Na Poljskem se kopja lomijo na življenjih najšibkejših

Vir: Facebook

Na Facebooku se v zadnjem tednu pojavljaja pobuda v podporo poljskim ženskam: »Svobodno odločamo o sebi – Solidarnost s Poljakinjami«, ki je sama ne podpiram, ker se mi zdi nesmiselna.

Vir: Facebook
Vir: Facebook

Ozadje dogajanja

Poljsko ustavno sodišče je na podlagi pobude poljske konservativne stranke Zakon in pravičnost nedavno odločilo, da je splav ob hudih deformacijah otroka, vključno z Downovim sindomom protiustaven. Legalen splav je tako ostal dovoljen še v primeru posilstva, incesta ali ogroženosti življenja matere. Odločitev je sprožila množične proteste, kar je razumljivo glede na dejstvo, da je že od leta 2005 na Poljskem razlika med podporniki/volilci opozicije in koalicije zelo majhna. Tako že več dni na protestih odmevajo slogani kot je: Moje telo, moja izbira, Samo sama odločam, koga spustim v nožnico in koga iz nje, Ne bom živa krsta, Mislim, čutim, se odločam ter Svoboda, enakost, pravice žensk. Poljski predsednik Andrzej Duda je v parlament sicer vložil zakon, ki dovoljuje splav ob hudih deformacijah otroka, ne pa tudi otrok z Downovim sindromom, kar je sicer bolj v prid protestnikov.

Žal se le redko omenja pravico do življenja nerojenih otrok

Ko govorimo o splavu, moramo to početi z izjemno očutljivostjo, saj gre velikokrat za velike stiske žensk in za pomanjkanje psihološke, socialne in ekonomske podpore. Za marsikoga je odločitev za splav kalvarija. Na tem mestu poudarjam izjemno pomembnost tovrstne podpore ženskam, ki nenačrtovano zanosijo. Izobrazba o alternativnih možnostih (ne o splavu) ter podpora družine in širše družbe ženski in/ali paru dejansko odvzamejo vsaj del bremena.

Moramo se zavedati, da je pravica enega živega bitja omejena s pravico drugega.

Moramo se zavedati, da je pravica enega živega bitja omejena s pravico drugega. V splošni javnosti se o splavu govori kot o političnem vprašanju ali o pravici žensk. Redko pa se omenja pravico do življenja najšibkejših; nerojenih otrok, ki je nihče ne zaščiti. Pri tem izhajam iz prepričanja, da je novo življenje – združitev ženske in moške spolne celice – novo bitje, ki ima enako pravico do obstoja in življenja na tem svetu, kot otrok v maternici po dveh ali osmih mesecih, kot novorojenček, malček, prvošolček, najstnik, odrasli ali starostnik.

Ko govorimo o ženski in o splavu, bi torej morali kot družba v istem hipu poudarjati pravico novega živega bitja do življenja, ne pa samo pravico ženske do (samo)odločitve. Družbo razjeda dejstvo, da je spolna revolucija zabrisala mejo odgovornosti: sprejeti ali zavreči življenje lahko spremeni ena sama (jutranja) tabletka. Prav tako je spolna revolucija zabrisala meje poimenovanja: nerojen otrok ni več otrok, ni več živo bitje, ampak je zarodek, splav ni več umor nerojenega otroka, ampak je odstranitev zarodka. Razlika v mišljenju odseva zlorabo jezika.

Kdo sem jaz, da lahko odločam o vrednosti in kvaliteti živeljenja drugega človeka?

Poljske oblasti ne prepovedujejo splava na splošno. Gre za to, da si protestniki ne želijo bolnih ali drugače “prizadetih” otrok, ker menijo, da je njihovo življenje manj kvalitetno, manj vredno. A kdo lahko določa kvaliteto in vrednost življenja drugega človeka? Ste že kdaj delali z otroki ali odraslimi z Downovim sindromom, s cerebralno paralizo, z mišično distofijo … seznam je dolg …? Jaz sem, in naučila sem se mnogih dragocenih lekcij, ki se jih med »normalnimi, zdravimi« nikakor ne bi mogla. Ali gre morda res za evgeniko – prepričanje, da imajo pravico živeti le močni, zdravi in ekonomsko preskrbljeni?

Poljakinje se, tako kot vse ostale ženske, odločajo o sebi samostojno. In njihova odločitev neposredno vpliva na njihove fante, može in družine in posredno tudi na širšo družbo. In odločitev za splav gotovo ni lahka, kakor tudi ni odločitev, da otroka, če je bila nosečnost nenačrtovana ali nezaželena, obdržiš. Odgovornost je ogromna in posledice je potrebno sprejeti v obeh primerih. Vsekakor neka (navidezna) solidarnost nekoga na Facebooku ničesar ne doda katerikoli težki odločitvi.

In na koncu koncev – ko problematiko splava reduciramo na vprašanje nadzora nad lastim telesom, gre to zgolj na škodo žensk. V družbi, kjer je posameznikova odločitev najvišja vrednota, lahko postane nesprejemljivo na odločitev vplivati. V “pravico do izbire” in torej odločitev ženske se ne sme “vtikati” ne otrokov oče, ne družina, ne strokovnjaki, ne država … Mati v stiski ostane sama. Ampak – je takšna družba res solidarna?

Vir naslovne forografije: Facebook

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Kot prvo: osebno zagovarjam univerzalno pravico do medicinsko kvalitetnega posega v žensko telo, za katerega se vedno, razen v izjemnih primerih, odloča ženska sama. Prav tako je za sedaj še dovoljeno odoločati o lastnem življenju in samomor, razen na Japonskem, ni kaznivo dejanje. K pravici do splava bi takoj dodal še pravico do evtanazije. Zakaj bi morali pospravljanje iznakaženega trupla naprtiti družini, če pa lahko odide na lažji in čistejši način. Do tu je govora o tehnični plati in o ljudeh, ki bi to (in bodo) v vsakem primeru naredili.

    Moralna plat pa je seveda drugačna. Marsikateri si ne bi vzel življenja in marsikatera ga ne bi vzela otroku; če bi imela ustrezno alternativo. Žal te alternative ti ljudje največkrat NIMAJO. Lahko je govoriti – iz svoje situacije. Osebno se mi zdi sprejemljivo samo tako preprečevanje splava, ki ponudi pravo alternativo. Ki da ljudem rešitev, da se ne rabijo odločati med dvema težkima opcijama.

  2. O samih prizadevanjih za ohranitev nerojenih življenj. Seveda, če pomislim, da je otrok mesec ali dva pred rojstvom že sposoben preživetja, gre pri le-tega splavu za umor. Ubiješ ga, nato pa zavržeš kot odpadek. Grozno. Ampak ravno danes je bila tako srce parajoča reklama za Unicef, ki je pokazala, da ti vendarle rojeni otroci potem na dolgi rok vseeno umrejo – samo na bolj okruten način – v naslednjih dveh letih. Zdi se, da se samo želimo pilatovsko oprati roke, da smo naredili vse za mamo in troka, da se rodi, potem bo pa umrl od stradanja. Tudi v Sloveniji otroci stradajo.

    Je res prav, da se rodi prav vsak zarodek? Za vsako ceno? Tudi ceno matere, tudi za ceno drugih že starejših otrok, četudi se realno pričakuje, da bo bolan? Tudi osebno poznam davnovko in je prav prijetna mladostnica, zanimiva in drugačna. Pa vendar včasih se zdi, da gredo nasprotniki splava v tako skrajnost, da se zdi, da ima deformiran zarodek več pravic kot mama, ki ga nosi. Kaj ni že tako preveč prebivalstva? Ali ne bi raje VEČ delali na preventivi! Na ozaveščanju, iskanju rešitev preden pride do spočetja? Da, cerkev dela na tem zelo strogo. A hkrati prav zato vse bolj neuspešno. Politika zastraševanja je izgubila moč. Ljudje se obračajo stran od cerkve, zato pa preslišijo tudi vse dobro kar uči.

  3. Želim si, da splavov ne bi bilo, da ne bi bilo smrti. A le-ta je del nas. Mislim, da ima vsak pravico SAM odločati o sebi, dokler s tem ne krati te iste pravice drugemu. Vendar je tu hierarhija, kot je bila vedno. Zapleten proces plenilca in plena. Ljudje si lahko še tako omišljamo kako božji in posebni smo, za planet zemlja smo samo še ena vrsta. Na žalost zelo destruktivna zase in planet. Smo kot virus, ki se ekspotencialno širi kot pandemija. To nas vodi v uničenje. S stališča planeta res ne more biti škode če katera ženska drugo jutro vzame zamujeno tabletko. Ker to je pa ABSURD, da se tisto oplojeno jajčece imenuje “človek”. Tja noter se ziher ne vtelesi nobena duša … čakaj: “utelesi”? Ja, naš jezik je zelo iskren. Utelešenje se zgodi, ko gre duša v telo. Kdaj pa lahko govorimo, da je v maternici TELO? Drugo jutro po seksu ga pač še ni. Pa imamo dilemo rešeno od kdaj naprej se lako smatra, da gre za umor razvijajočega se človeka in do kdaj gre za odstranitev tkiva iz telesa matere. Duša se pač ne bo “vsadila” v oplojeno jajčece, ker niti slučajno ne ve ali se bo ugnezdilo in sploh začelo razvijati.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja