Te dni so javnost močno razburili zgornji plakati, ki jih je bilo največ v prestolnici, a so viseli tudi drugod po Sloveniji. Videli smo tudi podobne plakate, ki so opozarjali na nasilje s strani partnerjev in sinov – moških torej. Gotovo so takšni plakati najmanj seksistični in si je Društvo za nenasilno komunikacijo zaslužilo vsaj Bodečo Nežo (“nagrado” za seksizem). Vsule so se kritike na družabnih omrežjih in v medijih, sporni plakati pa so bili kasneje spremenjeni.
Nedopustno je označevanje vseh očetov oz. moških za nasilneže, a slovenski problem na tem področju je, da ostajamo predvsem pri plakatni akciji. Da nas motijo plakati, o katerih pripovedujemo prijateljem in znancem, smo se o njih pripravljeni skregati na družabnih omrežjih, pisati jezna pisma in objave, jih prijaviti … ob resničnem nasilju, ko bi bila takšna reakcija nujna, pa ne ravnamo nujno tako.
A če našo pozornost pridobi in in reakcijo sproži plakatna akcija, koliko bolj bi jo moralo resnično fizično, psihično in spolno nasilje! Za otroka je precej vseeno, ali ga pretepa oče ali mama – on si želi, da ga nihče ne bi pretepal. In enako je v drugih družbenih skupinah. Delež nasilja v epidemičnem letu se je povečal za 20-30 odstotkov, vrstijo se poročila o umorih staršev in starih staršev.
Nasilje je zlo in je nesprejemljivo. Vsakega od nas bi moralo pretresti ter ga spodbuditi, da bi ukrepal.
Nasilje se dogaja v blokovskih naseljih, kjer ljudje živijo obkroženi z množico sosedov, ki vse slišijo in vedo, pa ne storijo ničesar. Nasilje se dogaja v soseskah, kjer cela ulica, če ne celo mesto ve, da ima nekdo velik problem z alkoholom in se pijan znaša nad svojo družini. Nasilje se ta čas dogaja tako otrokom, kot starejšim, tako v družinah, ki jih imamo morda za zgled, kot tudi v tistih, za katere komaj vemo, da živijo v naši bližini.
Nasilje je zlo in je nesprejemljivo. Vsakega od nas bi moralo pretresti ter ga spodbuditi, da bi ukrepal. Pa nas (z)moti le, ker sosedje niso tiho. Ali pa samo poslušamo in čakamo, da bo minilo. Morda celo opravičujemo; ravno je izgubil službo, imel je težko življenje, težko otroštvo, nasilne starše, ni sam kriv, da je tak …
Včasih si mislimo, da bodo že drugi kaj naredili. Včasih otroke in partnerja nasilneža prepustimo samim sebi. Si mislimo, da so že dovolj stari, da že ni tako hudo, da ima vsak kdaj slab dan, da ni nič takega, če se naredi „red v hiši“ …
Najmanj toliko kot ob spornih plakatih, bi morali biti glasni, zgroženi, jezni, užaljeni zaradi nasilja med nami. Morali bi vneto pisati prošnje in pozive pristojnim institucijam ter na družabnih omrežjih opozarjati, za kako pereč problem gre.
Ne le ta čas temveč vedno bi morali biti pozorni na sosede, znance, prijatelje, morda celo sorodnike, ki nas potrebujejo. Vsak od nas lahko ustavi krog nasilja. Naša odgovornost je, da ukrepamo. Da poskrbimo. Žrtve potrebujejo in čakajo prav naš klic na 113 ali , prav našo pomoč.
Projekt sofinancirata Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Evropski socialni sklad: www.eu-skladi.si.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!