Napovedan protishod ni ustavil množice zagovornikov življenja

Foto: Tomo Strle_CITRUS

Večtisočglava množica s pisanimi baloni, slovenskimi zastavami in plakati v podporo življenja je danes preplavila Prešernov trg v Ljubljani. Med njimi je bilo ogromno mladih, družin z otroki, pa tudi starejših, posvečenih in samskih. Vsem je bilo skupno veselje – nad čudovitim jesenskim vremenom in skupnim druženjem, pa tudi nad tem, da se lahko skupaj veselimo daru življenja.

Letošnji Pohod za življenje je potekal pod geslom Življenje je zakon! Letos se je poleg dragocenosti nerojenih otrok opozorilo tudi na nevarnost evtanazije, ki lahko kmalu postane tudi slovenska realnost. Zbrana množica je med drugim prisluhnila pričevanju o skrbi za hudo bolnega očeta, ki je bilo kljub vsem naporom izjemno dragoceno, ter pričevanju Janje Kolenc, ki ima za seboj izkušnjo splava. »Včasih sem bila pro-choice. Verjela sem laži, da je splav najboljše, kar lahko naredim,« je povedala Janja.

Glavno sporočilo, ki ostaja v srcih prisotnih in mimoidočih: radi imamo življenje in tega nas ni strah javno povedati.

Sledila so dolga leta žalosti, obžalovanja, praznine. In samote, saj zagovorniki splava ne priznavajo bolečine, ki nastane po izgubi otroka. Treba jo je potlačiti in se pretvarjati, da je vse v najlepšem letu. Po več letih je Janja prišla v stik z Zavodom Živim, kjer je končno dobila oporo in pomoč, da je lahko odžalovala in stopila na pot ozdravljenja. »In veste kaj? Nihče me ni obsojal in nihče mi ni rekel morilka. Vse to je laž!« je za konec povedala Janja.

Zbrani so se po prvem delu programa podali na pohod po ljubljanskih ulicah. Mimoidoči so izražali predvsem začudenje nad množico, ki ji kar ni bilo konca, pred Cafe Open, znanim zbirališčem ljubljanske LGBT scene, pa se je slišalo tudi nekaj žvižgov. Kljub temu, da se je po družabnih omrežjih napovedoval obsežen protishod podpornikov splava, je Pohod za življenje minil mirno. Na samem začetku srečanja je šlo preko Prešernovega trga nekaj v črno oblečenih mladih, ki so nosili transparente v podporo splavu in žvižgali. Očitno je javna razprava, ki se je ta teden sprožila glede svobodnega izražanja mnenja, vendarle prinesla nekaj sadov. Nasprotniki Pohoda za življenje so se letos namreč vzdržali glasnega žaljenja in oviranja pohodnikov, do česar je že prišlo v preteklih letih.

Nasprotniki Pohoda za življenje so se letos namreč vzdržali glasnega žaljenja in oviranja pohodnikov, do česar je že prišlo v preteklih letih.

Pohod za življenje se je končal na Prešernovem trgu, kjer sta zbrane nagovorila ljubljanski nadškof msgr. Stanislav Zore in zdravnik družinske medicine, docent na ljubljanski Medicinski fakulteti in oče šestih otrok dr. Janez Rifel. Ta je opozoril, da so zdravniki že po Hipokratovi prisegi in ženevski konvenciji vedno zagovorniki življenja, in sicer vse od spočetja pa do naravne smrti. Za konec je množica prisluhnila bitju otrokovega srca v maternici, mladi pa so skupaj zaplesali Jerusalemo. Morda je ravno to glavno sporočilo, ki ostaja v srcih prisotnih in mimoidočih: radi imamo življenje in tega nas ni strah javno povedati.

V letu 2024 se obetajo kar trije Pohodi za življenje. V Mariboru bo 11. maja 2024, v Kopru junija in v Ljubljani 5. oktobra 2024. Organizatorji vabijo vse, ki bi želeli pomagati kot prostovoljci, naj se jim pridružijo. Več info tukaj.

 Fotogalerijo s pohoda najdete tukaj: Pohod za življenje 2023 s konkretnim proti-shodom (FOTO)

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Ceno za neodgovoren seks in to ob vsej razgledanosti in zastonj kontracepciji, naj si ženske oziroma njihovi partnerji, že enkrat plačujejo sami. Denarja ni, ljudje umirajo v cakalnih vrstah, tezki bolniki si osnovne medicinske pripomočke kupujejo sami in še in še…
    Žalostno je, da ženskam najprej placujemo splave, ko se tam okoli 40 leta pa le spomnijo, da bi rodile, pa še umetne oploditve. Kako dolgo še?

    1. Draga Gigi,a misliš da je kontracepcija,posebej tabletke,pa nekaj tako fajnega? Tisti ki spremljamo umetno kontracepcijo,posebej tabletke,o tem kritično pišemo,kako so lahko nevarne,kakšne stranske učinke imajo in da je to nekako strup za telo,posebej dolgotrajno jemanje!

      Drugače pa zelo obsojajoc zapis,na tak način na Pohodu za življenje nikoli niso govorili,ker se zavedajo,da je treba preizkušnjo splava na sistemski ravni reševati,pomagati ženskam in puncam v stiski.

      1. Spoštovana ga. Barbara,
        morda se vam zdi moj zapis obsojajoč, a to še zdaleč ni moj namen, nimam te pravice kajti vsak človek je sam odgovoren za svoja početja. A žal, dejstva so dejstva, o njih govorijo in pišejo ženske same in to je samo moj odziv na zadnje dogodke, čeprav so tuja življenja zadnje, kar me zanima.
        Če se ukvarjate s kontracepcijo, potem dobro veste, da so danes na voljo različne vrste zaščitnih sredstev, ki jih še petdeset let nazaj ženske nismo imele. Potem tudi veste, kakšne posledice v večini primerov ženski pušča odstranitev zdravega ploda.
        Pomagati ženskam in puncam v stiski? Ob vsej današnji razgledanosti in možnostih, ki jih imamo? Kako? Kje je naša osebna odgovornost? Saj vidite odzive na shodih, podiranja potičk v pesku, na ravni vrtčevskih otrok, lahkomiselne zapise žensk na družbenih omrežjih, da se človeku koža ježi? Nedoumljivo, kaj ženske počnejo s svojimi telesi še leta 2023.
        Kaj je to tako obsojajočega in hudega, če razmišljam, da bil moral biti splav prav zaradi naštetih dejstev, razen v primeru bolezni ali posilstva, samoplačljiv? Morda bi pomagal ravno udarec po žepu? Splav v zdravi nosečnosti, kot sama veste, namreč ni bolezen. Največ splavov se po statističnih podatkih poslužujejo prav ženske v zgodnjih zrelih letih, ko so že finčno preskrbljene in ne mlada dekleta ali študentke.
        Žalosti me dejstvo, koliko življensko nujnih zdravil, specialističnih pregledov, tudi velikih posegov, na katere bi čakali leta, v sili in z zadnjimi evri bolniki plačujemo sami. Da o tistih pod pragom revščine ne govorimo. Sosed brez svojcev, zaradi čakanja na operacijo kolka, dve leti v hudih bolečinah ni mogel iz stanovanja. Se je komu smilil, se je kdo zbal za njegovo življenje?
        To je en sam primer, le vrh ledene gore, a škoda besed. Vsak si svojo karmo piše sam.

  2. Boste kar vse ljudi,ki vam niso po godu,udarili po žepu ali kako – zasvojence,brezdomce,itd. Ker so pač sami krivi za to,ker tako težek križ nosijo s sabo?
    Ste tudi vi tisti,ki mislite,da vam se pa ne more zgoditi izguba službe,bolezen,izguba strehe nad glavo in ostalo?

    Ste se malo zmotili,pri Pohodu za življenje do zdaj nisem nikoli slišala,da bi organizatorji govorili o tem,da bi morale ženske same plačevati za splav. Oni ves čas opozarjajo na to,da je treba spremeniti vrednostni sistem v družbi,da bo več veselja in življenja v nas vseh.
    In delam ves čas z ljudmi v velikih stiskah,tako da…

  3. spoštovana Barbara,
    o čem mi vi razlagate?
    Moj komentar s Pohodom za življenje nima nič, samo povedala sem svoje mnenje glede na neodgorno spolno življenje parov napram današnjemu krčenje pravic hudo bolnim ljudem. In vi, ki se ukvarjate z ljudmi v stiski mene opozarjate, da mislim, da se mi ne more zgoditi izguba službe, bolezen, streha nad glavo ipd?? Kje si jemljete pravico, ki me sploh ne poznate, da zaradi komentarja, ki nikomur ne škoduje, nikogar ne žali ampak samo opozarja, v meni želite vzbujati slabo vest??
    Imam svoja leta, v življenju sem izgubila več kot eno službo, izgubila streho nad glavo v šestem mesecu nosečnosti, čez noč zamenjana ključavnica, vzrok – obiski, ki ne želijo podnajemnikov, stanodajalka je bila vzgojiteljica v vrtcu. Iskala sem klopco v parku. Dvajset let sem na več vrst zdravil, sama si v sili plačujem številne specialnistične preglede, ultrazvoke, preiskave. Za hudo spregledano poškodbo, ker me niso jemali resno, in ne bo nikoli sanirana, sem si po 12tih letih hudih težav sama plačala ultrazvok in končno dočaka fizioterapijo. To je samo moj primer in koliko je ostalih? Ljudje si v stiskah plačujejo več tisoč evrov drage operacije. Se kdo bori zanje? Še na razne “doktorje” mazače nas nihče več ne opozarja. In potem poslušam, kako uboge so ženske, ki so se skupaj s partnerjem neodgovorno brez zaščite spustile v spolni odnos in zanosile. A živimo v srednjem veku, ko ženske niso poznala svojih teles? Kaj smo ostali državljani manj vredni, umeten splav ni bolezen, vsi pa vplačujemo v isti žakelj?
    Če karikiram, ali je ženskam res lažje tekati po klinikah in vzbujati sočustvovanje in usmiljenje kot pa stopiti do prvega kioska? A to pa potem ni vredu in užitek ne bo popoln?
    Še marsikoga bi bilo treba zaradi lahkomiselnosti in sebičnosti udariti po žepu a jaz nisem zato poklicana in ne bom razsodnik.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja