Nič posebnega, le še en porod …?

Thumbnail

Moja porodna zgodba sama po sebi ni bila »nič posebnega« in je potekala precej rutinsko, vendar je bila zame najbolj osrečujoča izkušnja, polna malih čudežev.

V času nosečnosti sem, tako kot verjetno večina nosečnic, prebrala kar nekaj porodnih zgodb ter lepih knjig, ki opisujejo naraven porod brez umetnih popadkov, brez prereza presredka, fetalnega monitoringa in ostalih posegov v telo. Čeprav se zavedam, da smo omenjeni medicinski pomoči lahko velikokrat zelo hvaležni, je v meni začela postopoma naraščati želja, da bi rodila čim bolj naravno. Še več! Polagoma sem se začela celo bati, da porod ne more biti lepa izkušnja, če je ne doživiš v polnosti – torej tudi brez sredstev proti bolečinam, brez umetnih popadkov in v položaju, ki ti takrat najbolj ustreza.

Začela sem se bati, da porod ne more biti lepa izkušnja, če je ne doživiš v polnosti – torej tudi brez sredstev proti bolečinam, brez umetnih popadkov in v položaju, ki ti takrat najbolj ustreza.

Z možem sva se veliko pogovarjala o tem, kako bi si želela roditi ter kakšne so realne možnosti za porod. Oba sva bila mnenja, da je bolje roditi v porodnišnici, kar pa seveda prinaša določene ovire. Vsaj tako pravijo mnogi članki in knjige, ženske na forumih tarnajo, kako jim ni bilo omogočeno to in ono. Tako sem, sicer veselo, a nekoliko s strahom, pričakovala svojo porodno izkušnjo v porodnišnici.  Najbolj sem se bala tega, da se pred zdravstvenim osebjem preprosto ne bom mogla sprostiti.

Končno so se dan pred rokom začeli blagi popadki. Bolečine skorajda ni bilo, a ponavljali so se na štiri minute, zato sva se z možem odločila, da se kljub temu odpraviva od doma. Moja želja, ki sem si jo najbolj  želela upoštevati, je bila, da ostanem doma, kolikor dolgo bo mogoče. Takrat se je moj strah še povečal: »Kaj če prideva tja prezgodaj in me bodo grdo gledali?« Kar na lepem je moj strah narasel in začela sem jokati. Mož pa me je potolažil in me opomnil, naj se veselim, saj gre vendar za novo življenje!

Moja želja, ki sem si jo najbolj  želela upoštevati, je bila, da ostanem doma, kolikor dolgo bo mogoče.

Tako sva odšla od doma. Popadki so se med vožnjo zelo umirili, ko sva prispela v ljubljansko porodnišnico, pa jih skorajda ni bilo več! Odprta sem bila le 2 cm, zato me je sestra, ki me je ob sprejemu pregledala, »obsodila« na dolgotrajno čakanje na porod. Kakšna katastrofa! Komaj sem čakala, da ostaneva z možem v porodni sobi sama, da se lahko v miru zjočem. V popolnoma nerazpoloženem stanju sem tako ostala vse do jutra. Moža sem »poslala« spat v avto, jaz pa sem dremala na porodni postelji. V tem času sem veliko molila in prosila Boga za moč, za miren porod ter predvsem za to, da bi se porod čim hitreje začel. Jezila sem se sama nase, zakaj se vendar nisem poslušala in ostala doma. Pa sem kmalu izvedela, zakaj.

Proti jutru so se v porodno sobo vrnili zdravnik, mož in popadki. Ti sicer še niso bili redni, zato so nama priporočili sprehajanje po hodnikih porodnišnice, tuš, klistir in britje. Po celotni »standardni  proceduri«, me je sestra znova priklopila na CTG. Ta ni pokazal dovolj močnih in rednih popadkov, zato so mi predrli plodove ovoje. Pritekla je zelena mekonijska plodovnica, zaradi katere obstaja nevarnost zastrupitve, a šele po nekaj dneh, ko sem pomislila na to, me je prešinilo: »Hvala Bogu, da nisem doma čakala na svoje popadke!«

Sestra, ki me je ob sprejemu pregledala, me je »obsodila« na dolgotrajno čakanje na porod.

Ob prvem močnem popadku, ki je sledil, sem si mislila: »To je to!« V hipu sem postala boljše volje. V tistem trenutku se nisem več obremenjevala s tem, kaj je bilo prej ali kaj še bo. Preprosto bila sem tam in se prepustila.

Ob meni je bila ves čas starejša babica, ki me je z ljubeznijo in izkušnjami neštetih porodov vodila, me spodbujala in ki je, prav neverjetno, ob pravem času vedno vedela, kaj reči. Kljub temu da sem se že mesece prej obremenjevala s tem, da bodo nekje v bližini verjetno tudi študentje, sem bila takrat prav vesela mlade pripravnice, ki je še nekoliko bolj sprostila ozračje. Najbolj neprecenljiv član naše družbe pa je bil zagotovo moj mož. Ves čas je budno spremljal, kaj se dogaja okoli mene, mi ponavljal navodila babic in zdravnikov (ki so mi nekako zletela mimo ušes 🙂 ), mi močil čelo, masiral, ter preprosto bil ob meni in z mano.

Porod je hitro napredoval. Kaj kmalu se mi je zazdelo, da med enim in drugim popadkom ni več niti trenutka premora! Takrat sem končno razumela, kaj pomeni »plavati v bolečini«. Le bežno sem se zavedala infuzije z »energijo«, ki mi jo je babica nastavljala, maske »smejalnega plina«, ki mi jo je mož držal pred obrazom in zaradi katere sem bila nekaj časa v prav blaženem stanju. Najbolj neprecenljiv član naše družbe pa je bil zagotovo moj mož.V nekem trenutku sem se zavedla mlade zdravnice, ki me je pregledovala in ugotovila, da sem že precej odprta, obenem pa je otroku nastavljala fetalni monitoring na glavico, ker so mu utripi ob vsakem popadku padli občutno prenizko. Zaradi tega je bilo potrebno moje že tako močne popadke še ojačati, da bi pospešili iztis in dobila sem tako imenovane »umetne popadke«. Jasno sem se zavedala prehodne dobe poroda, ko mi je postalo obupno slabo. Kmalu za tem sem začutila močno potrebo po pritiskanju. Začelo se je!

Ob podpori moža sem leže na hrbtu rodila velikega dečka, z veliko glavico, polno las. Nisem še občutila večje sreče, zadovoljstva in pa tudi olajšanja. Ko so mi sinka položili na trebuh, je jokal na ves glas, jaz pa sem ga blaženo božala in se čudila in čudila. Ko so mi ga babice vzele, da bi ga uredile, sem vsa zmedena vprašala moža, kaj se je pravzaprav zgodilo. In z nasmehom mi je dogovoril: »Rodila si.«

Kljub moji bojazni, da je porod lahko čudovit zgolj, če poteka popolnoma naravno, se je torej izkazalo, da ni zmeraj tako. Tisti dan se je namreč kljub vsemu rodila moja sreča

Darja

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja