Na pomoč! Otroka sta do naju skrajno nespoštljiva

Foto: Envato

Pozdravljeni!

Pri vzgoji sva se z možem začela soočati z izzivom, ki mu preprosto nisva več kos. Sva starša 12-letni hčerki in 6-letnemu sinu.  Otroka na splošno ne delujeta kot problematična – sta dobra do drugih, prijetna, družabna, a v trenutku, ko pa jima kaj ne dovoliva, ju popraviva pri obnašanju ali postaviva mejo, začneta v nedogled govoriti nazaj, celo kričati, uporabljati neprimerne besede, na koncu še loputneta z vrati … 

Vse to se običajno konča s tem, da se tudi midva dereva nazaj, ker v tistem trenutku nič drugo ne zaleže. A otroka se ob tem nič ne naučita. 

Zadnjič sva hčerki rekla, naj se za trgovino malo bolj “obleče”, saj nismo na bazenu, pa je spet bil ogenj v strehi – kričanje, da si bo ona že oblekla, kaj si želi itd. Sin pa se zdi, da njeno obnašanje samo kopira … Ni poslušal, naj da vstran vodno pištolo, ker je mimogrede poškropil odrasle, in je imel izpad, cel obraz mu je govoril o eni sami jezi. Ko je bil manjši, se ni tako obnašal …

Ker udarcev z najine strani ni in ne bo, se otroka že med prepirom obnašata, kot da jima “ne moreva nič”. Takšnega nespoštljivega obnašanja pri njiju več ne moreva prenašati, otrok pač vsega, kar mu pride na pamet, ne more izreči ali storiti, pa naj bo še tako razburjen.

Kaj nama kot staršema preostane? Kako postaviti meje brez fizičnih kazni in kričanja? Zelo bova hvaležna za odgovor.

starša

To, kar opisujete, je zelo pogosto v družinah, ko se približuje puberteta – pri hčerki se že začenjajo prve spremembe v možganih, zato drugačno vedenje, mlajši brat pa njene odzive posnema. Otroka vaju imata rada, a v trenutku, ko sta razočarana ali jezna, njuna čustva preplavijo razum in zato reagirata tako burno.

Kaj prinese najstništvo?

Mladostništvo je čas iskanja identitete – otrok se začne oddaljevati od staršev, ker potrebuje prostor, da najde samega sebe. Lahko zavrača stvari, ki so mu bile prej povsem sprejemljive. Vrstniki postanejo pomembni in pogosto vplivajo na način oblačenja, govorjenja in vedenja. Mladostniki so nagnjeni k pretiravanju – vsaka malenkost se jim zdi “največji problem na svetu”. Čustva se hitro prevesijo iz veselja v jezo ali obratno  – včasih je videti, kot da imate pred seboj odraslega, drugič pa majhnega cepetavega otroka. Vse to je normalen del odraščanja, a za starše velik izziv.

Zakaj se to dogaja?

V puberteti se otrokovi možgani se še razvijajo, predvsem področje za obvladovanje čustev in impulzov, predvidevanje ipd. Zato se odzivata bolj dramatično, kričita, loputata z vrati, uporabljata besede, ki jih sicer ne bi. V resnici to ni načrtovana nespoštljivost, ampak nezrel način spoprijemanja z močnimi čustvi.

To ne pomeni, da meja ne potrebujeta – ravno nasprotno – zdaj jih še bolj. Pomembno je, da se vidva najprej za trenutek  postavita v njuno kožo in razumeta, da je to za njiju izredno težko obdobje. Tako bosta tudi lažje ljubeče odreagirala.

Kaj lahko naredita kot starša:

1. Vztrajata pri mejah: Ko rečeta “ne”, ostanita mirna, jasna in vztrajna.

Z najstničine strani bo lahko sledil čustveni izbruh, kdaj zelo nenaden, nepričakovan, za malenkost. V vaših očeh nelogičen. Čustveni izbruh običajno traja minuto ali dve. Če je le mogoče, globoko dihajte in ne kričite nazaj.

1. Kaj lahko storita ob hčerinih frustracijah in jezi?

Vedno najprej vidva pomirita sebe in svoje telo (globok vdih, premik na balkon, spijete kozarec vode). Ko se umirita, hčerki pokažita, kako lahko tudi ona gre v sobo, vdihne, premisli. Lahko ji predlagate taktiko: “Če te bo kaj zelo razjezilo in bi kar vse zlila na nas, lahko greš za 5 minut v sobo in prideš nazaj, ko se umiriš.”

Hčerka se ob vama uči, kako ravnati z jezo, razočaranji

Še nekaj načinov, ki lahko pomagajo:

• Poimenujte čustvo: Ko otrok kriči, mirno povejte: “Vidim, da si zelo jezna.” To pogosto zmanjša intenzivnost, ker hčerka začuti, da jo razumete.
• Pomagajte, da se hčerka nauči prepoznati telesne signale jeze: V mirnem trenutku se pogovorite, kako nam telo sporoča, ko se bliža izbruh jeze (stisnjene pesti, hitrejši utrip, vročina v obrazu). Ko se bo hčerka naučila to prepoznati, se bo lažje ustavila, preden izbruhne.
• Uporabljajte “jaz” stavke: Namesto obtožbe “Vedno kričiš” raje recite: “Zelo mi je težko, ko kričiš name.” Tako ne obtožujete, ampak pokažete svoja čustva. S tem zmanjšate možnost, da močno obrambno reakcijo s strani otroka.
• Časovni zamik za starša: Če kot starša čutita, da vaju bo ob otrokovem grdem obnašanju kar odneslo, povejta: “Zdaj sem preveč jezen, da bi se pogovarjal. Potrebujem 10 minut.” Tako z zgledom pokažeta, da je normalno, da najprej poskrbimo za svojo jezo, se umirimo in šele nato pogovarjamo.

1. Ne vpletajta se v vsako malenkost – izberita nekaj ključnih stvari, pri katerih bosta dosledna (spoštljiv pogovor, obleka za v šolo, obnašanje do drugih), pri kakšni manj pomembni stvari pa lahko tudi malo popustita.
2. Uporabljajta kratke stavke – ko sta otroka jezna, so možgani odklopljeni in vajinih razumskih razlag sploh ne slišita. Najprej mirno: “Zdaj kričiš name. Ne bom te poslušala, dokler se ne umiriš.” Kasneje v miru: “Razumem, da si bila jezna, a kričanje ni spoštljivo. Lahko poveš drugače. Predstavljaj si, da jaz kričim nate in hočem, da takoj pospraviš sobo.”
3. Podpirajta drug drugega – če se eden od vaju hitreje razjezi ali je na določeno stvar posebej občutljiv, naj drugi takrat prevzame ukrepanje, ali pa se oba za nekaj minut umaknita.
4. Pokažita ljubezen do svojih otrok tudi po prepiru – ko mine, naj otroka čutita, da sta še vedno ljubljena in sprejeta. Tudi z zgledom jima pokažita, da se nespoštljivo vedenje drugemu opravičimo.

To obdobje ni samo izziv za otroke, je tudi priložnost za vajino osebno rast. Včasih pomaga, če o teh izkušnjah govorita z drugimi starši, ki imajo podobne izzive. Tako vidita, da se enake stvari dogajajo tudi drugje, in dobita nove ideje. Dragoceno je tudi, da si kot par vzameta čas za pogovor brez otrok, da se uskladita, kje bosta trdna in kje sta lahko tudi bolj popustljiva.

Če začutita, da vaju znova in znova preplavljajo jeza, nemoč ali občutek krivde, vama lahko veliko pomagajo tudi delavnice za starše najstnikov ali pogovor s strokovnjakom. To ni znak šibkosti, ampak modrosti, saj v resnici gradita orodja, ki bodo pomagala ne samo vajinim otrokom v njunih odnosih in srečevanju z ljudmi, ampak tudi vama osebno.

To obdobje je zahtevno, a prav zdaj vaju otroka najbolj potrebujeta. Potrebujeta spoštljivost, trdnost in ljubezen. Vse tisto, kar jima že dajeta. Meje brez kričanja in brez udarcev niso znak šibkosti, ampak moči. Z njimi jima kažeta, da spoštovanje ne temelji na strahu, ampak na povezanosti in zaupanju.

Pogumno!