Novinarka Federica Tourn: “Spremljala sem primer, ko si je duhovnik po zlorabi spremenil ime”

Foto: Jaka Krenker

Federica Tourn je neodvisna novinarka iz Torina, ki se ukvarja z migracijami, religijo in človekovimi pravicami. V zadnjih letih tudi intenzivno poroča o primerih spolnih zlorab znotraj Katoliške cerkve. Pred dnevi je bila v Sloveniji, kjer je sodelovala na predstavitvi knjige Sledovi luči in teme ter imela predavanje na Teološki fakulteti v Ljubljani na temo spolnih zlorab.

Za portal Iskreni je spregovorila o svojih začetkih pisanja o zlorabah, o uvidih, ki jih je prejela med raziskovanjem, o pretresljivih zgodbah, s katerimi se je srečala, ter o smeri, proti kateri bi se Cerkev morala podati, da bi prenehala kršiti človekove pravice. 

Kaj vas je pritegnilo k raziskovanju primerov zlorab v Katoliški cerkvi? Ste poznali kakšno zgodbo?

Pred leti sem pisala za katoliški mesečnik Jesus, kjer sem pokrivala določene teme in vprašanja, povezana z religijo, Cerkvijo itd. Kot neodvisna novinarka pa sem vedno sodelovala z različnimi mediji. Nekega dne so me pri italijanskem časopisu Il Fatto Quotidiano povabili, da raziščem zlorabe znotraj ženskih redov. To je bila povsem nova tema, saj se je takrat govorilo le o zlorabah otrok. Nihče ni posvečal posebne pozornosti zlorabam odraslih žensk, ki so živele posvečeno življenje.

Kako ste začeli to raziskovanje?

Začela sem s primeri v Italiji, vendar na začetku nisem našla niti ene redovnice, ki bi bila pripravljena o tem spregovoriti. Na prste ene roke bi lahko preštela primere redovnic, ki so podale prijavo. V vseh teh primerih je bil izid enak: primer je bodisi zastaral bodisi je bil razrešen v prid duhovnika, zlorabitelja. Tukaj govorim o dveh ali treh primerih, torej o zelo nizkem številu. To me je spodbudilo, da sem začela še bolj poglobljeno raziskovati.

Ključno pri mojem delu je postalo sodelovanje z organizacijo Rete l’Abuso, ki je edino društvo v Italiji, ki nudi podporo žrtvam. Spoznala sem predsednika društva Francesca Zanardia in ga vprašala, ali morda pozna kakšno redovnico z izkušnjo zlorabe. Zaradi zaupanja, ki se je vzpostavilo med nami, se je ena redovnica opogumila in mi zaupala svojo zgodbo. Od takrat naprej me je ta tema začela še bolj zanimati.

Nekaj mesecev kasneje, oktobra 2021, ko je italijanska škofovska konferenca objavila poročilo o zlorabah, me je časopis Domani, s katerim še vedno sodelujem, povabil k bolj sistematičnemu in kontinuiranemu raziskovanju spolnih zlorab v Katoliški cerkvi v Italiji. Zakaj? Ker se nam je zdelo, da omenjeno poročilo ni bilo kredibilno. Prav tako smo ob menjavi predsednika škofovske konference pričakovali, da bo ena od prvih njegovih potez ustanovitev neodvisne komisije za preiskovanje spolnih zlorab, vendar se tudi to ni zgodilo.

Ali vernike ta tema zanima?

Da. To smo še posebej opazili letos spomladi, ko smo skupaj s Stefanom Feltrijem in Giorgiom Melettijem posneli podkast, v katerem smo na podlagi resnične zgodbe prikazali, kako deluje sistem prikrivanja in zavajanja. Pokazali smo, kako se sredstva Cerkve uporabljajo za utišanje žrtev, medtem ko storilce puščajo nekaznovane. Na naše presenečenje je podkast doživel velik uspeh. Poslušalci so prvič slišali resnične glasove ljudi, ki so bili vpleteni v omenjeno zgodbo, in iz njihovih ust izvedeli, da je vse, o čemer smo že pisali, resnično.

Kaj novega ste spoznali o Cerkvi in njenem sistemu prikrivanja?

Na koncu nihče nič ne ve, niti verniki niso obveščeni, zakaj je duhovnik odšel.

Ko sem dobila nalogo, da na vsake tri tedne objavim en članek na temo zlorab, me je sprva skrbelo, da ne bom našla dovolj gradiva. Kmalu sem ugotovila, da je teh primerov veliko. Prav tako nisem imela težav pri iskanju sodelovanja z žrtvami ali njihovimi odvetniki, če so jih imeli. Problem je nastal s strani Cerkve, saj nisem dobila nobenega odgovora. Kot novinarka sem vedno iskala neposredno soočenje s Cerkvijo, torej s škofi, dikasteriji itd., a pogosto so bili njihovi odgovori zelo institucionalni ali pa sem naletela na molk. Moja dosedanja izkušnja je, da Cerkev v takšnih primerih ne sodeluje.

Se je pa zgodilo nekaj drugega. Veliko ljudi mi je začelo pisati in poročati o primerih, kar me je pripeljalo do vprašanja, ali bom vse to zmogla. Z novinarskega vidika se mi zdi fascinantno, kako neraziskan je teren zlorab v Italiji, kljub temu da gre za državo v Evropi, kjer je tudi Vatikan.

Če odgovorim na vaše prvotno vprašanje, opažam, da se ponavlja isti vzorec: žrtev škofu prijavi zlorabo, škof uvede predhodno preiskavo, medtem pa duhovnika – zlorabitelja – prestavi v drugo škofijo. Žrtev ni obveščena o rezultatih preiskave, saj v postopku nastopa zgolj kot priča in zato nima pravice vedeti izida postopka. Mnogi primeri obtičijo na ravni škofije in nikoli ne pridejo do Dikasterija za nauk vere, kjer se ti primeri obravnavajo. Na koncu nihče nič ne ve, niti verniki niso obveščeni, zakaj je duhovnik odšel. Naj to potrdim s primerom iz letošnjega leta.

Škof je žrtvi celo predlagal, naj sprejme odškodnino v višini 25.000 evrov.

Gre za primer mladega in priljubljenega duhovnika s Sicilije, ki je zlorabil mladoletnega fanta. Ko ga je ta končno prijavil, je duhovnik svojim župljanom povedal, da bo premeščen zaradi študijskih razlogov. Nato jim je rekel, da odhaja zaradi zdravstvenih težav, celo pretvarjal se je, da je bolan. Okoli tega je nastala cela drama. Škof je žrtvi celo predlagal, naj sprejme odškodnino v višini 25.000 evrov. Vendar bi bil ta denar nakazan kot “štipendija”, v zameno pa bi morala žrtev molčati. Poleg tega je škof nameraval ta denar vzeti z bančnega računa škofijske Karitas. Torej, še vedno obstajajo poskusi utišanja.

Spoznala sem tudi žrtev, ki so ji denar nakazali brez njenega vedenja. Žrtev je denar vrnila, saj je bila popolnoma ogorčena. Vendar vse žrtve nimajo moči, da bi se tako odzvale, nekatere so dejansko v stiski. Ampak pravo vprašanje ni, zakaj ljudje sprejmejo denar, temveč zakaj ga Cerkev ponuja?

Če povzamem, opažam ponavljajoče se vzorce: molk, netransparentnost, denarne ponudbe in vračanje zlorabiteljev nazaj v župnije, čeprav je jasno, da bodo svoje zlorabe ponavljali tudi drugje.

Spremljala sem primer, ko si je duhovnik celo spremenil ime. Bil je obtožen zlorabe, a ga je škof med cerkvenim postopkom premestil v drugo župnijo, ki je pripadala neki redovni skupnosti. Med tem časom je tudi prosto poučeval verouk. Po koncu cerkvenega postopka, v katerem “niso našli dovolj dokazov” (ker žrtev niso zaslišali), si je duhovnik spremenil ime in bil premeščen v novo župnijo na severu Italije.

Spremenil si je ime in priimek?

Da, prej je bil Silverio Mura nato pa Saverio Aversano.

In kako so to ugotovili?

Tudi v tej župniji je poučeval verouk in vodil oratorij. Nekega dne so na televiziji predvajali oddajo, v kateri so predstavili primer zlorabe duhovnika Silveria Mure. Ena od župljank ga je prepoznala in ugotovila, da je oseba na televiziji pravzaprav njihov župnik Saverio. Hitro je obvestila mame otrok, ki so hodili k verouku, in naslednji dan, ko so prišle, da bi se z njim soočile, je že izginil. Še danes nihče ne ve, kje je. Ne govorim o primeru izpred 20 let, temveč o primeru izpred nekaj let.

Ste tudi v tem primeru iskali odgovore na škofiji?

Da, sem. Toda do danes nisem prejela nobenega pojasnila. Kontaktirala sem kardinala Sepeja, potem škofa v Neaplju in mnoge druge. Vsi so bili nedosegljivi, “v tujini”, niso želeli govoriti ali pa “niso bili seznanjeni z dejstvi”. Ob tej zgodbi se lahko vprašamo: kako je mogoče, da duhovnika premestijo iz ene škofije v drugo, ne da bi škof za to vedel? Kako so pisma, naslovljena na “Silveria Mura”, prihajala do “Saveria Aversana”? Leta 2017 je celo glasoval na posvetovalnem referendumu z dokumenti “Silveria Mure”. In najpomembnejše vprašanje: kje je ta duhovnik danes? Nihče o njem noče ničesar povedati.

Na vas se obračajo tudi žrtve, ki so obupale nad cerkvenimi postopki in jim na koncu ostanejo le še mediji, kot se je to zgodilo v primeru Rupnik.

Danes lahko z veliko gotovostjo rečem, da ta zgodba ne bi prišla ven, če je žrtve ne bi predale medijem.

Da, žrtve Marka Rupnika so po tem, ko so bile že zaslišane na cerkvenem sodišču, pisale pisma različnim cerkvenim avtoritetam, ker so želele izvedeti, na kateri točki je primer. Nihče jih ni o ničemer obvestil, želele pa so si odgovorov. Kljub čakanju so še vedno verjele v pravičnost znotraj Cerkve. Ko pa so oktobra 2022 izvedele, da je postopek zaključen, ker je zadeva zastarala, so se odločile spregovoriti. Danes lahko z veliko gotovostjo rečem, da ta zgodba ne bi prišla ven, če je žrtve ne bi predale medijem. Sveti oče je po tem odpravil zastaralni rok, a po enem letu še vedno ne vemo ničesar.

Srečanje o zaščiti mladoletnikov v Cerkvi, ki je leta 2019 potekalo v Rimu, je dalo veliko upanja celemu svetu. Tudi sam dokument Vi ste luč sveta je vzbujal občutek, da so stvari v Cerkvi glede zlorab končno jasne in da prikrivanje ne bo več mogoče. Po petih letih pa vidimo, da zadeve niso bile vzete tako resno. Kako to?

Škofje ne prijavijo svojih duhovnikov, čeprav obstaja sum zlorabe.

To je bolj vprašanje za njih. (smeh) Cerkev daje vtis, da želi zaščititi mladoletne in ranljive odrasle, vendar lahko v Italiji po petih letih vidimo, da delo za večjo zaščito ni doseglo vseh škofij, niti v tako osnovni obliki, kot je ustanovitev uradov za prijavo zlorab. Tu se lahko vprašamo, koliko zlorabljenih se sploh želi obrniti na urad, ki ga vodi Cerkev? V Italiji se je izkazalo, da je teh ljudi zelo malo. Nekateri zgolj pokličejo ali pa prosijo za informacije. Do danes se je pokazalo, da so ti uradi povsem neuspešni. To je prva stvar.

Druga stvar, ki jo želim poudariti, je ta, da ima škof zgolj moralno dolžnost, da prijavi duhovnika civilnim oblastem. Žrtve, družinski člani in odvetniki, ki spremljajo posamezne primere, mi pripovedujejo, da škofje ne prijavijo svojih duhovnikov, čeprav obstaja sum zlorabe. Predsednik italijanske škofovske konference poudarja, da vedno spodbuja škofe, naj to storijo, vendar obenem spoštuje tudi želje žrtev, če si tega ne želijo. In tu nastane problem.

Še večji problem v Italiji pa je ta, da nimamo neodvisne komisije, ki bi zlorabe temeljito preiskovala.

V svojih poročilih ste pokrivali tudi zlorabe v Gibanju fokolarov. Ali v njihovih prizadevanjih za razkritje zlorab (spolnih, ekonomskih, psihičnih, fizičnih …) vidite dovolj angažiranosti in resnosti?

Ne, niti približno. Glede na to, da naj bi Gibanje imelo dva milijona članov in simpatizerjev, se mi zdi nemogoče, da bi bilo “zgolj” 66 članov obtoženih zlorab. Poročilo govori o 59 žrtvah, od tega 42 mladoletnih. Iz zapisanega ni razvidno, kakšni ukrepi so bili sprejeti proti povzročiteljem nasilja, prav tako niso znana njihova imena ali okoliščine. Vodja komunikacije pravi, da zaradi zasebnosti niso razkrili njihovih identitet, toda kako je mogoče preveriti izid te preiskave? Pravzaprav imamo le nekaj skromnih podatkov, ki so rezultat poročila, ki jih je v zelo kratkem času prejel njihov notranji odbor.

Zdi se, da je vse to le posledica zadrege, ki je nastala zaradi škandala o nekdanjem posvečenem francoskem članu Jean-Michelu Merlinu, ki naj bi bil odgovoren za zlorabo najmanj 37 dečkov od sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Poročilo daje vtis, da se nekaj na tem področju dela, vendar preglednosti v njem ni zaznati. Treba je zagotoviti pravico, resnico in preglednost za ljudi, ki so še vedno del Gibanja.

Kakšen pomemben doprinos vidite v knjigi Dragice Čepar, ko je opisovala svojo kalvarijo znotraj tega Gibanja?

To ni knjiga, v kateri bi si “dala duška”, temveč knjiga, ki analizira.

Dragičina knjiga se mi zdi ključna za razumevanje zlorab, predvsem zato, ker pripoveduje o njeni lastni izkušnji, pa tudi zaradi načina, kako to izkušnjo pripoveduje. Ne smemo jemati za samoumevno, da je mogoče takšno izkušnjo, pa naj bo še tako dragocena, enostavno preliti na papir. Vendar je ta knjiga izredno dobro napisana in zajema bistvo. Avtorica se zaradi jasnosti svojih misli ne “izgublja” v svojem trpljenju, ne pritožuje se. To ni knjiga, v kateri bi si “dala duška”, temveč knjiga, ki analizira. In ravno zato je tako dragocena, saj pomaga razumeti, kaj se zgodi, ko doživiš duhovno zlorabo, ko pride do manipulacije, kakšne so posledice. Tako se lahko vsak, ki je bil v podobnem položaju, v njej prepozna. Prepričana sem, da je knjiga pomembno prispevala k večji prepoznavnosti mnogovrstnih zlorab.

Velikokrat lahko slišimo, da se struktura Cerkve ne bo spremenila, dokler bo v njej toliko moških, ki so na poziciji moči. Kaj vi menite o tem?

Zagotovo obstaja zelo močan problem klerikalizma znotraj Cerkve. Nekoč sem govorila s podpredsednikom nemške škofovske konference Franzem-Josefom Hermannom Bodejem, ki mi je rekel, da je duhovščina klan samih moških. Ta pogled se mi je vtisnil v spomin: prvič zato, ker ga je izrekel škof, in drugič, ker so od bogoslovja naprej navajeni biti na poziciji moči. Spolne zlorabe pa vidimo tudi v drugih Cerkvah, na primer pri luteranih, kjer je njihova ureditev bolj demokratična, kjer tudi ženske lahko postanejo duhovnice in škofinje, kjer se ti lahko poročijo itd. Če bi bile zlorabe vezane zgolj na celibat, se pri njih ne bi smele dogajati. Zato sem prepričana, da je problem “moškega klana na poziciji moči” le del odgovora na vprašanje, zakaj se zlorabe v Cerkvi še naprej dogajajo. Prepričana sem, da je ta problem treba temeljiteje analizirati.

Papež Frančišek je novinarjem večkrat naročil, naj poslušajo, raziskujejo in pišejo tudi o zlorabah. Vas zaradi vašega dela kdaj napadajo?

Na račun mojega poročanja dobim veliko žaljivk, vendar napadov še nisem doživela. Večji problem so strahopetne prijave.

Kot na primer?

Na primer, da me prijavijo za članek, ki sem ga napisala pred dvema letoma. To počnejo odvetniki ali duhovniki, ki želijo ovirati moje delo in me prestrašiti, da bi prenehala. Vedo, da sem neodvisna novinarka, ki nima za seboj velike časopisne hiše. Nisem pa edina novinarka, ki se ji to dogaja.

Vendar ob tem ne smem pozabiti omeniti, koliko več ljudi me spodbuja, naj o tem še naprej pišem. Potreba po tovrstnem poročanju je velika.

Na račun mojega poročanja dobim veliko žaljivk, vendar napadov še nisem doživela. Večji problem so strahopetne prijave.

Se vas je katera zgodba še posebej dotaknila?

Veliko stvari me je ganilo. Od žrtev sem se veliko naučila. Osebe, kot so Dragica, Gloria Branciani in Mirjam Kovač ter redovnica, o kateri sem govorila čisto na začetku, so prestale hude zlorabe. Tudi ko sem spremljala kakšno zgodbo otroka ali mladostnika in sem v roke dobila fotografije iz časa zlorab … Nato pa sem v teh istih osebah videla, kako so ohranile svoje dostojanstvo, ostale preproste in šle v življenju naprej. To te ne pusti ravnodušnega. Ganljiva je njihova trdnost, preprostost, srce brez sovraštva in volja, da še naprej hodijo po poti pravičnosti.

Še posebej pa se me je dotaknil primer 12-letnega dečka, ki ga je zlorabil nek pater. Na srečo so to opazili dečkovi starši, ker so videli sporočila na telefonu. Patra so prijavili civilnim oblastem, toda žrtvin oče je bil popolnoma strt in uničen. Z njim sem se srečala in pogovarjala. Duhovnika so na koncu spoznali za krivega …  Na dan razsodbe pa me je ta oče poklical po telefonu in mi povedal, da bo tisto noč sina počakal, da mu bo lahko povedal, da nam je uspelo. Predstavljam si ta prizor očeta, ki bdi in čaka, da se sin vrne domov in mu pove to novico … Razplet na sodišču ti ne zmanjša bolečine, a vseeno ti nekaj povrne. Nek izgubljen del dobiš nazaj.

Kaj bi bilo treba storiti, da bi Cerkev postala varen kraj za vse?

Cerkev mora odpreti arhive – škofijske in vatikanske – ter jih narediti javne in transparentne.

Cerkev mora odpreti arhive – škofijske in vatikanske – ter jih narediti javne in transparentne. Zagotoviti mora neodvisne komisije, primere mora prijaviti civilnim oblastem. Popolnoma mora spremeniti svoj odnos do zlorab. To bi bila kopernikanska revolucija. Morda si jo težko predstavljamo, vendar menim, da je to tisto, kar lahko zahtevamo.