Najina jutra

Foto: Shutterstock

Vstajanje. Topel objem malega zaspančka. Iskanje igračke. Hlačke, puloverček, čevlji. In greva.

Imava skupnih 15 minut. Z mojim otrokom. Ni veliko. Ampak odločila sem se, da si jih ne dovolim vzeti. Najinih juter, s katerimi se pospremiva v svet. in dajo pečat celotnemu dnevu.

Včasih je bilo celo dopoldne

Do njenega tretjega leta sem koristila polovični delovnik. V službi so mi organizirali delovnik, ki je potekal med 11. in 15. uro. Kar je pomenilo, da je bilo jutro res čisto najino. In tudi dobršen del dopoldneva. Nisva se le naspali in se v miru uredili, ampak sva imeli še privilegirani čas za igranje!

O, kako lepo je bilo opazovati in spremljati hčerko pri igri! Ko sem odšla v službo, sem bila pomirjena, saj sem imela čas, da sem jo spoznavala in začutila v njenem razvoju ter spremljala posebnosti določenih razvojnih obdobij.

Imava skupnih 15 minut. Z mojim otrokom. Ni veliko. Ampak odločila sem se, da si jih ne dovolim vzeti.

Časovnega luksuza ni več, a vzdušje ostaja

Ko je hčerka dopolnila tri leta, sem se morala vrniti v tempo polnega delovnika. Ločeni sva najmanj osem ur dnevno. Velik šok za obe in seveda pogrešava stare čase.

Z možem sva se organizirala, da sem jaz tista, ki jo peljem v vrtec. Zdaj so najina jutra kratka. Včasih seveda stresna. V naglici. Med seboj zelo različna. Včasih vse poteka v miru in usklajeno, že takoj naslednji dan sva lahko napeti, pod časovnim pritiskom, zaspani, tečni, siti vsega.

Ugotavljam, da hčerki več pomeni, da jo zbudim pravi čas in uspe vdihniti še malo domačega vzdušja, predno se poda v svet. Jutra, ko jo zbudim tik pred zdajci in se le kot robotka oblačiva in šibava ven, praviloma vodijo v katastrofo.  Takšni dnevi so uničeni za obe.

Odločila sem se, da bom gradila na povezanosti. Tisti povezanosti, ki sva jo imeli, ko sva bili več skupaj, zdaj pač ne moreva biti. Toda naravnanost v moji glavi lahko pripravi podobno vzdušje kot tedaj. Umirjeno, nasmejano, pomirjajoče, v stiku.

Tisti povezanosti, ki sva jo imeli, ko sva bili več skupaj, zdaj pač ne moreva biti.
Toda naravnanost v moji glavi lahko pripravi podobno vzdušje kot tedaj.

Kaj potrebujeva?

Zdaj sem že ugotovila nekaj osnovnih zakonitosti, da jutro teče kolikor toliko umirjeno:

  • Zbujanje pravi čas. Ne le otroka, v prvi vrsti mame. Če zbujam že urejena in oblečena, je moja pozornost lahko res pri hčerki. Če nisem sama pravočasna, potem se pred očmi triletnice na kahlici vrstijo nenavadni prizori, ko najbrž ne ve, ali mimo nje brzi mama ali enonogavično strašilo z zobno ščetko v ustih.
  • Pravočasno uspavanje. Spet ne le otroka, tudi mame. Zaspan otrok = siten otrok. Zaspana mama = sitna mama. Računica je jasna, kajne?
  • Upoštevanje posebnih želja. Če hoče točno tisto račko z rdečo rožico in polomljenim krilom, ker bo ravno danes z njo lahko zaspala v vrtcu, ob dobrih dneh pač naredim vse, da jo najdem. Pretaknem otroško sobo, kličem moža v službo, grem do avta in nazaj, dokler plišaste tolažilne živalce ne najdem za kuhinjsko mizo in se otroške očke zasvetijo v hvaležnosti, ker je bila njena želja slišana in upoštevana.
  • Očesni stik. Kadar nikakor nimam časa tekati za raco, kužkom ali zajčkom, moram posebne želje žal postaviti tudi na hladno. Življenje teče, ura teče, zamujati ne smeva. Je pa zelo drugače, če s starševskega trona kričim navzdol: »V avto! Race ni!« ali pa se sklonim, pogledam v objokane očke, objamem, razumem, razložim. Uspeh v obliki umirjenega otroka ni vedno zagotovljen, razlika v najinem odnosu pa zagotovo je.
  • Pripravljenost na vse. Ne glede na dobre namene in upoštevanje vseh dejavnikov, ki naj bi doprinesli k lepemu jutru, pride jutro, ko gre vse narobe ali pa otrok joče in tečnari, pa ne veš zakaj. To so jutra, ko se sprijaznim, da pač tako je, in se poskušam oborožiti z dobršno mero mirnosti in potrpežljivosti.
  • Moja naravnanost. Zjutraj v sebi nosim močno željo, da se z mojim otrokom povežem. Kratke minutke, ko je moja duša in telo tam samo zanjo. Kratke minutke, ko se naravnam na pozitivno in ji dam vedeti, da mi je dragocena in jo imam rada. Kratke minutke, ko zdržim njeno tečnobo in razumem, da je tudi njej včasih težko zapustiti toplino doma in se podati v širni svet.

Prijetna jutra vam želim!

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja