – z vsemi napakami vred. Manjka nam spoštovanja. Začnimo delati na tem. Vsi.