“Naravni” carski rez

Thumbnail

V letošnjem poletju, ki je bilo vsemu navkljub vremensko naklonjeno nosečnicam, ki nam otročički dodajo še nekaj stopinj, se je rodila naša deklica. Pridružila se je razigrani ekipi starejšega brata (6 let) in sestrice (3 leta).

Moja prva porodna izkušnja se je začela pred dobrimi 6 leti. Kljub veliki želji po naravnem porodu se je ta končal s carskim rezom. Ker pred tem ne jaz ne mož o carskem rezu nisva kaj dosti vedela, še manj pa pričakovala, da se lahko zgodi nama, je bil porod precej stresen dogodek.

Tri leta kasneje sem bila na porod še bolje pripravljena, skoraj prepričana v uspeh naravnega poroda, a se je kljub dolgotrajnemu rojevanju spet zaključilo s carskim rezom. Pa vendar po porodu nisem bila razočarana, saj sem nekako dobila potrditev, da je bil tudi prvič carski rez zares potreben, da je bilo s tem verjetno rešeno moje in sinovo življenje.

Vse, kar sem si želela, je bil pogovor z zdravnikom, za katerega sem vedela, da mu lahko zaupam.

Kljub temu sem tretjo nosečnost pričela z upanjem, da bi morda ponovno poskusila z naravnim porodom. Prebirala sem forume, iskala tuje članke o vaginalnem porodu po dveh carskih rezih. Vendar sem kmalu ugotovila, da zdravniki ocenjujejo porod kot preveč tvegan.

Že v času pred tretjo nosečnostjo in med njo sem slišala številne lepe porodne zgodbe mamic, ki so rodile v jeseniški porodnišnici. Vse, kar sem si v tistem trenutku želela, je bil pogovor z zdravnikom, za katerega sem vedela, da mu lahko zaupam, da bo izbral takšen porod za mojega otroka, ki je v danih okoliščinah najbolj optimalen.

Priznam, na tihem sem upala, da mi bo “dovoljeno” poskusiti roditi po naravni poti, če že to ne, pa vsaj počakati na spontan začetek poroda in nato narediti carski rez. Vendar je glede na to, da sta bila oba otročiča rojena kar precej čez rok, precej velika in težka za mojo velikost, hkrati pa v operacijskem zapisniku z drugega carskega reza ni bilo nič omenjeno, v kakšnem stanju je moja maternica, zdravnica ocenila, da bi bil vaginalni porod preveč rizičen. Prav tako bi bilo lahko nevarno čakanje na spontan začetek poroda.

Verjetno je videla, da sem bila nekoliko razočarana. Kako na mestu so bile tedaj njene tolažilne besede, da se zaveda, da je sicer elektivni carski rez najslabša oblika poroda za otroka, da pa se bomo vsi skupaj potrudili prej in po tem, da zmanjšamo te negativne vpliva kar se le da.

Mož je vnesel v sobo občutek domačnosti, da smo bivali skupaj kot družina, da je bil tako moja čustvena opora kot tudi pomočnik pri negi.

Dogovorili smo se za carski rez na rok, s samo operacijo pa naj bi upoštevali vsaj nekatere tehnike t. i. “naravnega” carskega reza. In kar se je meni zdelo skoraj najpomembnejše – da bo po operaciji moj mož lahko sobival z nama z detetom. Ne da ne bi želela pomoči sester, ki so bile enkratne, ampak mož je vnesel v sobo občutek domačnosti, da smo bivali skupaj kot družina, da je bil tako moja čustvena opora kot tudi pomočnik pri negi novorojenčka, pristavljanju, crkljanju itd.

Po dvakratnem obisku porodnišnice se nama je ta zdela domača, prijaznejša, zaupala sva, da bo vse v redu. Kar je bilo v naši, človeški moči, to sva naredila.

Zjutraj, ko me je sestra prišla iskat, da vstaviva kanal, kateter in izmeriva pritisk, sem bila tako mirna, kot mi ne uspe niti pred obiskom zobozdravnika. Prav tako moj mož. Pred očmi sva imela skorajšnje snidenje s svojim detetom. Objeta sva nato počakala na prihod celotne ekipe.

Po vstavljenem spinalnem bloku mi je postalo nekoliko slabo, zato sem dobila kisik. Verjetno tudi zato, ker od polnoči dalje nisem smela uživati ne hrane ne tekočine in sem bila zares precej žejna. Nato se je pričelo.

Možu so dovolili opazovanje iz kota operacijske dvorane, čeprav to ni praksa porodnišnice. To “pravico” si je priboril na mestu samem, saj ni nikdar imel težav s pogledi na kri, vreznine ipd. Hkrati je obljubil, da bo, v kolikor bi mu bilo kakor koli nelagodno, sam takoj zapustil operacijsko sobo.

To je bilo prvo rojstvo najinega otroka, ki je bilo bolj podobno porodu kot pa operaciji.

Moja leva roka je ostala prosta, da bom z njo lahko objela detece. In nato se je začela sama operacija – rezi so bili počasni, umirjeni. Najprej je zdravnica iz maternice potegnila glavico, ostalo telo je ostalo nekaj trenutkov še povezano s posteljico. Nato so dvignili dete, ki je komaj kaj zajokalo, mož je sporočil, da sva dobila deklico. Zdravnica je še “pomolzla” popkovino, nato pa so mi jo položili na prsni koš.

Trenutkov, ko so me šivali, se ne spomnim, tako lepo je bilo čutiti novorojeno dete, se gledati, spoznavati … Koža na kožo. Deklica je bila umirjena, prav tako jaz. Želela bi si le, da bi lahko trajalo dlje.

Ko so jo odnesli, da jo bo pregledal pediater, je z njo ostal mož in ker je bila to sosednja sobica, sem ju ves čas videla. Že po nekaj minutah jo je imel v naročju, na obrazu pa spokojen in hkrati presrečen nasmešek, ki ga ima verjetno lahko samo novopečeni starš. Bilo je lepo. To je bilo prvo rojstvo najinega otroka, ki je bilo bolj podobno porodu kot pa operaciji, po kateri po nekaj urah dobiš še otroka.

Še malo kasneje smo se že vsi skupaj crkljali v naši mali “družinski” sobici, deklica se je dojila manj kot pol ure zatem, ko je prvič uzrla dnevno svetlobo. Ob vsem veselju ob rojstvu zdrave deklice ter lepem posegu je bila tudi bolečina reza manjša.

Z možem sva presrečna, da živiva v današnjem času, ko je to vsem rizikom navkljub varna operacija in smo danes srečna 5-članska družina.

Mamicam, ki so imele možnost naravnega poroda, se vse to zdi verjetno precej samo po sebi umevno. Nemogoče se je izogniti večtedenskemu okrevanju na mestu šivanih plasti, nekatere mamice potrebujejo mesece … Rojstvo otroka zaradi vseh potrebnih zdravstvenih delavcev ne more biti intimen dogodek, kot je to naravni fiziološki porod. Vendar pa kljub temu ali pa celo zaradi tega še bolj boli, če se carskega reza ne omogoči narediti prijaznejšega na tistih točkah, kjer je to mogoče.

Čeprav sem si zares želela naravnega poroda (oziroma sva si ga želela oba z možem), so si očitno najini otroci izbrali drugačen prihod na svet. Ker verjamem, da so bili carski rezi zares potrebni, mi tega ni težko sprejeti. V bistvu sva oba z možem presrečna, da živiva v današnjem času, ko je to vsem rizikom navkljub varna operacija in smo danes srečna 5-članska družina. Še nekaj desetletij nazaj bi se lahko končalo drugače. Hkrati pa nama ostaja lepa, če ne skoraj čudovita izkušnja rojstva tretjega otroka.

Tudi carski rez je lahko lepo doživetje.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja