Nagajiv, neubogljiv, nevzgojen – ali morda samo normalen?

Vir: Shutterstock

Otroci so po naravi vedoželjni, glasni, potrebujejo veliko gibanja in večkrat so njihova dejanja posledica trenutnega navdiha kot pa tehtnega premisleka. Vendar večino tistega, kar je zgolj preprosta posledica naravnih otrokovih značilnosti, kaj hitro označimo za nagajivost, neubogljivost in nevzgojenost. Veliko obnašanj otrok označimo kot slabo vedenje. V resnici pa so le normalna razvojna dejanja odraščanja.

Šele ko prepoznamo otrokovo neprimerno vedenje kot dejanje, ki pravzaprav sodi v njegov razvoj, lahko na to odgovorimo s sočutjem in s primernim odzivom.

Prepoznate dejanja svojih otrok v katerem od naslednjih primerov?

Otroci ne zmorejo nadzorovati svojih impulzivnih dejanj

Ste že kdaj otroku rekli: »Ne vrzi tega na tla!«, otrok pa je v naslednjem trenutku storil ravno to?

Ne skrbite, otrok ni tehtno premislil, kako bi vam najhitreje pokazal, da vas ne posluša. Raziskave namreč kažejo, da se deli možganov, ki so zadolženi za samonadzor, v polnosti razvijejo šele ob koncu adolescence, kar pomeni, da je razvoj samokontrole dolg in počasen proces. Nikakor ne moremo tako že od malčka pričakovati, da bo skrbno premislil, kako naj nadzoruje željo po metanju stvari po tleh.

V nedavni raziskavi so potrdili, da smo starši do otrok prezahtevni. Predvidevamo namreč, da otroci lahko naredijo marsikaj mnogo prej, kot so za to zreli. Kar 56% v raziskavi sodelujočih staršev meni, da bi morali biti otroci že pred dopolnjenim tretjim letom sposobni upreti se želji, da naredijo nekaj prepovedanega.

Kaj lahko storimo starši: Opominjajmo se, da otroci preprosto ne zmorejo stalno nadzorovati svojega impulzivnega vedenja, kar bo v nas gotovo spodbudilo nežnejšo in razumnejšo reakcijo na njihovo vedenje.

Otroci so podvrženi preveliki količini dražljajev iz okolja

Svoje otroke vozimo s seboj v velike trgovske centre, v park, na igrala, stalno so okoli njih novi in novi ljudje in stalno so vpleteni v nove odnose. Poleg tega niso bili še nikoli toliko kot danes bombardirani s toliko različnimi zvoki in slikami, tako s strani igrač kot ekranov. Natrpani urniki, prevelika stimulacija in izčrpanost so resne težave današnjih družin, ki jih še intenzivneje občutijo majhni otroci. Neposredne posledice tega so izbruhi trme, hiperaktivnost in stalno uporništvo.

Kaj lahko storimo starši: Otroško vedenje se pogosto drastično izboljša, čim mu zagotovimo mir (čas in prostor, kjer se lahko umiri in odpočije od vseh dražljajev), dovolj počitka, igre brez nepotrebnih dražljajev …

Otrokove nezadovoljene fiziološke potrebe vplivajo na njegovo vedenje

Ste že kdaj doživeli, da ste bili tečni in nergavi samo zato, ker ste bili lačni ali neprespani ali pa vas je zeblo? Toliko bolj kot na odrasle tovrstne osnovne nezadovoljene potrebe vplivajo na otroke. Lakota, žeja, mraz, vročina ali že najmanjši prehlad imajo velik vpliv na otrokovo voljo in vedenje. Otrokova sposobnost, da nadzoruje svoja čustva in vedenje, ko je utrujen ali lačen, je zelo minimalna.

Kaj lahko storimo starši: Rutina spanja in obrokov lahko v tem primeru močno zmanjša sitnobo in nergavost, saj najmlajši še ne znajo lepo izraziti potrebe po hrani in spancu, ne da bi ob tem naredili celo dramo.

Otroci se ne znajo soočiti z močnimi in intenzivnimi čustvi

Odrasli smo se skozi čas naučili izražati ali skriti močna čustva. Pogosto jih potlačimo, zamenjamo fokus ali jih ignoriramo. Otroci tega žal niti ne znajo niti ne zmorejo.

Kaj lahko storimo starši: Ko se pojavi kričanje, vpitje, histeričen jok, dopustimo, da se otrok bori z nečim, kar mu predstavlja veliko težavo. Morda se nam zdi vzrok za kričanje nevreden omembe, a poskusimo brez kaznovanja in negativnih reakcij sprejeti, da se njemu pač »podira svet«.

Otroci imajo razvojno potrebo po nenehnem gibanju

»Sedi pri miru!« »Nehajta se loviti okoli mize!« »Nehaj skakati po kavču!«

Otroci imajo potrebo po nenehnem gibanju. Imajo potrebo po tem, da bi veliko količino časa preživeli na prostem. Da bi se vozili s kolesom ali skirojem, plezali po drevesih in skakali z njih, se kotalili pod in čez stvari, se gugali in obešali, se borili in tekli.

Kaj lahko naredimo starši: Namesto, da otroke označimo za poredne, ker ne morejo biti pri miru, raje v svoj čas vključimo čim več aktivne igre zunaj ali notri. Tako bodo lahko sedeli pri miru takrat, ko bo to zares potrebno.

Otroci so kljubovalni

Kolikokrat ste se že sporekli z otrokom, ki je vztrajal, da obleče nekaj, kar ni bilo primerno vremenu ali priložnosti? Čisto vsak otrok je že poskusil doseči, da bi obveljala njegova, kajti otroci preprosto potrebujejo to, da se odločijo sami ter da si izdelajo svoj plan in mu tudi sledijo.

Kaj lahko storimo starši: Da, izredno nadležno je, ko otrok po vrtu trga še nezrele paradižnike, ko si sam ostriže lase ali ko naredi svojo trdnjavo iz osmih svežih rjuh, ki jih je brez vprašanja izvlekel iz omare. Toda v vseh teh (in mnooogih drugih primerih) ne počne nič drugega kot zgolj uresničuje svoje ideje in plane, sprejema svoje odločitve in postaja neodvisna oseba. Ključ je v tem, da jih v tem razumemo in spodbujamo razvoj neodvisnosti, vendar z jasnim postavljanjem meja sprejemljivosti dejanj.

Včasih je njihova najboljša značilnost njihova šibka točka

Vsak od nas jo ima – naša najmočnejša lastnost se lahko izrazi kot naša največja šibkost. Morda smo izredno intuitivni in občutljivi za svet okoli sebe, toda s tem srkamo vase vsako slabo voljo drugih kot goba. Podobno je pri otrocih. Všeč nam je, da so previdni in varni in hkrati nam gre na živce, ko nočejo preizkusiti novega športa. Všeč nam je, da znajo živeti v trenutku in hkrati nas jezi, da so tako neorganizirani. Všeč nam je njihova prijaznost in vljudnost, nato nas pa jezi, ko se ne znajo postaviti zase.

Kaj lahko storimo starši: Učimo se prepoznavati, kdaj je njihovo neprimerno vedenje del njihove osebnosti in odreagiramo z razumevanjem. Otrok bo zmeden, če bomo njegovo lastnost enkrat hvalili in drugič grajali.

Otroci imajo neustavljivo željo po igri

Otrok si premaže obraz z jogurtom. Želi se igrati »ujemi me«, medtem ko mu želimo umiti zobe. Želi si obuti očetove čevlje namesto svojih ravno takrat, ko se nam že močno mudi skozi vrata. Mnoga od otrokovih porednih dejanj so pravzaprav zgolj njihov klic, prošnja, vabilo k igri. Otroci obožujejo, da so smešni. Obožujejo povezanost, ki se ustvari ob tem, ko se skupaj smejimo in obožujejo elemente presenečenja in vzhičenja. Vse to pa lahko izpade kot namerno nagajanje četudi to ni.

Kaj lahko storimo starši: Vzemimo si čim več časa za igro z otrokom in tako zmanjšajmo možnost, da si bo zaželel druženja in igre z nami, ko za to res ni primeren čas.

Otroci reagirajo na počutje in voljo staršev

Kar nekaj raziskav  je že dokazalo, da je potrebna zgolj milisekunda, da čustva navdušenja in veselja, žalosti, strahu in jeze preidejo z ene osebe na drugo in to se pogosto zgodi, ne da bi se tega osebi sploh zavedali. Otroci so pri tem še posebej dovzetni za čustva staršev, posebej dobro so »specializirani« za zaznavo stresa, zmedenosti in utrujenosti. Kadar smo umirjeni, bodo tudi otroci.

Kaj lahko storimo starši: Preverite svoja čustva in počutje, preden okarate otroka za to, da čuti, kar čutite vi. Njihovo vedenje je morda zgolj vodeno s strani čustev, ki so jih pravkar posrkali od vas.

Če meje niso konstantne, si jih močno želijo preizkusiti

Enkrat na blagajni kupimo eno tistih majhnih privlačnih čokoladic. Ker je vrsta. In ker smo ravno dobre volje in navdušeni nad otrokovim primernim vedenjem med nakupovanjem. Naslednjič, ko tega ne storimo, je kričanje in jokanje.

Nekega večera otroku preberemo pet pravljic. Ker smo ravno na volji za branje in crkljanje. Naslednji večer preberemo eno, temu pa sledi prosjačenje in jok.

En dan vprašamo, kaj želijo za večerjo, naslednji dan pa odločno postavimo pred njih mečni zdrob. In sledi glasen protest.

Kadar starši v svojih odločitvah in postavljanju meja nismo dosledni, to naravno v otroku spodbudi frustracijo, kar privede do jokavosti, kričanja in izsiljevanja.

Kaj lahko storimo starši: Prav tako kot odrasli tudi otroci potrebujejo to, da vedo, kaj pričakovati. Vsakršen najmanjši napredek pri postavljanju meja in sledenju sprejeti rutini in doslednim upoštevanjem obojega se bo pozitivno odražal tudi v otrokovem vedenju.

Povzeto po: upworthy.com