Na pomoč, moj otrok je preveč izbirčen

Foto: Shutterstock

Imam sina (9 let), ki je pri jedi precej izbirčen. V svojem ožjem izboru ima nekaj vrst zajtrka (čokolino, kruh z nutelo, puding…), kosila (pica, testenine, pohani zrezki…) in večerje (podobno zajtrku), ostale jedi pa skoraj brezpogojno zavrača. Izjema so seveda raznorazni, večinoma nezdravi prigrizki in sladkarije. Podobna zgodba je tudi v šoli. Učiteljica mi pove, da večinoma brska po krožniku in hrano redno pušča nepojedeno. Zdravstvenih težav in težav s prekomerno težo na srečo še nima, toda jasno mi je, da tak način prehranjevanja dolgoročno ne vodi nikamor. Prošnje, grožnje, nagrade ne pomagajo prav dosti. Kot malček je rad jedel skoraj vse. Res ne vem, na kateri točki smo prišli do stanja kot ga imamo sedaj. Kako naj mu privzgojim bolj zdrav odnos do hrane? Ali sem že prepozna? 

_______________________________________________________________________________________________

Prehrana je vedno predmet velikih razprav v družini in v družbi – koliko je kdo pojedel, kdaj je pojedel, kaj mi je všeč in kaj mi ni všeč … Vemo, da smo si med seboj različni. V družini lahko nekdo obožuje gobe, drugi jih ne mara; en ima rad olive, drugi sploh ne prenese njihovega vonja. Veliko je povezano z našimi navadami, ki si jih privzgojimo že zgodaj v otroštvu. Seveda jih lahko spremenimo, a potrebujemo za to nekaj časa in potrpežljivosti.

Okusi so nam dani že ob rojstvu

Kot dojenčki smo najprej srečali in spoznali okus materinega mleka, ki se ga nismo zavedali, a je bil popoln. Okus je mešanica različnih čutnih zaznav. Razvitost naših okusov je odvisna od dednih lastnosti, življenjskega in kulturnega okolja, starosti, predsodkov itd. Na drugi strani pa tudi od radovednosti in želje posameznika, po odkrivanju česa novega in nepoznanega. Danes prehranjevanje ni le osnovno zadovoljevanje fiziološke potrebe in odpravljanje občutkov lakote. V vsakdanjem življenju se je razvilo v doživljanje hrane, zaznavanje okusov, družabništvo in pripadnost.

Raziskave kažejo, da ima izbira hrane med nosečnostjo vpliv na to, kaj bo otrok rad jedel še leta kasneje.

Želiš, da tvoj otrok ne bi bil izbirčen pri hrani?

Otroci še nekaj mesecev po rojstvu ne jedo goste hrane, a dojenčkov čut za okus se prične razvijati že v zgodnji nosečnosti. Otrok okusi vse, kar okušamo mame. Raziskave kažejo, da ima izbira hrane med nosečnostjo vpliv na to, kaj bo otrok rad jedel še leta kasneje. Okus se začne pri brbončicah, ki se razvijejo že v prvih mesecih nosečnosti. Tako so odkrili, da so se otroci mamic, ki so v zadnjem tromesečju nosečnosti pile veliko korenčkovega soka, manj kremžili ob pokušanju enakega soka. Nekateri strokovnjaki pravijo, da prehrana v nosečnosti oblikuje otrokove bodoče prehranjevalne navade in vpliva na možnost prekomerne teže in sladkorne bolezni. Otroka lahko tako že vnaprej navadimo na zdravo in raznoliko prehrano ter tudi na močne okuse – česen, meta, kari (če so nam všeč). Veliko je govora o uravnoteženi in raznoliki prehrani z veliko sveže zelenjave in sadja, namesto slane in predelane hrane. Odrasli smo zgled. To pripomore k dobremu zdravju vseh članov v družini.

Jejmo skupaj z otrokom in mu s tem pokažimo svoj zgled.

Kaj pa lahko naredim danes za zdrav odnos otrok do hrane?

“Lačen sem drugačen”

…lahko večkrat slišimo iz ust otrok ali odraslih. Ko smo lačni lahko postanemo nepotrpežljivi, hitreje se razjezimo …  Tak je tudi otrok. V času odraščanja je prehrana ključnega pomena. Telo za izgradnjo kostnine, mišic, notranjih organov in za delovanje možganov nujno potrebuje snovi, ki jih vsebuje hrana. V tem obdobju ni pomembno samo, da otrok dovolj je, pomembna je kakovostna, raznolika in zdrava hrana. Tako poskrbimo za zdrav odnos do hrane, za naše in otrokovo zdravje. Pogovarjamo se z otrokom o tem. O pasteh in odvisnosti od sladkorja, ki je v današnjem času prisotna na vsakem koraku. Po sladkorju lahko posežemo iz navade ali ko premalo spimo, saj nam daje “občutke sreče” in zmanjša tesnobo … Vprašajmo se kdaj se “tolažimo” na podobne načine, kdaj pa si res zaželimo tortice v družbi najbližjih, ko se počutimo veselo in sproščeno.

Skupna priprava hrane je lahko prijeten čas z otrokom. Čas za pogovor, da začutimo otroka, kaj se z njim dogaja in kako je. Vzemimo si čas zanj in se z njim pogovorimo.

Pomembno je, kakšne prigrizke ponudimo otroku na poti iz šole ali ko pride domov – narezano sadje, zelenjavo, oreščke ali sladkarije in sladke pijače. Slednji vsebujejo veliko sladkorjev, manj pa hranilnih snovi, ki vplivajo na odpornost organizma. Vsak vmesni prigrizek ali prigrizek pred obrokom, pomeni, da bo otrok morda pri obroku manj zaužil. Vemo, da je zajtrk pomemben začetek dneva. Omogočimo otroku v miru čas za zajtrk, namesto hitenja in piškota za na pot. Zavedajmo se, da nas otrok opazuje in smo mu zgled, kako mi ravnamo in kaj mi jemo, kakšen je naš ritem prehranjevanja in časovna razporeditev obrokov. Kako si vzamemo čas za hrano in kakšen je naš odnos do priprave hrane. Pomislimo, kakšni občutki se pri nas prebujajo, ko otrok ne poje ali ne želi kosila, toži pa, da je še lačen. Se morda počutimo nemočni in mu takrat ponudimo pecivo, rogljiček, čokolado ali nekaj, kar ima rad, da ne bo lačen.

Mmm… to pa lepo izgleda 🙂 Načrtovanje skupnih obrokov

Otrok si po šoli morda želi preživeti čas z nami, se skupaj usesti za mizo in kaj pogovoriti. Ob hrani se odpirajo nove zamisli, ideje in odprti pogovori. Vzemimo si čas drug za drugega, za pogovor, smeh, pogled v oči. Četudi takrat morda kot starši nismo lačni, si pripravimo čaj in se usedimo poleg otroka, medtem ko smo mu pripravili manjši prigrizek. Razmislimo in se odprto pogovorimo, kako in kdaj bomo imeli skupno večerjo in kakšne možnosti imamo tekom tedna, ko ima vsak različne obveznosti. Če nam uspe pojesti en obrok skupaj v dnevu čez teden, je večkrat že uspeh. Morda pa si uspemo ob koncu tedna vzeti več časa za skupne obroke za mizo.

Kako se počutimo ob hrani, ki jo jemo?

Smo za mizo veseli in odprti ali nas kaj skrbi in težko “pogoltnemo hrano” ali pa jo kar “zmečemo” vase. Skupna priprava hrane je lahko prijeten čas z otrokom, čas za pogovor, da začutimo otroka, kaj se dogaja in kako je. Vzamemo si čas zanj in se z njim pogovorimo. Morda se nam zaupa in nam pove kaj ga skrbi ali kaj mu ni všeč, kaj se je dogajalo v šoli … Čas za mizo naj bo kvalitetno in prijetno preživet čas.

Otroka ne silimo, da  poje vse iz mize ali da poje nekaj, kar mu res ni všeč  – pogovorimo se z njim in poskušajmo najti možnosti.

Seveda je tudi izgled hrane pomemben – kako jo pripravimo in kako jo postrežemo. Včasih je dobrodošel tudi kakšen “trik” – ko celi kosi zelenjavne juhe na začetku “ne gredo” v slast, takrat juho “zmiksamo”. Kasneje, ko se otrok privadi okusu, pa lahko pustimo tudi že kakšen cel kos.

“Lakota je najboljši kuhar”

Tako pravi pregovor, sami pa lahko vidimo veliko resnice v tem. Večkrat sem kot animator in vzgojitelj vodila skupine otrok na zimskih in poletnih letovanjih. Otroci so običajno imeli od doma skrite zaloge sladkarij, od bonbonov, piškotov in čokolad. Prvi dan jim hrana ni šla v slast – “tega ne maram, tega ne jem, to mi ni všeč”. Ko smo sladkarije “umaknili” do konca tedna, se je odnos do hrane spremenil. Otroci so jedli hrano, ki jim je bila postrežena, pa jih nihče ni silil v to. Seveda niso pojedli vsega – še vedno so nam lahko nekateri okusi neprivlačni. Dajmo otroku priložnost, da nekajkrat poskusi novo hrano, da se privadi na nov okus. Morda mu na začetku ne bo všeč, kasneje pa mu bo privadil. Otroka ne silimo, da  poje vse iz mize ali da poje nekaj, kar mu res ni všeč  – pogovorimo se z njim in poskušajmo najti možnosti.

Ko se spreminjajo navade, se tudi potreba po nezdravem in sladkem začne umikati, saj jo zamenjajo druge možnosti. Otrok spozna, da je veliko dobrih in zanimivih jedi, ki jih lahko pripravimo iz korenčkov ali bučk tudi na sladek način – ko sladkor zamenja kakšna druga alternativa – sadje ali datlji. Ob tem otroka spoznavamo in ugotovimo, da je morda bolj navdušen nad surovo zelenjavo kot kuhano ali obratno. S tem damo sebi in otroku priložnost odkrivanja okusov in različnih možnosti priprave, ko smo lahko ustvarjalni pri izbiri sestavin in pripravi hrane. Imejmo vedno pri sebi zdrave prigrizke za čas, ko nas zagrabi lakota ali se večerja še kuha (narezano jabolko in korenček, oreščke ali suho sadje …).

Ko se spreminjajo navade, se tudi potreba po nezdravem in sladkem začne umikati, saj jo zamenjajo druge možnosti.

Skupni obroki – kvalitetno preživet čas

Priporočljivo je, da najdemo priložnost v dnevu, ko je lahko za mizo skupaj cela družina. Da je čas za mizo posvečen čas, kjer se v miru posvetimo drug drugemu in se pogovorimo. Pripravimo lahko glavno jed in zraven ponudimo dve različni omaki, saj se okusi razlikujejo. Poleg tega lahko vsak doda še kakšen dodatek, ki mu ustreza (začimbe, zelenjava …).

Zelo dober način je tudi, da damo otroku možnost, da nam pomaga pri kuhanju in pri pripravi hrane. Naj da tudi sam idejo za kosilo ali večerjo in naj bo vsakič drugačna – kar pomeni, da ni vedno pica, palačinke ali testenine. Pa tudi znotraj teh treh jedi, smo lahko zelo kreativni in jih naredimo vsakič na drugačen način. Poskusimo skupaj z otrokom najti nove recepte in jih preizkusiti. Pokažimo naše navdušenje in s tem spodbudimo otroka k preizkušanju novih jedi, kjer je lahko tudi sam aktiven pri izbiri sestavin in okusih. Naj gre skupaj z vami v trgovino, kjer skupaj izbereta vrsto zelenjave, sadja in ostalih sestavin. Tako pridobiva ideje, kaj vse lahko pripravi. Naj pripravi mizo in postreže hrano, kjer bo ponosen nase, kaj je pripravil skupaj z vami. Naj okrasi mizo na svoj način, pripravi krožnike in prtičke ter doda na mizo dodatke.

Čas za mizo naj bo posvečen čas, kjer se v miru posvetimo drug drugemu in se pogovorimo.

Domače, lokalno, izvirno …

Jejmo skupaj z otrokom in mu s tem pokažimo svoj zgled. Ko otrok ve, da ni sladkih ali nezdravih prigrizkov, bo lakota omogočila, da vzame še kaj drugega in odkrije raznovrstnost okusov. Podobno se zgodi tudi na kakšnih potovanjih, kjer je hrana drugačna in lahko vsi skupaj okušamo nove okuse in razvijamo naš odnos – morda nam je všeč, morda malo manj. Pogovarjajmo se in skupaj odkrivajmo svet okoli nas, ki se nam ponuja in je raznovrsten in pester. Pojdimo skupaj na kmetijo in raziskujmo,  kako se prideluje hrana. Morda imamo doma vrt in lahko otrok sam nekaj posadi in opazuje, kako rastlina raste in kako se jo potem lahko uporabi na zdrave načine. Ob tem se uči, kako daleč hrana potuje, da pride do nas in da je najboljša čim manj predelana hrana iz domačega ali bližnjega kraja. S svojim odnosom do hrane bomo otroku pokazali lep in zdrav odnos do hrane. Namesto, da hrano zavržemo, jo poskušamo uporabiti na ustvarjalne načine, si izmišljamo nove jedi in recepte. Na ta način porabimo, kar imamo doma, prihranimo pri denarju, krepimo domišljijo in prispevamo k našemu planetu.

Želim vam zdravih in kvalitetnih obrokov ter medsebojnih odnosov. Vse to lahko združimo v prijetno skupno druženje – Ljubezen gre skozi želodec 🙂